Jedro

V primeru prvotnega tožnika namen zaničevanja ni bil ugotovljen. Šlo je le za golo poročanje o delu policije v zvezi s predkazenskim postopkom, brez vrednostnih sodb. Ravnanja delavcev policijske postaje tudi ni mogoče oceniti kot nedopusten poseg v tožnikovo pravico do zasebnosti in domnevo nedolžnosti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

II. Tožniki so dolžni v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške celotnega pravdnega postopka v znesku 1.778,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožbo je vložil R. P. in z njo zahteval plačilo satisfakcije zaradi nedopustnih posegov v njegovo čast in dobro ime. Trdil je, da je Uprava za notranje zadeve v Murski Soboti S. zaradi tiskovnih konferenc, na katerih so bile tožniku kot policistu očitane številne kršitve delovnih obveznosti in drugih delovnih dolžnosti, odgovorna za objavljene članke različnih medijev. S takšnim načinom obveščanja javnosti naj bi bila kršena ustavna pravica do domneve nedolžnosti, zaradi česar je tožnik duševno trpel. 2. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je zaključilo, da je bilo ravnanje delavcev policije protipravno, saj ne bi smelo operirati z informacijami kot so naziv delovnega mesta tožnika (komandir ene izmed mejnih policijskih postaj), nazivom mejne postaje policije ter inicialkami tožnika, ker se je dalo na podlagi teh informacij ugotoviti, za katero osebo gre. S takšnim poročanjem naj bi bilo kršeno načelo domneve nedolžnosti, poseženo pa naj bi bilo tudi v tožnikovo čast in dobro ime, kar se je potem odrazilo v tožnikovem duševnem trpljenju.

3. Toženka je vložila pritožbo proti prvostopenjski sodbi, tožnik pa je med pritožbenim postopkom umrl. Sodišče druge stopnje se je postavilo na stališče, da gre za okoliščino, nastalo izven časovnih meja pravnomočnosti, ki na odločitev ne more vplivati. Ker je imel tožnik pooblaščenca, do prekinitve postopka ni prišlo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da se toženkina pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Toženka je proti sodbi pritožbenega sodišča vložila revizijo, tožnikov dedič D. P. pa je vložil odgovor na revizijo.

5. Vrhovno sodišče je odločilo o reviziji s sklepom II Ips 59/2011, na seji 19. marca 2012. Reviziji je ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje, glede odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo spremenilo tako, da je pritožbo zavrglo. Odločitev je bila materialnopravno oprta na določbo prvega odstavka 204. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri preide terjatev za povrnitev nepremoženjske škode na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom. V našem primeru je tožeči oškodovanec umrl v času, ko prvostopenjska sodba ni bila pravnomočna.

6. Ustavno sodišče je v zvezi z ustavno pritožbo M., Ma. in D. P. (dedičev prvotnega tožnika), odločilo, da je bil člen 204. ZOR v neskladju z Ustavo. S tem v zvezi je razveljavilo tudi navedeni sklep Vrhovnega sodišča in mu vrnilo zadevo v nov postopek.

7. V nastali situaciji je moralo Vrhovno sodišče ponovno odločili o reviziji toženke proti sodbi pritožbenega sodišča. 8. Revizija toženke vsebuje (poleg sedaj nepomembnih trditev o neupoštevanju 204. člena ZOR) še naslednje trditve: - na novinarskih konferencah so bile predstavljene zgolj informacije o dogodku in predkazenskem postopku, brez navedbe imena tožnika, pri čemer so se predstavila le gola dejstva brez vrednostnih sodb, njihova vsebina ni bila predstavljena na žaljiv način ali z namenom zaničevanja, odločitev sodišča pa je v nasprotju s sodno prakso, pri čemer je bila tudi prezrta pravica javnosti do obveščenosti; - tožniku je bila v vsakem primeru prisojena previsoka odškodnina.

9. Revizija je utemeljena.

10. Iz navedene odločbe Ustavnega sodišča izhaja ugotovitev, da načeloma ni ovir za prehod odškodninske terjatve na dediče prvotnega tožnika. Vendar pa je v vsakem primeru utemeljenost tožbenega zahtevka odvisna od vprašanja ali je bil glede na ugotovljena relevantna dejstva, prvotni tožnik materialnopravno upravičen do zneska odškodnine, ki sta ga prisodili nižji sodišči. 11. Za presojo upravičenosti prvotnega tožnika do denarnega zadoščenja v zvezi z zatrjevano nepremoženjsko škodo so relevantne naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (ki jih je upoštevalo tudi pritožbeno sodišče): - Policijska uprava Murska Sobota je 21. 7. 1999 na vsa sredstva javnega obveščanja naslovila obvestilo z naslednjo vsebino: „obveščamo vas, da policiste in kriminaliste Policijske uprave Murska Sobota obravnavajo zaradi suma kaznivih dejanj jemanja podkupnine po 167/1 člena in zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po členu 261/1 KZ RS. Po končani preiskave bo policijska uprava Murska Sobota sklicala tiskovno konferenco, na kateri boste o zadevi seznanjeni. Ta čas, dokler preiskava še traja, informacij ne bomo nudili, zato prosim, da naj v zvezi tega ne kličete.“ - Na tiskovnih konferencah 26. 7. in 19. 8. 1999, ko se je poročalo v predkazenskem postopku, tožnik ni bil izrecno imenovan. Rečeno je bilo, da so bila dejanja podkupnine osumljene osebe, ki so dajale podkupnino policistu postaje Mejne policije Hodoš in da je zoper tega policista uveden disciplinski postopek. Začasno pa je bil odstranjen tudi z dela. Rečeno je bilo tudi, da je bil kot osumljenec pridržan in da je ta policist kljub temu, da vsi pogoji za izdajo vize niso bili izpolnjeni, vizo pač izdal. - Načelnik inšpektorata PU Murska Sobota naj bi v pogovorih z novinarji na tiskovni konferenci operiral s pojmom „komandir ene izmed mejnih policij“.

- Tožnikovo ime na tiskovni konferenci ni bilo izgovorjeno, označen pa je bil s kraticami R. P. - Tožnik je bil v relevantnem času vodja mejne policijske postaje Hodoš.

- O tem so poročali tudi novinarji. I. G. je v A. 27. 7. 1999 objavil članek z naslovom „Podkupljivi komandir pomagal prostitutkam?“, v B. pa članek z naslovom: „Podkupnine za policista“ (sodišče v dejanski podlagi sodbe ni navedlo celotne vsebine člankov, temveč le naslove).

12. Pri presoji pravnega standarda žaljivosti je treba upoštevati čas, okoliščine, navade osebe, kateri je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca, ter druge okoliščine primera; enako celovita presoja pa je potrebna tudi pri ugotavljanju pretrpljenih duševnih bolečin. V odsotnosti posebnih določb ZOR je sodna praksa kriterije za presojo dopustnosti posegov v čast in dobro ime zapolnila z upoštevanjem kazensko-pravnih določb, ki razmejujejo dopustne posege od nedopustnih. V primeru prvotnega tožnika namen zaničevanja ni bil ugotovljen. Šlo je le za golo poročanje o delu policije v zvezi z predkazenskim postopkom, brez vrednostnih sodb. Ravnanja delavcev policijske postaje tudi ni mogoče oceniti kot nedopusten poseg v tožnikovo pravico do zasebnosti in domnevo nedolžnosti. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da v fazi predkazenskega postopka pravica do zasebnosti ni nad interesom javnosti do popolnega informiranja, zaradi česar naj ne bi bilo dovoljeno objaviti uradnih informacij o predkazenskem postopku na način, ki omogoča prepoznavnost osumljenca določenemu krogu oseb. Pri obveščanju o negativnem družbenem dogodku oziroma pojavu, kljub opuščanju osebnih, za prepoznavnost potrebnih podatkov, ni mogoče v celoti izključiti možnosti, da določen krog ljudi prepozna posamezne vpletene osebe. Označba prvotnega tožnika s kraticami imena in priimka oziroma z navedbo „policist ene od mejnih policijskih uprav“ širši javnosti ni omogočila prepoznave tožnikove identitete, zato tudi ne posega v pravico do varovanja osebnih podatkov. Upoštevati je tudi treba, da je tožnik zasedal javno funkcijo in so bila zato njegova ravnanja izpostavljena strožji presoji v tisku in javnosti. Za vsebino pisanja časopisov pa toženka ne more biti odgovorna.

13. V zvezi z navedenimi razlogi je tako Vrhovno sodišče ugotovilo, da sta nižji sodišči pri ugotavljanju temelja toženkine odškodninske obveznosti zmotno uporabili materialno pravo. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi tako moralo zavrniti tožbeni zahtevek že sodišče prve stopnje.

14. Odločitev o pravdnih stroških ima podlago v drugem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Revizijsko sodišče je, v skladu z veljavno odvetniško tarifo in v okviru stroškovnega zahtevka, prisodilo toženki stroške v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.124,55 EUR, za pritožbeni postopek znesek 309,82 EUR in v zvezi z revizijo znesek 344,25 EUR. Stroški vsega postopka tako znašajo 1.778,62 EUR.

Op. št. (1): Tako npr. sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 272/2000 z dne 7. 12. 2000, II Ips 229/2001 z dne 18. 4. 2002, II Ips 660/2005 z dne 15. 2. 2007 in II Ips 900/2007 z dne 19. 2. 2009. Op. št. (2): Takšno ravnanje je bilo v skladu tudi s tedaj veljavnim Zakonom o javnih glasilih (Ur. l. RS, 18/94), ki je v 24. členu poudaril obveznost državnih organov, da z dajanjem pravočasnih, popolnih in resničnih informacij o vprašanjih iz svojega delovnega področja zagotavljajo javnost svojega dela ter njihovo odgovornost za resničnost in točnost v javnost danih informacij.

Op. št. (3): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 952/2007. Op. št. (4): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 421/2004 in II Ips 164/2008. Op. št. (5): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009.