Jedro

Sodišči sta pravilno očitali toženkinemu delavcu premajhno skrbnost pri urjenju nabornikov oziroma tožnika. Tožnik je bil že glede na izostanek prejšnjega dne začetnik, ki ni poznal poteka vaje. Ker meti kot del borilnih veščin terjajo postopno privajanje, tožnik ni bil primeren niti za „model“ v paru, ki naj bi pokazal (demonstriral) drugim vojakom izvajanje meta. Starešina je kljub opozorilu vztrajal pri svojem ukazu, za njegovo premajhno skrbnost in zato krivdno ravnanje pa odgovarja toženka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik si je 22.11.1990 med služenjem vojaškega roka poškodoval desno koleno, ko je izvajal borilne veščine in ga je sovojak pri izvajanju meta zasukal v desno, nakar sta oba padla. Sodišče prve stopnje je ugotovilo toženkino krivdno odgovornost in tožniku prisodilo 23.577,03 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (prej 5,650.000 SIT, od tega 1,850.000 SIT za telesne bolečine, 300.000 SIT za strah in 3,500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Presežni odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo je zavrnilo. Delno je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za plačilo premoženjske škode (izgube na zaslužku, rente, stroškov zdravljenja in predpravdnega izvedenskega mnenja), ga v presežku zavrnilo ter še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče prve stopnje je odločilo o pritožbah obeh pravdnih strank tako, da je delno ugodilo toženkini pritožbi, prvostopenjsko sodbo glede odločitve o renti za čas od 1.1.2005 dalje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer pa je toženkino pritožbo in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo in v ostalem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo z obrestmi, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč. Ne strinja se s presojo sodišč o protipravnosti ravnanja njenega delavca, ki je od tožnika zahteval, da izvede vajo kljub tožnikovemu opozorilu, da se z njo srečuje prvič in da nanjo ni pripravljen. Dejstvo je, da ni posebnih predpriprav za vajo in da bi se tožnik lahko ponesrečil tudi, če bi vajo že prej vadil. V nadaljevanju toženka izpodbija višino prisojene odškodnine, češ da je previsoka, pri tem pa na kratko omenja samo nekatere od ugotovitev obeh sodišč.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej poudarja, da zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3) z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Revizijsko sodišče in stranke se zato v tej fazi postopka vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala tudi preizkus na pritožbeni stopnji. Zato revizijsko sodišče ni upoštevalo toženkine trditve, da naj bi se met v okviru izvajanja borilnih veščin opravljal brez posebne priprave. Ta trditev ni samo nova, temveč celo v nasprotju z dejansko ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je treba vaje delati postopoma, za kar je po izpovedi toženkinega starešine obstajal učni program.

Druga pomembna dejstva v tej zadevi so: – da tožnik prejšnji dan ni bil na vajah borilnih veščin, ko jih je njegova skupina vojakov prvič izvajala, ker je bil zadolžen za drugo delo; – da je naslednji dan starešina E. B. nadomeščal njegovega poveljnika, tožnikovih motoričnih sposobnosti ni poznal in jih tudi ni preverjal; – da ga je tožnik opozoril, da vaje zaradi odsotnosti prejšnjega dne ne pozna in zato nanjo ni pripravljen; – da je starešina kljub temu opozorilu ukazal, naj tožnik sodeluje pri demonstraciji kot model; – da je nato sovojak tožnika zasukal v desno, padla sta oba, tožnik se je pri tem poškodoval. Pri takšni dejanski podlagi sta sodišči tudi po mnenju revizijskega sodišča pravilno očitali toženkinemu delavcu premajhno skrbnost pri urjenju nabornikov oziroma tožnika. Tožnik je bil že glede na izostanek prejšnjega dne začetnik, ki ni poznal poteka vaje. Ker meti kot del borilnih veščin terjajo postopno privajanje, tožnik ni bil primeren niti za „model“ v paru, ki naj bi pokazal (demonstriral) drugim vojakom izvajanje meta. Starešina je kljub opozorilu vztrajal pri svojem ukazu, za njegovo premajhno skrbnost in zato krivdno ravnanje pa odgovarja toženka (prvi odstavek 172. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 57/89 v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika).

Toženkini ugovori proti višini prisojene odškodnine so pavšalni. Z navajanjem samo nekaterih in izpuščanjem drugih tudi pomembnih dejstev toženka skuša zmanjšati obseg in pomen tožnikove škode. Revizijsko sodišče je upoštevalo celoten obseg, kot je ugotovljen na 11. do 13. strani prvostopenjske sodbe, vse tožnikove individualne značilnosti in prisojo odškodnin v podobnih primerih ter nato presodilo, da sta sodišči materialnopravno pravilno upoštevali obe načeli za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 200. in 203. člena ZOR. Prisojeni znesek 5,650.000 SIT pomeni glede na razmere ob izdaji prvostopenjske sodbe 31 takratnih povprečnih plač in je primerno uvrščen v okviru prisoje odškodnin za podobne primere škod.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženkino neutemeljeno revizijo.