Jedro

Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem sodno medicinske izvedenke, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Načeloma je invalidnost dejansko mogoče ugotavljati šele po zaključenem zdravljenju. Po splošnem delu definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 je namreč invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta ali poklicno napredovanje. Vendar pravne opredelitve, nanašajoče se na zaključeno zdravljenje, pri ocenjevanju invalidnosti ni mogoče enačiti s čisto medicinsko kategorijo zaključenosti, ki je lahko v posameznih primerih tudi doživljenjska.

S splošnim delom definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 ugotavljanje invalidnosti ni pogojevano s trajnostjo spremembe v zdravstvenem stanju. Invalidnost je zato lahko ugotovljena tudi v primeru, če spremembe zdravstvenega stanja le začasno vplivajo na delazmožnost, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajnosti spremembe v zdravstvenem stanju je, v primeru pričakovanega izboljšanja, mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 predvideti oz. določiti kontrolni pregled

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 25. 2. 2014 in št. ... z dne 10. 12. 2013, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti od 14. 10. 2013 dalje in priznanje pravice do invalidske pokojnine (I. tč. izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na odpravo istih odločb ter naložitev toženi stranki izdajo novega upravnega akta (II. tč. izreka). Izreklo je, da stroški za zastopanje tožnice v znesku 417,85 EUR bremenijo proračun (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožnica po pooblaščeni odvetnici vložila pravočasno pritožbo in predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je pri njej potrebna nadaljnja diagnostika, ter dodatni psihosocialni in prilagojeni psihoterapevtski ukrepi. Iz predloženih dokazov, in sicer mnenja IK I z dne 14. 10. 2013, izvida A. d. o. o. z dne 4. 9. 2012 in 29. 5. 2013, izvida B. klinike z dne 4. 6. 2013, mnenja C.C. z dne 25. 5. 2015 in nekaterih drugih, izhaja nasprotno. Do teh dokazov se sodišče ni opredelilo, čeprav izkazujejo, da je bilo njeno zdravstveno stanje do obravnave na IK I nespremenjeno že štiri leta, da je kronično, nepopravljivo in da za delo več ni sposobna. Zdravstveno stanje se ji v zadnjih šestih do sedmih letih kljub zdravljenju, večkratnih hospitalizacijah, specialističnih pregledih in ukrepih medicinske rehabilitacije ni izboljšalo.

Zmotno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje je po mnenju pritožnice posledica kršitev iz 8. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Z zavrnitvijo dokaznega predloga z neposrednim zaslišanjem izvedenke je onemogočeno ustrezno obravnavanje pred sodiščem in kršena pravica do poštenega sojenja ter enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Zaradi nasprotja med ugotovljenimi odločilnimi dejstvi in predloženimi dokazi je podana tudi bistvena kršitev iz 15. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do zdravstvene dokumentacije iz katere izhaja, da več ni sposobna za nobeno pridobitno delo, niti do takšne ocene IK z dne 14. 10. 2013. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Glede na 71. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih(1) (ZDSS-1) se v sodno socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj ter socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. V tovrstnih sporih ni takse zavezanosti. Pritožničin predlog za oprostitev plačila sodnih taks je brezpredmeten, saj v obravnavani zadevi sploh ni taksna zavezanka.

5. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku(2) (ZPP) pa je potrebno ugotoviti, da je izpodbijan zavrnilna sodba preuranjena. Zaradi pomanjkljivosti postopka, vključno s procesno kršitvijo iz 8. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, ker ni bil izveden predlagan dokaz z zaslišanjem sodno medicinske izvedenke in s tem kršeno načelo neposrednosti, je pritožba utemeljena. Tudi sicer ima del pisnega odpravka sodbe, ki se nanaša na zavrnitev podrednega zahtevka takšno pomanjkljivost, da ga ni mogoče preizkusiti. Razsojeno je ob primarnem tožbenem zahtevku na odpravo odločb z dne 25. 2. 2014 in 10. 12. 2013 in povsem identičnem delu podrednega zahtevka, ki nima nikakršne obrazložitve. Pri tako postavljenih zahtevkih, specificiranih na glavni obravnavi 8. 10. 2015 (l. št. 29) gre le za navidezno eventualno kumulacijo, saj je podredni vsebovan v primarnem zahtevku. Sodišče bi lahko že v okviru materialnega procesnega vodstva opozorilo na neprimernost takšne kumulacije in s tem v naprej preprečilo možnost nastanka ugotovljene bistvene kršitve v pisnem odpravku.

6. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, in sicer na temelju I. kategorije invalidnosti. Izpodbojna tožba je vložena zoper upravni odločbi o zavrnjeni zahtevi za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Odločbi sta izdani na podlagi mnenj IK II z dne 13. 2. 2014 in 19. 11. 2013, ki sta drugače kot IK I dne 14. 3. 2013 ocenili, da zdravljenje tožnice še ni zaključeno. Prvostopenjska IK je namreč v sestavi psihiatra in psihologa ocenila, da je zaradi trajne somatoformne bolečinske motnje, bolečin v križu, drugih motenj mehkega tkiva in anksiozne motnje, pri tožnici od 14. 10. 2013 zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti, ker več ni zmožna za organizirano pridobitno delo.

7. Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega zdravstvenega stanja sicer izvedlo dokaz z izvedenstvom Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri D. fakulteti Univerze v E.. Zavrnilo sodbo je oprlo na pisno izvedensko mnenje psihiatrinje, ker je ocenilo, da je jasno, prepričljivo in strokovno obrazloženo. Sledilo je njeni oceni, da pred izpeljavo dodatne diagnostike in dodatnih psihosocialnih ter prilagojenih psihoterapevtskih ukrepov, ocene delazmožnosti ni mogoče izpeljati. Za prepričljivo je štelo, da je potrebna dodatna diferencialna diagnostika na eventualno odvisnost od opioidnih in neopioidnih analgetikov ter morebiti ponarejeno motnjo, in nato še izvedba psihosocialnih in prilagojenih psihoterapevtskih ukrepov.

8. Načeloma je invalidnost dejansko mogoče ugotavljati šele po zaključenem zdravljenju. Po splošnem delu definicije iz 1. odst. 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(3) (ZPIZ-2) je namreč invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta ali poklicno napredovanje. Vendar pravne opredelitve, nanašajoče se na zaključeno zdravljenje, pri ocenjevanju invalidnosti ni mogoče enačiti s čisto medicinsko kategorijo zaključenosti, ki je lahko v posameznih primerih tudi doživljenjska.

Četudi bi bila z vidika medicinske doktrine indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava, je pri ocenjevanju invalidnosti potrebno upoštevati dejanski funkcijski status vsakokratnega življenjskega primera, še zlasti ko niti večletno zdravljenje ne izkazuje izboljšanja ali celo preprečitve slabšanja zdravstvenega stanja. S splošnim delom definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 ugotavljanje invalidnosti ni pogojevano s trajnostjo spremembe v zdravstvenem stanju(4) (kot je to veljalo po ZPIZ-92). Invalidnost je zato lahko ugotovljena tudi v primeru, če spremembe zdravstvenega stanja le začasno vplivajo na delazmožnost, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajnostni spremembe v zdravstvenem stanju, je v primeru pričakovanega izboljšanja, mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 predvideti oz. določiti kontrolni pregled.

9. Ob izkazani trajni somatoformni bolečinski motnji, ko je bila tožnica pri različnih specialistih, vključno s področja psihiatrije, ambulantno in hospitalno (po ugotovitvah IK II z dne 19. 11. 2013) vodena štiri leta, je zaključek o neizčrpanih terapevtskih in hospitalnih možnostih za ocenitev invalidnosti, najmanj vprašljiv če ne celo nesprejemljiv. Enako velja za takšno sodno izvedensko oceno. Potreba po dodatni diferencialni diagnostiki in izvedbi psihosocialne ter prilagojene terapevtske obdelave sicer lahko kaže na pomanjkljivost ali neuspešnost že opravljene. Vendar pa ob razpoložljivi listinski medicinski dokumentaciji, vključno z izvidi osebnega pregleda na IK I in IK II, po stališču pritožbenega sodišča(5) ne more biti razlog neocenitvi delazmožnosti in posledični zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja iz tega razloga.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbi tožnice ugoditi, izpodbijano zavrnilno sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem sojenju bo potrebno slediti materialnopravnemu izhodišču iz te sodne odločbe. Z neposrednim zaslišanjem izvedenke in po potrebi še z morebitnim izvedenstvom specialista medicine dela, prometa in športa, bo na podlagi razpoložljive listinske medicinske dokumentacije potrebno ugotoviti psihosomatsko funkcijsko stanje tožnice do 14. 10. 2013, oz. do dokončnosti predsodnega upravnega postopka 25. 2. 2014 ter na podlagi ugotovljenega oceniti njeno delazmožnost. Torej razčistiti, ali je pri njej dejansko podana popolna izguba delazmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo, kot vztraja v pritožbi, ali pa morda stanje omejene oz. zmanjšane delazmožnosti iz 2. ali 3. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2. Šele po dopolnjenem postopku v nakazani smeri in izvedbi morebitnih drugih dokazov, odločilnih za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, bo mogoče pravilno presoditi zakonitost izpodbijanih zavrnilnih upravnih odločb ter odločati o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

11. V ponovljenem sojenju bo potrebno odločati tudi o stroških postopka, vključno s priglašenimi pritožbenimi, ki so glede na 165. člen ZPP pridržani za končno odločbo.

(1) Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (3) Ur. l. RS, št. 96/2012 s poznejšimi spremembami.

(4) Tako kot že z ZPIZ-1; Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem; Gospodarski vestnik, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000; str. 294. (5) Tako npr. tudi v zadevah Psp 588/2015, Psp 315/2015 in Psp 12/2016.