Jedro

Prej veljavni ZSR je pridobitev statusa uporabnika stanovanja po prvem odstavku 5. člena vezal na pogoj, da stanovalec najmanj dve leti živi z imetnikom stanovanjske pravice v ekonomski skupnosti. Tudi če bi tožencema, ki sta se po lastnih navedbah v sporno stanovanje vselila 15.10.1991, uspelo dokazati sklenitev pogodbe o ekonomski skupnosti in skupnem gospodinjstvu, bi od njene sklenitve do dneva uveljavitve SZ preteklo premalo časa, da bi toženca na tej pravni podlagi še pred uveljavitvijo SZ pridobila status uporabnikov stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca izprazniti enosobno stanovanje št. 51 v stanovanjski stavbi Š. v L. in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh tožencev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženca v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlagata pa ugoditev reviziji, razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ali spremembo obeh sodb z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Toženca zatrjujeta, da med pravdnima strankama ni sporno, da sta toženca 15.10.1991 sklenila pogodbo o skupnem gospodinjstvu in ekonomski skupnosti, čeprav ima ta pogodba naslov podstanovalska pogodba. J. V., ki je bila imetnica stanovanjske pravice, je bila v tako slabem zdravstvenem stanju, da je potrebovala vsakodnevno pomoč. Podpisala je tudi ustrezno izjavo z namenom, da toženca pridobita pravico do uporabe stanovanja oziroma da imata lastnost uporabnika stanovanja. Pogodba je bila sklenjena v času veljavnosti Zakona o stanovanjskih razmerjih. Toženca sta z J. V. živela v ekonomski skupnosti vse do njene smrti. Čas smrti ni nikoli predvidljiv, zato se rok uporabe po 5. členu navedenega zakona ne more vezati na dve leti. Sodna praksa bi morala zavzeti stališče, da ima lastnost uporabnika tudi tista oseba, ki je dejansko živela v ekonomski skupnosti in skupnem gospodinjstvu do smrti imetnika stanovanjske pravice. To velja zlasti za osebe, ki so imetnika stanovanjske pravice dolžne preživljati, toženca pa sta J. V. preživljala. Zato je pravica skleniti najemno pogodbo po tretjem odstavku 147. člena Stanovanjskega zakona prešla na toženca in bi tožeča stranka z njima kot uporabnikoma morala skleniti najemno pogodbo. Sklenitev take pogodbe sta toženca zahtevala tudi s posebno tožbo.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija napačno zatrjuje, da naj bi bilo med pravdnima strankama nesporno, kakšno pogodbo sta toženca dne 15.10.1991 sklenila s takratno imetnico stanovanjske pravice J. V. Sklenitev zatrjevane pogodbe je bila med pravdnima strankama sporna. Sodišče prve stopnje je med drugim poudarilo, da niso pomembni razlogi, zakaj je bila takrat sklenjena podstanovanjska pogodba, sodišče druge stopnje pa je potrdilo dokazno oceno, da je šlo za podstanovanjsko pogodbo in ne za pogodbo o skupnem gospodinjstvu in ekonomski skupnosti. Zato revizijsko sodišče trditev o dejansko sklenjeni drugačni pogodbi in sklicevanja na izjavo J. V. (ki je toženca kljub pozivu sodišča nista ponovno predložila) ni obravnavalo.

Materialnopravno pravilni so tudi nadaljnji razlogi sodišča prve stopnje, da glede na čas sklenitve zatrjevane pogodbe izjava J. V. ni odločilna, pa tudi razlogi sodišča druge stopnje, da ta izjava ni mogla vplivati na drugačno odločitev zaradi kogentnosti določbe prvega odstavka 5. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ul. SRS št. 35/82, 14/84; v nadaljevanju: ZSR) o tem, koliko časa morajo druge osebe živeti skupaj z imetnikom stanovanjske pravice, da pridobijo status uporabnika stanovanja. Iz samih navedb tožencev v odgovoru na tožbo izhaja, da sta se v stanovanje vselila in s takratno imetnico stanovanjske pravice sklenila zatrjevano pogodbo dne 15.10.1991, torej le 4 dni pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96). Z uveljavljanjem (novih) revizijskih trditev, da sta toženca imetnico stanovanjske pravice tudi dejansko preživljala, toženca ne moreta uspeti, ker je bila za pridobitev statusa uporabnika po prvem odstavku 5. člena ZSR upoštevna le zakonska dolžnost preživljanja, ki jo je imel imetnik stanovanjske pravice do stanovalcev.

Z dnem uveljavitve SZ je po izrecni določbi prvega odstavka 159. člena prenehal veljati ZSR. Po določbi drugega odstavka 159. člena se prejšnji zakon lahko uporablja le do sklenitve najemne pogodbe.

Določba iz prvega odstavka navedenega člena je pravilo, določba iz drugega odstavka pa izjema, ki jo je zato potrebno ozko tolmačiti. Prejšnji zakon se v prehodnem obdobju lahko uporablja le glede pravic in obveznosti, ki izvirajo iz uporabe stanovanja, ne pa glede vprašanja pridobitve statusa imetnika stanovanjske pravice ali statusa uporabnika stanovanja. Določba iz prvega odstavka 159. člena SZ o prenehanju veljavnosti ZSR pomeni, da po 19.10.1991 nihče ni mogel pridobiti pravice na podlagi prejšnjega zakona. Novi zakon je uredil na dan svoje uveljavitve zatečeno stanje tako, da je določil določena pravna upravičenja (kot so pravica do nakupa pod ugodnimi pogoji, pravica do sklenitve najemne pogodbe itd.) za tiste stanovalce, ki so na ta dan imeli določen status. Zaradi takih prehodnih določb se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da so za ugotavljanje statusa imetnika stanovanjske pravice odločilne razmere na dan uveljavitve SZ. Če stanovalec na ta dan ni imel statusa imetnika stanovanjske pravice, ga kasneje zaradi prenehanja veljavnosti ZSR in dejstva, da novi SZ takega statusa ni dopuščal, ni več mogel pridobiti. Povedano velja tudi za druge pravne kategorije stanovalcev po prej veljavnem ZSR, torej tudi za status uporabnika stanovanja v smislu prvega odstavka 5. člena ZSR.

Prej veljavni ZSR je pridobitev statusa uporabnika stanovanja po prvem odstavku 5. člena vezal na pogoj, da stanovalec najmanj dve leti živi z imetnikom stanovanjske pravice v ekonomski skupnosti. Toženca sta se po lastnih navedbah v sporno stanovanje vselila 15.10.1991 in takrat sklenila zatrjevano pogodbo o ekonomski skupnosti. Ob taki trditveni podlagi se pokaže, da zatrjevana okoliščina o sklenitvi drugačne pogodbe, kot sta jo ugotovili nižji sodišči, ni pomembna. Tudi če bi tožencema uspelo dokazati sklenitev zatrjevane pogodbe o ekonomski skupnosti in skupnem gospodinjstvu, bi od njene sklenitve do dneva uveljavitve SZ preteklo premalo časa, da bi toženca na tej pravni podlagi še pred uveljavitvijo SZ pridobila status uporabnikov stanovanja. Zato sedaj stanovanje uporabljata brez ustrezne pravne podlage in v smislu 58. člena SZ nezakonito.

Po vsem obrazloženem sta sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in sodišče druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe materialnopravno pravilno odločili. Ker v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo obeh tožencev zavrnilo kot neutemeljeno.

Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov.