Jedro

Tožena stranka je delavcem organizirala prehrano med delom oziroma jim zagotavljala topli obrok, katerega je tožnica tudi koristila. Kljub temu je upravičena do vtoževane razlike med ceno toplega obroka in (višjim) povračilom stroškov prehrane med delom po kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 798,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.1.2005 dalje do plačila (1. točka izreka) ter zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožeča stranka po nasprotni tožbi od toženke po nasprotni tožbi zahtevala za vsak mesec od septembra 2003 do decembra 2004 plačilo glavnice v višini 19,23 EUR (skupaj 307,68 EUR) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v višini 1.193, 85 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (3. točka izreka).

Tožena stranka zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ali podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti aktualni sodni praksi, na kar je tožena stranka pravočasno opozorila s sklicevanjem na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 613/2006. Ugoditi bi moralo predlogu tožene stranke, da se postopki prekinejo do odločitve v kolektivnem delovnem sporu. Vprašanje povračila stroškov prehrane med delom je sporno, saj sta po vedenju tožene stranke sprejeti vsaj dve razlagi: 1.) razlaga Komisije za razlago Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 39/93), sicer sprejeta za kolektivno pogodbo, ki je prenehala veljati 31.5.1997, po kateri je obveznost delodajalca do povračila stroškov za prehrano izpolnjena tudi, če delavcu zagotovi topli obrok ter 2.) razlaga Komisije za razlago kolektivne pogodbe za lesarstvo Slovenije, objavljena v Ur. l. RS, št. 23/04, ki je sprejela „sporno“ razlago 53. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo. Razlaga sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati razliko, do katere je ta skladno s to kolektivno pogodbo dejavnosti upravičena, ob upoštevanju, da ji je tožena stranka v spornem obdobju nudila obroke brez plačila, je po mnenju tožene stranke napačna, saj bi potemtakem tožena stranka morala tožnici izplačati celoten regres za prehrano in ne le razlike med ceno obroka in predpisano višino povračila stroškov za prehrano med delom. Tožena stranka je tožnici zagotovila obroke prehrane po ceni 580,00 SIT na dan, zato ne gre za brezplačne obroke. Ne zakon ne Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo niti kolektivna pogodba dejavnosti izrecno ne urejajo zagotavljanja prehrane delavcu v naravi – to je storila ravno „sporna“ razlaga. Tožena stranka meni, da ni potrebno, da bi strošek obroka organizirane prehrane moral dosegati višino zneska določenega s kolektivno pogodbo dejavnosti, temveč je pomembno, da je delavec prejel obrok ustrezne kalorične vrednosti. Namen instituta povračila stroškov za prehrano je zagotovitev prehrane delavcu bodisi v organizirani obliki bodisi neorganizirano tako, da si delavec prehrano organizira sam, pri čemer v primeru, ko je prehrana med delom organizirana, delavcu stroški prehrane ne nastanejo in zato ni upravičen do povračila. Pravilnost takšne razlage instituta povrnitve stroškov prehrane med delom dokazuje tudi aktualna oziroma sedaj veljavna Kolektivna pogodba za lesarstvo, ki v 57. členu določa, da lahko delodajalec namesto povračila stroškov prehrane v denarju zagotavlja topli obrok, način zagotovitve prehrane pa določi delodajalec sam po predhodnem posvetu s sindikati. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati zgodovinsko razlago in dosedanjo prakso ureditve tega področja ter ugotoviti, da je tožena stranka tožnici zagotovila prehrano na racionalen način, zaradi česar tožnica ni upravičena do povračila stroškov za prehrano v denarju niti do razlike stroškov prehrane. Tožena stranka dalje navaja, da ni umaknila pobotnega ugovora, temveč je sodišču sporočila, da zavrača pobotni ugovor ter predlagala, da o nasprotni tožbi odloči na podlagi predlaganih dokazov. Če velja „sporna“ razlaga, potem je tudi delavec dolžan povrniti stroške prehrane delodajalcu. Sodišče prve stopnje bi moralo o zahtevku po nasprotni tožbi izvesti dokazni postopek in ugotoviti, da so stroški v zvezi z organiziranjem prehrane med delom presegali znesek obroka, ki je v vtoževanem obdobju znašal 580,00 SIT. Odločitev sodišča prve stopnje glede nasprotne tožbe je po mnenju tožene stranke preuranjena, če že ne napačna.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo tako v zvezi z zahtevkom po tožbi kot tudi po nasprotni tožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter toženi stranki naloži povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, nanj pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago pri odločanju pravilno uporabilo splošno določbo 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) ter v spornem obdobju veljavno Kolektivno pogodbo za lesarstvo Slovenije (KPLS; Ur. l. RS; 67/1995 – 23/04), ki se je uporabljala od 1.10.1995 do 31.12.2004 (torej za celotno v tej zadevi sporno obdobje od 1.9.2003 do 31.12.2004).

