Jedro

Okrajno sodišče je krajevno pristojno za odločanje zgolj o delitvi solastnih nepremičnin, ki ležijo na območju tega sodišča (12. člen ZNP-1).

Izrek

I. Pritožba predlagateljice se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Nasprotni udeleženec sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 23. 12. 2020 odločilo, da Okrajno sodišče v Celju ni pristojno za odločanje o predlogu za delitev nepremičnin katastrska občina ... parcela 810/14, parcela 810/17 in parcela 810/18 ter da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva v tem delu odstopljena Okrajnemu sodišču v Radovljici kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. 2. Predlagateljica je v pritožbi uveljavljala pritožbena razloga bistvene kršitve določb nepravnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi, ugovor krajevne nepristojnosti nasprotnega udeleženca pa zavrne oziroma podredno zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V pritožbi je navajala, da je na podlagi izbirne pravice, ki jo določa 12. člen ZNP-1, pravilno vložila predlog za delitev stvari v solastnini za vse solastne nepremičnine pri Okrajnem sodišču v Celju. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo, da ni krajevno pristojno za odločanje o predlogu za delitev nepremičnin, ki ne ležijo na območju tega sodišča, bistveno kršilo določila 12. člena ZNP-1, ko je tega razlagalo zgolj gramatikalno, ni pa sledilo vsebinski razlagi zakona in namenu zakonodajalca, da se postopki delitve solastnine vodijo pri istem sodišču, ne pa da med istimi udeleženci tečejo postopki delitve solastnine pri različnih sodiščih. ZNP-1 je z določbo 12. člena uredil pravice lastnikov nepremičnin, ki ležijo na območju večih sodišč in kar v času pred uveljavitvijo ZNP-1 zakonsko ni bilo urejeno, sodna praksa pa je to reševala z določanjem pristojnosti pri višjem sodišču na predlog strank (tako I R 72/2018). Sodišče prve stopnje je gramatikalno napačno razlagalo določbo 12. člena ZNP-1, ki ne govori o zemljiški parceli, ampak o nepremičnini, ta pa lahko obsega več zemljiških parcel, kar je tudi edina logična razlaga. Napačno je tudi stališče sodišča, da določba 163. člena ZNP-1 velja le za postopke skupne lastnine zaradi specifike skupnega premoženja. Takšen postopek je specifičen le v primeru, da v primeru spora glede deležev sodišče prekine nepravdni postopek in udeležence napoti na pravdo, sicer pa se v njem smiselno uporabljajo določbe o delitvi stvari v solastnini. Zato bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti tudi 1. točko 163. člena ZNP-1. Po pravilni razlagi 12. in 163. člena ZNP-1 je tako Okrajno sodišče v Celju krajevno pristojno tudi za odločanje o delitvi solastnih nepremičnin, ležečih na območju k.o. ... .

3. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je to oprlo na 12. člen ZNP-1, pravilna. Sicer pa določilo 12. člena ZNP-1 ni drugačno od določbe 13. člena ZNP, določba 163. člena ZNP-1 pa tudi ne drugačna od odločbe 129. člena ZNP. ZNP-1 namreč krajevne pristojnosti ne ureja drugače kot predhodno veljaven ZNP. Nepravilno pa je tudi pritožničino sklicevanje na odločbo VS RS I R 72/2018, saj ta odločba temelji na drugačni pravni podlagi (67. člen ZPP). Nasprotni udeleženec je predlagal zavrnitev pritožbe in priglasil stroške odgovora na pritožbo ter zahteval njihovo povrnitev, saj je nastali procesni položaj po svoji krivdi povzročila predlagateljica.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ureditev posebne krajevne pristojnosti za postopke odločanja o pravici na nepremičnini, kamor spada tudi postopek za delitev stvari v solastnini, v 12. členu ZNP-1 ni drugačna1, kot je to določal pred ZNP-1 veljaven ZNP v 13. členu. Ureditev krajevne pristojnosti v zvezi s postopki delitve skupnega premoženja, kot jo določa 163. člen ZNP-1, pa ne prinaša tudi nobenih sprememb glede na predhodno ureditev v 129. členu ZNP.2 Vendar navedeno za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje ni pomembno. Sodišče prve stopnje je glede na čas predlagateljičine vložitve predloga za delitev solastnih nepremičnin,v zvezi s presojo ugovora nasprotnega udeleženca o krajevni nepristojnosti glede nepremičnin ležečih v k.o. ..., pravilno uporabilo določila ZNP-1 in sicer določila 12. člena ZNP-1. Tega je ne samo gramatikalno ampak tudi sistemsko razlagalo, ob tem pa se opredelilo tudi do določbe 163. člena ZNP-1 in s poudarjanjem specifik skupnega premoženja pojasnilo, zakaj se navedena določba ne uporablja tudi za postopke delitve solastne stvari. Pritožbeno sodišče takšnemu razlogovanju sodišča prve stopnje kot pravilnemu v celoti pritrjuje. V zvezi z neupoštevnostjo določbe 163. člena ZNP-1 dodaja le, da že prvi odstavek 162. člena ZNP-1 določa, da je predmet postopka za delitev skupnega premoženja skupno premoženje, sodišče pa v tem postopku odloči, kateremu od udeležencev se dodelijo posamezne stvari, ki spadajo v skupno premoženje. Skupno premoženje je namreč skupek posameznih stvari oziroma če gre za skupno premoženje zakoncev, skupek premoženjskih, stvarnopravnih in obligacijskih pravic (67. člen Družinskega zakonika). Takšna vsebina oziroma ″sestava″ skupnega premoženja pa narekuje posebna pravila oziroma ureditev krajevne pristojnosti, kot je sicer določena v 163. členu ZNP-1 in ki za postopek, kjer je predmet delitve solastna stvar, ne pride v upoštev. Sicer pa je sodišče prve stopnje v zvezi z razlago določbe 12. člena ZNP-1 pojem nepremičnine kot zemljiške parcele, razlagalo pravilno v skladu z opredelitvijo nepremičnine v prvem odstavku 18. člena SPZ3 in v 1. točki drugega odstavka 11. člena ZZK-1 in pravilno zaključilo, da je samo krajevno pristojno za odločanje o delitvi zgolj solastnih nepremičnin, ki se nahajajo na območju tega sodišča, zato pa za nepremičnine, ki ne ležijo na območju Okrajnega sodišča v Celju, ni podane krajevne pristojnosti tega sodišča. Pritožbeno razlogovanje pritožnice in pritožbeni očitki pritožnice o materialnopravni zmotnosti razlogovanja sodišča prve stopnje oziroma o kršitvi določbe 12. in 163. člena ZNP-1, se tako izkažejo v celoti kot neutemeljeni.

6. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom ZNP-1), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

7. Po določbi prvega odstavka 40. člena ZNP-1 vsak udeleženec v nepravdnem postopku krije svoje stroške, razen če zakon ne določa drugače. Po določbi petega odstavka navedenega člena, ki predstavlja izjemo od splošnega pravila, ki ga določa prvi odstavek, pa mora udeleženec, ne glede na izid postopka, povrniti drugemu udeležencu stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njemu primerilo. Sodna praksa krivdno ravnanje udeleženca, ki utemeljuje odstop od splošnega pravila iz prvega odstavka 40. člena ZNP, opredeljuje kot dejanje udeleženca, katerega namen je zavlačevanje postopka oziroma namen škodovati drugemu. Vložitev dopustne pritožbe zoper sklep sodišča sama po sebi ne pomeni dejanja, iz katerega bi izhajal namen zavlačevanja postopka. Zato je pritožbeno sodišče glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo nasprotnega udeleženca odločilo, da jih ta trpi sam (prvi odstavek 40. člena ZNP-1).

1 Vsebini 12. člena ZNP-1 in 13. člena ZNP sta enaki. 2 Tudi vsebini teh zakonskih določb sta enaki. 3 Torej kot prostorsko odmerjenega dela zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami, kar pomeni zemljiško parcelo.