Jedro

Občni državljanski zakonik (paragraf 1320), ki se še vedno uporablja, vsebuje posebna določila za škodo, ki jo povzročijo živali in nalaga odgovornost tistemu, ki živali redi, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Toženec tega ni dokazal, prav tako pa tudi ni dokazal, da bi bil tožnik pred nesrečo dražil toženčevega psa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec do 50% odgovoren za škodo, ki jo je trpel tožnik v nesreči dne 19.11.1991. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je tožnik padel, ko se je peljal z motornim kolesom po cesti v Plavjah, ker se je vanj zaletel toženčev pes. Ker se je zaradi padca telesno poškodoval in sedaj zahteva odškodnino za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo, je sodišče pred ugotavljanjem njenega obsega odločilo o odgovornosti z vmesno sodbo. Za toženo stranko je ugotovilo, da je odgovorna za škodo, ker je imela svojega psa odvezanega in je dopuščala, da je napadal mimoidoče, tožniku pa je očitalo sokrivdo, ker je vedel, da toženčev pes rad teče za motoristi, zaradi česar bi mu moral posvečati več pozornosti in bi moral biti bolj previden.

Ker se s tako sodbo ni strinjala nobena od pravdnih strank, sta se pritožila tako tožnik kot toženec, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je vložil revizijo toženec, ki uveljavlja vse revizijske razloge. Predlaga spremembo sodbe, ki se nanaša na zavrnitev njegove pritožbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Po njegovem ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj izrek nasprotuje razlogom sodbe; poleg tega pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nasprotje med izrekom in razlogi sodbe vidi na začetku zadnjega odstavka na 3. strani obrazložitve sodbe in sicer v besedah: "Brez dokazne podlage je trditev, da je toženčev pes napadel tožnika", saj bi morala biti potemtakem odločitev sodbe diametralno nasprotna odločitvi, ki je zapisana v izreku. To, kar sledi, pa je po toženčevem golo opravičevanje tožnikove "pozabljivosti", zaradi katere je pri vsakem od treh zaslišanj izpovedoval drugače. Tudi za nedoslednosti v zvezi s pričami očita sodišču, da jih je odpravilo z ugotovitvijo, da ni prič, čeprav je tožnik enkrat navajal, da ob nesreči niso bile prisotne, drugič pa, da nočejo pričati. Na koncu graja ugotovitev na začetku 4. strani obrazložitve, češ da je sodišče prve stopnje raziskalo dejansko stanje, kolikor je bilo v njegovi moči, da je dokazno breme res na tožnikovi strani in da tožnikova izpoved res ni konsistentna. Očitke sklene z vprašanjem, odkod torej odločitev o toženčevi soodgovornosti. Po njegovem sledi za vsako ugotovitvijo sodišča, da tožnik ni uspel dokazati toženčeve odgovornosti, razlaga nasprotnega, ki pa ni ne dokaz, ne dejstvo, marveč indic. Toda na podlagi indicev ni mogoče nekoga obsoditi, zlasti ne na podlagi časopisnega članka. Na koncu opozarja na določilo 221.a člena Zakona o pravdnem postopku in na dejstvo, da je dokazno breme na tožniku. Ker sodišče tega ni upoštevalo, mu očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, po katerem je za škodo odgovoren le tisti, ki jo je povzročil. Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP iz leta 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, čeprav je utemeljitev sodbe sodišča prve stopnje pomanjkljiva in ne vsebuje vsega, kar je v 338. členu ZPP (1977) določeno, da mora vsebovati. Ker v njej niso navedeni predpisi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo sodbo (četrti odstavek 338. člena ZPP (1977)), je bilo sodbo težje preizkusiti. Ker pa tožena stranka te pomanjkljivosti v reviziji izrecno ni izpodbijala in ker revizijsko sodišče po 386. členu ZPP (1977) po uradni dolžnosti pazi le na kršitev postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), je revizijsko sodišče - ob poznavanju materialnega prava - odločitev vendarle preizkusilo. Iz vsebine utemeljitve sodb prve in druge stopnje namreč izhaja, da sta sodišči uporabili splošna pravila o odškodninskih obveznostih, zlasti 154. člen ZOR, v katerem je načeloma predvidena krivdna odgovornost za škodo, toda z obrnjenim dokaznim bremenom, kar pomeni, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku na 3. strani zapisalo, da je verjelo tožnikovi prepričljivi izpovedi, ki je v skladu z drugimi dokazi in iz katere izhaja, da "je toženi stranki mogoče očitati to, da je imela psa odvezanega in da le-ta ni bil zavarovan tako, da ne bi oviral oz. ogrožal ostalih", zaradi česar je pravilna ugotovitev o krivdi tožene stranke, ki ni dokazala ustreznega nadzora nad psom.

Do enakega rezultata privede uporaba par. 1320 Občnega državljanskega zakonika (ODZ), ki se še vedno uporablja. Ta vsebuje posebna določila za škodo, ki jo povzročijo živali, in nalaga odgovornost tistemu, ki žival redi, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Toženec tega ni dokazal, prav tako pa tudi ni dokazal, da bi bil tožnik pred nesrečo dražil toženčevega psa.

Tudi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, zlasti pred sodiščem druge stopnje ne. Tožena stranka namreč v reviziji ne navaja celotne vsebine misli, temveč izloča posamezne stavke iz utemeljitve sodbe pritožbenega sodišča, npr. ko na 3. strani odgovarja na tožnikovo pritožbo, da ni dokazov o tem, da bi toženčev pes napadel tožnika, nato pa revizija izpusti nadaljevanje, v katerem sodišče razloži, da je dokazano samo to, da je pes udaril v prednje kolo tožnikovega motorja. Podobno je glede spreminjanja tožnikove izjave o dogodku in pričah: tu tožena stranka iztrga stavke, v katerih pritožbeno sodišče najprej pojasni ugotovitev, nato pa odgovarja na pritožbene pomisleke tožene stranke. Toda iz celotne vsebine izhaja jasna misel, tako da revizijsko sodišče ni imelo nobenih težav z razumevanjem in je lahko preizkusilo sodbo. Iz utemeljitve sodbe je tudi razbralo, da sodišče ni sodilo na podlagi indicev, marveč je verjelo tožnikovi izpovedi, ki je bila konsistentna in katero potrjujeta tudi posredna dokaza: dogajanje po tožnikovem padcu in dejstvo, da je toženčev oče kasneje psa odpeljal od hiše. Tudi očitek sodiščema, da nista uporabili 221.a člena ZPP (1977) ni utemeljen, ker sta po drugem sojenju zanesljivo ugotovili dejansko stanje. Pa tudi če ne bi bilo tako in bi sodišči sodili po pravilu o dokaznem bremenu, je to na toženčevi strani, ker je uzakonjeno načelo krivde z obrnjenim dokaznim bremenom, kar je bilo že pojasnjeno pri uporabi materialnega prava.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zaradi tega jo je sodišče po 393. členu ZPP (1977) zavrnilo. Po prvem odstavku 166. člena je v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP (1977) zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov.