Jedro

Soglasje z neposredno izvršljivostjo je tako enostranska procesna dispozicija, katere namen je nastanek izvršilnega naslova. Ko je enkrat soglasje dano, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova. Soglasje pomeni, da dolžnik vnaprej soglaša s tem, da bo upnik lahko v primeru, če dolžnik ne bo prostovoljno izpolnil obveznosti, v postopku prisilne sodne izvršbe dosegel njeno izpolnitev. Soglasje je lahko neomejeno ali omejeno. Soglasje se tako lahko nanaša na posamezno izmed več obveznosti ali na njen del, če je deljiva, omeji pa se lahko tudi na določen objekt izvršbe, na zastavljeno stvar.

Za ugotavljanje ničnosti določil same kreditne pogodbe iz notarskega zapisa v izvršilnem postopku ni podlage v 55. členu ZIZ.

Terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim sporazumom, zastarajo v 10 letih, kar velja tako za glavnico kot za dogovorjene pogodbene obresti, ne velja pa za dogovorjene zakonske zamudne obresti.

Izrek

I. Pritožba dolžnika A. A. zoper II/1. in II/2. točko, kolikor se nanašata na ugovor in stroške ugovora dolžnika B. B., ter zoper I., II/3. in III. točko izreka se zavrže, sicer pa se pritožba zavrne in se v razmerju do pritožnika v izpodbijanih točkah II/1 in II/2 sklep potrdi.

II. Pritožba dolžnika B. B. zoper II/1. in II/2. točko, kolikor se nanašata na ugovor in stroške ugovora dolžnika A. A., ter zoper I. in II/3 točko izreka se zavrže, sicer pa se pritožba zavrne in se v razmerju do pritožnika v izpodbijanih točkah II/1, II/2 in točki III sklep potrdi.

III. Pritožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi z dne 22. 6. 2016, delno ustavilo za dne 12. 5. 2016 plačanih 17.523,71 EUR (I. točka izreka), ugovor drugega in tretjega dolžnika z dne 13. 7. 2016 zavrnilo (II/1. točka izreka), odločilo, da drugi in tretji dolžnik sama krijeta svoje stroške ugovora z dne 13. 7. 2016 in vloge z dne 11. 1. 2017 (II/2. točka izreka) ter zavrnilo stroškovni predlog upnika, podan v odgovoru na ugovor z dne 10. 11. 2016 (II/3. točka izreka). Zavrnilo je tudi predlog tretjega dolžnika B. B., da obdrži pravico do najema stanovanjske hiše (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka pravočasno pritožujeta drugi in tretji dolžnik. Menita, da je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi listin, na podlagi katerih ne bi smel biti izdan. V kolikor predlog upnika ni bil popoln, sodišče sklepa o izvršbi ne bi smelo izdati. Kasnejše dopolnjevanje je nedopustno in ne more biti upoštevno. Sodišče je prekršilo tudi pravico dolžnikov do izjave. Sodišče je očitno upnika pozvalo na odgovor na navedbe dolžnikov, te vloge pa dolžnikoma ni vročilo in jima tako ni dalo možnosti, da bi se o njej izrekla. Sodišče prve stopnje je tudi povsem neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge dolžnikov. Menita, da je vsekakor pomembna tudi firma oziroma ime družbe. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno štelo, da lahko z izvršbo na premoženje drugega dolžnika posežejo neomejeno. Ne strinjata se z odločitvijo glede nepodanega zastaranja. Oporekata višini terjatve. Predlagata, da se pritožbi v celoti ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, upniku pa se naloži v plačilo vse pritožbene stroške dolžnikov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno nedovoljena, delno neutemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. Pravni interes dolžnika za pritožbo kot stranke postopka je predpostavka njene dovoljenosti in mora obstajati v trenutku vložitve pritožbe, kot tudi v celotnem pritožbenem postopku ter v trenutku odločanja o pritožbi. Pravni interes pomeni možnost, da stranka s pravnim sredstvom in torej z odločbo pritožbenega sodišča izboljša svoj pravni položaj. Navedeno pomeni, da ima pravico do pritožbe samo tisti, ki bi mu, če bi se pokazalo, da je pritožba utemeljena, le ta prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani I. točki izreka na podlagi 43. člena ZIZ za umaknjeni znesek delno ustavilo dovoljeno izvršbo. Umik predloga za izvršbo je v skladu s 43. členom ZIZ dispozitivno dejanje upnika, na podlagi katerega sodišče ustavi postopek brez dolžnikove privolitve. Po tej odločitvi se postopek nadaljuje za manjši znesek, kar je dolžniku v korist. V tej fazi postopka torej z izpodbijanjem takšne odločitve dolžnika zanju bolj ugodnega položaja ne moreta doseči, zato jima pravni red za pritožbo ne priznava pravnega interesa.