Skladno z določili 130. člena ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Če višina povračila teh stroškov ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. V tem členu je določena pravica delavca do povračila določenih materialnih stroškov, ki mu nastanejo v zvezi z opravljanjem dela. V ZDR (ki je začel veljati 1.1.2003) je bila sicer ta pravica zakonsko določena na novo, sama pravica pa ni nova, saj je bila do tedaj urejena v kolektivnih pogodbah. Zakon je določil le pravico, ne pa tudi njenega obsega oziroma višine. Slednjo skladno z 2. odstavkom 130. člena ZDR zakonodajalec prepušča ureditvi v kolektivni pogodbi s splošno veljavnostjo oziroma izvršilnemu predpisu, če višina povračila stroškov ni določena s kolektivno pogodbo. Glede na splošnost zakonske ureditve so poleg višine posameznega materialnega stroška iz 1. odstavka 130. člena ZDR predmet urejanja v kolektivnih pogodbah tudi nekatera druga vprašanja. Socialni partnerji se tako lahko s kolektivno pogodbo dogovorijo tudi o možnosti, da delodajalec namesto izplačila povračila stroškov za prehrano med delom organizira ustrezno prehrano oziroma zagotovitev toplega obroka med delom (ali smiselno enako – sam organizira prevoz na delo in z dela); določijo lahko tudi razloge, ko je delavec kljub organizirani ustrezni prehrani upravičen do povračila stroškov za prehrano med delom (npr. dietna prehrana), ipd. Kot izhaja iz Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd; Ur. l. RS, št. 40/1997 s spremembami, ki se je uporabljala do 30.6.2006) ter iz kolektivne pogodbe dejavnosti - KPLS, ki sta v spornem obdobju veljali za toženo stranko, le-ti takšnih posebnih določil o načinu povrnitve stroškov prehrane med delom nista vsebovali.

V spornem obdobju veljavna KPLS je prehrano med delom urejala v 1. točki 53. člena. V prvem odstavku je določala, da se delavcem zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu. Do povračila stroškov prehrane med delom so upravičeni tudi delavci, ki delajo najmanj s polovičnim delovnim časom, pripravniki, učenci in študentje na praksi. Povsem enako je bilo določeno v 1. odstavku 1. točke 52. člena SKPgd. V 2. odstavku prve točke 53. člena KPLS pa je bilo določeno, da je znesek povračila stroškov prehrane med delom naveden v tarifni prilogi. Tarifna priloga h KPLS je tako v 4. točki določala, da se povračilo stroškov prehrane (in stroškov za službena potovanja) izplačuje in povečuje v višini zgornjega zneska, določenega z uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek oziroma v skladu s posebnim predpisom, ki bo poenotil izplačila povračil stroškov prehrane, regresa za letni dopust in stroškov za službena potovanja za vse zaposlene v Republiki Sloveniji.

Ker je bilo pri izvajanju obravnavanih določil kolektivne pogodbe od uveljavitve ZDR (s 1.1.2003) potrebno upoštevati tudi novo zakonsko ureditev vprašanja prehrane med delom, je Komisija za razlago kolektivne pogodbe za lesarstvo Slovenije na seji dne 18.12.2003 in 3.3.2004 sprejela (v tem sporu med strankama sporno) Razlago Kolektivne pogodbe za lesarstvo Slovenije v prvi točki 53. člena v povezavi s 4. točko tarifne priloge h kolektivni pogodbi (Razlaga; Ur. l. RS, št. 23/2004, objavljena dne 12.3.2004). Slednja se glasi: „1. delavcu pripada znesek povračil sredstev za prehrano med delom v višini zgornjega zneska določenega z uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Ur. l. RS, št. 72/93, 43/94, 62/94, 7/95, 5/98, 50/01) oziroma v skladu s posebnim predpisom, za dneve prisotnosti na delu,

2. če delodajalec organizira prehrano med delom in delavec uživa prehrano, ki jo zagotovi delodajalec, je delavec dolžan poravnati stroške prehrane.“ Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da prehrana med delom pri toženi stranki v spornem obdobju ni bila urejena skladno z določilom 130. člena ZDR in tedaj veljavno ter za ta spor relevantno kolektivno pogodbo dejavnosti.

Tožena stranka je v spornem obdobju in tudi že prej na sedežu organizirala prehrano in delavcem zagotavljala topli obrok, katerega je tožnica v dneh prisotnosti na delu tudi uživala. Vendar pritožba neutemeljeno navaja, da je bil s tem namen zakonodajalca iz 130. člena ZDR dosežen. Ker je bila cena obroka pri toženi stranki znana, in sicer je znašala tedaj veljavnih 580,00 SIT (2,42 EUR), kar med strankama ni sporno, je tožnica utemeljeno uveljavlja prikrajšanje v višini razlike do višjega zneska povračila stroškov prehrane med delom, kot bi ji šel po KPLS. Tožnica sicer tudi za znesek 580,00 SIT ni dobila povrnjenih stroškov prehrane, vendar ji zaužitih obrokov v tej vrednosti pri toženi stranki ni bilo potrebno plačevati, zato je s tožbo utemeljeno zahtevala zgolj plačilo razlike nad to ceno obroka. Tožnica torej ni štela, da so bili v spornem obdobju zaužiti obroki prehrane pri toženi stranki zanjo brezplačni. Tudi sodišče prve stopnje je v tej zvezi le pravilno ugotovilo, da dnevnega obroka tožnici ni bilo treba plačati, hkrati pa tudi ni dobila nobenega povračila stroškov za prehrano. Pritožbeni očitki v smeri napačnega razumevanja „brezplačnih obrokov“ so zato neutemeljeni.

Po 130. členu ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom; o morebitni izjemi v primeru, ko delodajalec sam organizira prehrano na delu oziroma delavcem zagotovi topli obrok, pa zakon ne govori. Navedenega v spornem obdobju leta 2003 in 2004 nista določali niti KPLS niti SKPgd. Ker je „povračilo“ stroškov za prehrano med delom v „višini“, določeni s kolektivno pogodbo oziroma subsidiarno z izvršilnim predpisom zakonska določba, v kolektivnih pogodbah, ki so se uporabljale pri toženi stranki pa tudi ni drugače določeno, je utemeljena Razlaga Komisije za razlago KPLS z dne 3.3.2004 (Ur. l. RS, št. 23/04). Po le-tej pripada delavcu za dneve prisotnosti na delu znesek povračil sredstev za prehrano med delom skladno z uredbo (Ur. l. RS, št. 72/93 s spremembami) oziroma v skladu s posebnim predpisom, kar velja (oziroma ni izključeno) tudi v primeru, ko delodajalec organizira prehrano med delom in delavec le-to uživa. Stroške te prehrane je pač v takem primeru delavec dolžan delodajalcu poravnati. Sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je osnovni namen zakonske določbe 130. člena ZDR ta, da mora delodajalec delavcu povrniti stroške, ki mu nastanejo v zvezi z delom (tudi stroške prehrane). V spornem obdobju ni bilo nikjer določeno, da se te obveznosti delodajalec lahko reši s tem, da sam organizira ustrezno prehrano oziroma topli obrok na delu (o navedenem ima določila šele sedaj veljavna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, 132/2006, ki se uporablja od 1.1.2007). Edini ustrezen in pravno pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da četudi je imel delodajalec v spornem obdobju organizirano prehrano med delom, je bila tožnica skladno s 1. in 2. odstavkom 130. člena ZDR prav tako upravičena do povrnitve stroškov prehrane v višini, določeni s kolektivno pogodbo oziroma z uredbo, na katero le-ta odkazuje, tožnica pa je bila dolžna obrok ob zaužitju plačati. V kolikor pa bi bila v konkretnem primeru cena obrokov, ki jih je tožnica pri toženi stranki uživala brez plačila, ustrezna predpisani višini povračila stroškov prehrane med delom, tožnica kljub drugačni ureditvi prehrane pri toženi stranki ne bi bila prikrajšana za razliko v povrnitvi stroškov prehrane med delom. Tožena stranka je sicer tudi še v letu 2003 delavcem pri plači izplačevala dodatek za prehrano (razliko med ceno obroka in zneskom, ki bi šel delavcem po kolektivni pogodbi), s septembrom 2003 pa je s tem prenehala, in sicer iz razloga težke finančne situacije kot posledice nedoseganja načrtovane realizacije proizvodnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da navedeno ne predstavlja utemeljenega oziroma zakonitega razloga za prenehanje izplačevanja razlike v stroških za prehrano.

Ker je bila cena obroka v višini 580,00 SIT znana in nesporna, je sodišče prve stopnje moglo preveriti utemeljenost višine vtoževane razlike in ugotovilo, da so vtoževani zneski v skladu s predpisanimi povračili, objavljenimi v Uredbi o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek oziroma v skladu s posebnim predpisom (Uredba; Ur. l. RS, št. 72/1993 – 50/01). Tožena stranka se sicer zoper tako ugotovljeno višino razlike v povrnitvi stroškov prehrane med delom izrecno ne pritožuje, navaja pa, da bi sodišče prve stopnje moralo po izvedbi dokaznega postopka po nasprotni tožbi ugotoviti, da so stroški tožene stranke v zvezi z organiziranjem prehrane med delom dejansko presegali znesek cene obroka, ki je v vtoževanem obdobju znašal 580,00 SIT. Pritožba je tudi v tem delu neutemeljena. Sodišče prve stopnje je v dokaz navedb iz nasprotne tožbe vpogledalo v najemno pogodbo, sklenjeno dne 31.1.2000 med toženo stranko in izvajalcem dejavnosti družbene prehrane – podjetjem O. d.o.o. in aneks k njej z dne 21.2.2002, v preglednico izstavljenih računov za kupca O. d.o.o., pregled konto kartic, izpise nalogov za račun, obvestila družbe O. d.o.o. (drugi odstavek na strani 4 izpodbijane sodbe ter obrazložitev na strani 8). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov v zvezi z dejstvi iz nasprotne tožbe. Na podlagi ugotovljenih dejstev je tudi utemeljeno in pravilno zaključilo, da je relevantna cena dnevnega obroka, ki je po dogovoru med toženo stranko in izvajalcem prehrane znašala 580,00 SIT. V kolikor je zaradi dodatnih stroškov, ki v ceni obroka niso bili upoštevani, obrok prehrane toženo stranko v spornem obdobju dejansko stal več kot 580,00 SIT, je to pač stvar svobodnega urejanja poslovnega razmerja med toženo stranko in izvajalcem, ki ne more negativno vplivati na položaj tožnice kot tretje osebe. Iz 4. člena najemne pogodbe z dne 31.1.2000 sicer izhaja, da je obratovalne stroške (voda, elektrika, komunalne storitve in ogrevanje) na podlagi računa dolžan plačevati najemnik (torej O. d.o.o.) in torej ne gre za strošek tožene stranke. Tožena stranka zatrjevanih dodatnih stroškov v zvezi z organiziranjem prehrane (amortizacija poslovnega prostora, stroški dela organizacije prehrane, plačilo nadomestila za stavbno zemljišče, stroški vzdrževanja strojev, opreme in prostorov) ni upoštevala pri dogovarjanju o ceni obroka niti jih ni vključila v najemnino, ki je strošek izvajalca, vendar je to njena ekonomsko-poslovna odločitev, katere posledice nosi sama. Tožnica je bila v spornem obdobju toženi stranki dolžna poravnati stroške prehrane v višini cene, ki jo je tožena stranka zaračunavala za posamezen obrok (kar tožnica z vtoževanjem zgolj razlike v povrnitvi stroškov tudi priznava in upošteva). Zato je zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim toženka (tožnica po nasprotni tožbi) za nazaj zahteva povrnitev stroškov, ki jih v tistem obdobju niti ni zaračunavala in jih toženka po nasprotni tožbi tedaj niti ni bila dolžna plačati, neutemeljen.