7. Prav tako dolžnika nimata pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, ki se nanju ne nanaša, to je odločitev o ugovorih in stroških drugega dolžnika oziroma odločitev o stroških upnika ter odločitev o predlogu tretjega dolžnika B. B. po 210. členu ZIZ.

8. Ker pravni interes predstavlja eno od procesnih predpostavk (pogojev) za dovoljenost pritožbe (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je potrebno pritožbo, za katero ni podan pravni interes, zavreči (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

9. Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Skladno z 2. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ je izvršilni naslov tudi izvršljiv notarski zapis, tak pa je v skladu z 20a. členom ZIZ, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče druge stopnje z razlogi zanjo soglaša, jim pritrjuje in dodaja.

11. Očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana. Eden od pomembnejših elementov pravice do izjave v postopku je tudi pravica do informacije – stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. V primerjavi s pravdnim postopkom pa je v izvršilnem postopku načelo kontradiktornosti omejeno in tako ZIZ le v nekaterih primerih določa, da mora sodišče dati nasprotni stranki možnost, da se izreče o vlogi druge stranke. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru s svojim postopanjem ni poseglo v navedeno pravico dolžnikov. V izpodbijanem sklepu je sicer res povzelo navedbe upnika iz njegove vloge z dne 28. 12. 2018, vendar pa svoje odločitve nanje ni oprlo. Tudi sicer pa je bila glede na vročilnico v spisu dolžnikoma po pooblaščencu navedena vloga vročena skupaj z izpodbijanim sklepom in sta tako imela možnost nanjo odgovoriti tudi v okviru predmetne pritožbe. Navedena kršitev tudi ni podana zaradi zavrnitve dokaznih predlogov dolžnikov. Za sodišče iz te pravice stranke izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Vendar pa sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če je dokazni predlog pavšalen ali nesubstanciran ali če oceni, da izvedba predlaganega dokaza (npr. zaradi očitne neprimernosti za ugotovitev dejstva, glede katerega je predlagan oziroma bi se z njim dokazovala dejstvo, ki ni pravno pomembno) na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Pavšalni očitki v tej smeri so zato neupoštevni.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno in utemeljeno zavrnilo tudi ugovorne navedbe dolžnikov, ki se nanašajo na navedbo firme upnika in pooblastilo za zastopanje. Sprememba firme ne pomeni tudi spremembe stranke, zato ne gre za takšno pomanjkljivost, ki bi bila neodpravljiva in bi vplivala na zakonitost predmetnega postopka. Tudi sicer pa izdani sklep o izvršbi glasi na takratno firmo upnika (do vpisa spremembe firme v sodnem registru je prišlo 11. 7. 2016).

13. V konkretnem primeru je upnik predlog za izvršbo vložil na podlagi kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa z dne 17. 8. 2011. Drugi dolžnik je notarski zapis podpisal kot porok in plačnik, tretji dolžnik pa kot zastavitelj. Upnik torej svojo terjatev izterjuje na podlagi enega izvršilnega naslova in ne drži pritožbeno zatrjevanje, da naj bi iz predloga za izvršbo izhajalo, da gre za tri izvršilne naslove. Upnik je v svojem predlogu le ločeno postavil svoje zahtevke za izterjavo glavnice, pogodbenih in zamudnih obresti.

14. Namen izvršilnega postopka je realizacija terjatve, ugotovljene v kvalificirani listini, izdani v predhodnem postopku (1. člen ZIZ). Tudi zakonodajna ureditev loči postopek nastanka izvršilnega naslova in njegovega izvrševanja. Tako je tudi v primeru notarskega zapisa kot izvršilnega naslova. Zakon o notariatu (v nadaljevanju ZN) določa sam postopek nastanka izvršilnega naslova. V tej luči je treba razumeti tudi določbo 4. člena ZN, ki določa, da je notarski zapis, v katerem je določena obveznost nekaj dati, storiti, opustiti in trpeti, glede katere je dovoljena poravnava, izvršilni naslov, če zavezanec soglasje za njegovo neposredno izvršljivost izjavi v istem ali posebnem notarskem zapisu in če je terjatev zapadla (20a. člen ZIZ). Soglasje z neposredno izvršljivostjo je tako enostranska procesna dispozicija, katere namen je nastanek izvršilnega naslova. Ko je enkrat soglasje dano, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova. Soglasje pomeni, da dolžnik vnaprej soglaša s tem, da bo upnik lahko v primeru, če dolžnik ne bo prostovoljno izpolnil obveznosti, v postopku prisilne sodne izvršbe dosegel njeno izpolnitev. Soglasje je lahko neomejeno ali omejeno. Soglasje se tako lahko nanaša na posamezno izmed več obveznosti ali na njen del, če je deljiva, omeji pa se lahko tudi na določen objekt izvršbe, na zastavljeno stvar. Odločitev sodišča prve stopnje, da je drugi dolžnik podal neomejeno soglasje, je po presoji sodišča druge stopnje pravilna. V konkretnem primeru sta v enotnem notarskem zapisu sklenjena tako kreditna pogodba kot tudi sporazum o ustanovitvi hipoteke. Iz točke Drugič sporazuma o zavarovanju denarne terjatve izhaja, da kreditojemalec (prvi dolžnik) ter porok in plačnik (torej drugi dolžnik) soglašata z neposredno izvršljivosti obveznosti vračila glavnice kredita, pripadajočih obresti ter stroškov in ostalih pripadkov, torej terjatve, ki je izrecno ugotovljena v točki Prvič sporazuma. Tako oblikovano soglasje tudi po mnenju sodišča druge stopnje predloženemu notarskemu zapisu daje kvaliteto izvršilnega naslova za poplačilo danega kredita neomejeno iz celotnega premoženja prvega in drugega dolžnika in ne le iz zastavljenih nepremičnin, kot to menita pritožnika. Navedeno izhaja tudi iz točke Četrtič sporazuma, ko je ločeno od ostalih dveh podal svoje soglasje za neposredno izvršljivost tretji dolžnik kot zastavitelj. Le to je omejeno na zastavljene nepremičnine. Upnik tako glede drugega dolžnika ni omejen glede sredstva izvršbe in je na na podlagi 32. člena ZIZ predmet izvršbe za poplačilo njegove denarne terjatve lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena.

15. V odločbi VSL II Ip 5459/2013, na katero se sklicujeta pritožnika, dolžnik, ki je bil hkrati porok in zastavitelj, ni dal neomejenega soglasja za neposredno izvršljivost, ampak je glede na sosledje zapisa podal clausulo exequendi - tako da je neposredno izvršljivost notarskega zapisa izrecno omejil. Tam je bilo v prvem odstavku istega člena notarskega zapisa določeno, da stranke soglašajo, da se po zapadlosti opravi poplačilo terjatve iz kupnine, dosežene s prodajo in izpraznitev ter izročitev nepremičnin v enem mesecu po prodaji, v drugem odstavku pa določilo o pravni naravi izvršilnega naslova v smislu 4. člena ZN. V obravnavanem primeru pa takšna omejitev glede na zapis danega soglasja, kot je podrobno obrazloženo zgoraj, po oceni sodišča druge stopnje ne izhaja.