Glede pobotnega ugovora je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno štelo, da ga je tožena stranka umaknila. S pripravljalno vlogo z dne 16.10.2008 je namreč izrecno navedla, da „zavrača pobotni ugovor in nasprotuje, da bi se njena terjatev iz naslova plačila stroškov prehrane pobotala s terjatvijo tožene stranke“ ter sodišču predlagala, da odloči o nasprotni tožbi. Tudi sicer sodišče o nasprotni tožbi ne sme odločati kot o pobotnem ugovoru, ampak kot o samostojnem tožbenem zahtevku, kar je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo. Pritožba v tej smeri je zato neutemeljena.

Višje delovno in socialno sodišče je v zadevi opr. št. Pdp 613/2006 z dne 16.11.2006 v povezavi s sodbo opr. št. II Pd 493/2005, v kateri je tožnik zahteval izplačilo denarnega nadomestila za dietno prehrano, res potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek s sklicevanjem na zgodovinsko razlago. Pritožbeno sodišče je takšno odločitev argumentiralo z razlago Komisije za razlago Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKP; Ur. l. RS, 39/93), objavljeno v Ur. l. RS, št. 67/1995, po kateri je bila obveznost povračila stroškov za prehrano med delom po 1. točki 45. člena SKP s strani delodajalca izpolnjena tudi, če je delavcem zagotovil topli obrok. Vendar pa se v tisti zadevi stranke niso sklicevale na poznejšo Razlago Komisije za razlago KPLS z dne 3.3.2003, sprejeto v posledici uveljavitve nove zakonske ureditve področja prehrane na delu (130. člen ZDR). Pritožba zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita odstop od sodne prakse. Zlasti to velja ob dejstvu, da zgolj odločitve vrhovnega sodišča ustvarjajo sodno prakso, v konkretnem primeru pa se tožena stranka nanje ne sklicuje. Že v zadevi opr. št. Pdp 613/2006 pa je v zvezi z novo zakonsko ureditvijo povračila stroškov v zvezi z delom pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da glede na to, da ZDR v zvezi z obravnavano pravico izrecno ne navaja, da mora biti povračilo stroškov za prehrano med delom vedno v denarni obliki (kot je to npr. določeno za plačo), je tudi po novi delovnopravni zakonodaji to pravico s kolektivno pogodbo mogoče urediti na drug ustrezen način.

Kot je bilo pojasnjeno, v spornem obdobju leta 2003 in 2004 v konkretnem primeru temu ni bilo tako, saj niti SKPgd niti KPLS takšne drugačne (ustrezne) ureditve nista določali. Glede ureditve povrnitve stroškov prehrane med delom za primer, ko delodajalec organizira prehrano, pa je bila v spornem obdobju sprejeta le Razlaga z dne 3.3.2003 (Ur. l. RS, št. 23/2004), katero je sodišče prve stopnje utemeljeno in pravilno uporabilo.

Neutemeljen je tudi očitek pritožbe v smeri, da bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti predmetni vzorčni postopek do odločitve v kolektivnem delovnem sporu, ki ga je tožena stranka sprožila zaradi ugotovitve skladnosti razlage KPLS z določbami ZDR. Prekinitev postopka glede na določilo 19. člena Zakona o delovnem in socialnem sodišču (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) ureja ZPP, po katerem lahko do prekinitve postopka pride po samem zakonu (205. člen ZPP) ali po odredbi sodišča (206. člen ZPP). Ker v konkretnem primeru nobeden izmed pogojev za prekinitev postopka po navedenih določilih ni podan, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog tožene stranke z obrazložitvijo, da za to niso obstajali razlogi oziroma ni bilo pogojev. Hkrati pa je pomembno, da gre v konkretnem primeru za vzorčni postopek, ki je skladno z določili 279.b člena ZPP prednosten in ga je tudi zato potrebno reševati hitro in brez zavlačevanj.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba sodišča prve stopnje izpodbija in tudi na razlogi, na katere samo pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ni presojalo oziroma se do njih ni posebej opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker tožničin odgovor na pritožbo ni bil potreben za odločitev pritožbenega sodišča, skladno s 1. odstavkom 155. člena ZPP tožnica sama krije stroške le-tega.