16. V skladu z načelom formalne legalitete izvršilno sodišče ne sme posegati v obstoječ izvršilni naslov (ki ni razveljavljen, odpravljen ali izrečen za ničnega) oziroma presojati njegove materialnopravne veljavnosti oziroma pravilnosti. Da je temu tako, potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično. Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti obveznosti iz notarskega zapisa z odločbo tako predstavlja ugovorni razlog v izvršilnem postopku. Za ugotavljanje ničnosti določil same kreditne pogodbe iz notarskega zapisa v izvršilnem postopku zato ni podlage v 55. členu ZIZ.

17. Upnikova terjatev je zapadla. V kreditni pogodbi je bilo izrecno določeno, da se glavnica kredita vrača v 36 mesečnih obrokih, pri čemer prvi zapade v plačilo dne 10. 9. 2011, zadnji pa 10. 8. 2014, ki je torej tudi končni rok vračila kredita. V času vložitve predloga za izvršbo 19. 5. 2016 je tako v plačilo zapadla celotna glavnica, določljivo pa tudi je, da so mesečni obroki zapadali v plačilo vsakega 10. dne v mesecu.

18. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dolžnikov ugovor podanega zastaranja. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, judikatne terjatve in terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim sporazumom, zastarajo v 10 letih,1 kar v konkretnem primeru velja tako za glavnico kot za dogovorjene pogodbene obresti. Ne velja pa za dogovorjene zakonske zamudne obresti. Občasne terjatve, ki izvirajo iz izvršilnega naslova in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev (drugi odstavek 356. člena OZ), kar za zakonske zamudne obresti pomeni v 3 letih (prvi odstavek 347. člena OZ), ki pa v predmetni zadevi v času vložitve predloga za izvršbo še niso pretekle. Na vprašanje zastaranja zamudnih obresti pa se nanašajo tudi odločbe, na katere se sklicujeta pritožnika.

19. Dolžnika sta v ugovoru izpodbijala tudi višino izterjevane terjatve. Njune navedbe so ostale nekonkretizirane in neizkazane, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje. Upnik je že v predlogu za izvršbo navedel višino terjatve po posameznih postavkah, predlogu pa je predložil tudi izpisek odprtih postavk stanja dolga, kartico prometa ter vse izračune pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti, iz katerih so razvidni tako zneski kot obdobje izračunov. Podrobnejšo obrazložitev pa je v skladu s 58. členom ZIZ nato podal tudi v odgovoru na ugovor. Dolžnika bi tako lahko in morala višino terjatve obrazloženo in konkretno izpodbijati že v ugovoru oziroma v odgovoru na upnikov odgovor2, česar pa nista storila, zato tovrstne navedbe v pritožbi predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Očitki o nepopolnosti predloga za izvršbo so tako neutemeljeni.

20. Glede na navedeno sodišče druge stopnje pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da se ugovor dolžnikov kot neutemeljen zavrne. Glede na takšno odločitev pa je pravilna tudi odločitev, da sama krijeta svoje stroške ugovornega postopka (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

21. Pravilna je tudi sprejeta odločitev, da se zavrne predlog dolžnika B. B., da v skladu s 210. členom ZIZ obdrži pravico na prodanem stanovanju. Le te pritožba konkretno niti ne izpodbija.

22. Pritožba dolžnikov je neutemeljena in ker tudi uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločitev o ugovoru in stroških ugovornega postopka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

23. Dolžnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev o stroških upnika za odgovor na pritožbo je odpadla, ker upnik le teh ni določno opredelil (163. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Vprašanje zastaralnega roka za terjatve, ki so ugotovljene z izvršljivim notarskim zapisom, sicer ni posebej urejeno z nobenim pravnim predpisom, vendar je sodna praksa to prikrito pravno praznino zapolnila z zakonsko analogijo z določbo prvega odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Glej sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 858/2006 z dne 19. 3. 2009 in II Ips 75/2006 z dne 8. 5. 2008. 2 Ob ustrezni upnikovi specifikaciji je nato na dolžniku trditveno in dokazno breme, zakaj upnik do tako specificirane in zahtevane terjatve ni upravičen.