Jedro

Upravni organ je ravnal pravilno, ko je na predlog stranke za izredno razveljavitev pravnomočnih sklepov o izreku denarnih kazni po 266. členu ZUP stranko obvestil le z dopisom, da pogoji za predlagano razveljavitev navedenih sklepov niso izpolnjeni in zato njene pobude ni sprejel, saj se postopek za izredno razveljavitev začne in vodi le po uradni dolžnosti in le ob pogojih, določenih z zakonom.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Predlog za oprostitev plačila sodne takse se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevek tožnice, da se sklepi o izreku denarnih kazni Občinskega sekretariata za občo upravo Občine, izdani dne 7.5.1993, 1.6.1993, 2.6.1993, 3.6.1993, 4.6.1994, 27.8.1993, 30.8.1993, 8.9.1993, 17.9.1993, 20.9.1993, 21.9.1993, 22.9.1993 in 23.9.1993, razveljavijo. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da so bile z navedenimi sklepi tožnici izrečene denarne kazni, ki jih mora plačati v 15 dneh po izvršljivosti posameznega sklepa in če denarnih kazni ne bo plačala, niti omogočila stikov sina z očetom, tako kot določa zapisnik o ustno sklenjeni poravnavi z dne 23.12.1992, se bo kazen prisilno izterjala, hkrati pa bo upravni organ uporabil nov prisilni ukrep. Tožnica je v svoji vlogi zahtevala izredno razveljavitev izvršljivih odločb oziroma razveljavitev po nadzorstveni pravici, ker meni, da s takšnim kaznovanjem, s katerim se posega v njen že tako skromen dohodek (320.000,00 SIT znaša njen polletni zaslužek), s katerim preživlja otroka, je ogrožena javna morala. Tožena stranka svojo odločitev opira na določbo 2. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem se lahko odločba, ki je v upravnem postopku dokončna, razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Pri izvajanju tega nadzora pa lahko prvostopni organ presoja zakonitost izdane odločbe, ne pa tudi sklepa in še to samo iz razloga, če je bil z njo očitno prekršen materialni ne pa tudi procesni zakon. Zato je tožena stranka odločila kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnica v upravnem sporu navaja, da je pri toženi stranki vložila predlog za izredno razveljavitev pravnomočnih odločb o kaznovanju tožnice po 266. členu ZUP in samo podredno po 263. členu ZUP. Tožena stranka se je odločanju o predlogu za izredno razveljavitev izognila tako, da je tožnici poslala dopis (zoper katerega ni mogoč upravni spor), z odločbo pa je odločila le o podrednem zahtevku. Tožena stranka je bila seznanjena, da je v teku izvajanja navedenih odločb o kaznovanju tožnice prišlo do dejanske spremembe odločbe, ki je služila kot osnova za izrekanje denarnih kazni in sicer z dogovorom z dne 14.4.1994, ki je uredil stike za mesec maj 1994 in z dogovorom z dne 13.6.1994, ki določa tudi, da je prenehala veljati odločba z dne 29.3.1993. Torej odločba, ki je bila temelj vseh odločb o kaznovanju tožnice, ne velja več, zato je tožnica svoj zahtevek oprla na določbo 266. člena ZUP, ki pooblašča toženo stranko, da lahko razveljavi izvršljivo odločbo, če je to potrebno, da se odvrne huda in neposredna nevarnost ... za javni red in mir ali javno moralo ... . Tožena stranka je tožnici poslala dopis, iz katerega nedvoumno izhaja, da tožena stranka napačno tolmači določbo 266. člena ZUS. Tožnica je na podlagi izdanih sklepov o izreku denarnih kazni dolžna plačati 320.000,00 SIT, kar vpliva na njeno in otrokovo preživljanje. Upravičenec je največkrat zaradi nagajivosti predlagal izrekanje denarne kazni, čeprav se je tožnica trudila, da bi upravičencu omogočila stike z otrokom in je tudi uredila, da je vzdrževal osebne stike v vrtcu. Zaradi okoliščine šikanoznega ravnanja predlagatelja kaznovanja po sedaj že neobstoječi odločbi, je tožnica predlagala izredno razveljavitev odločbe po 266. členu, saj je nadaljnje izvajanje kaznovalnih odločb nemoralno, saj ima od tega korist le državni proračun, vztrajanje pri izterjevanju denarnih kazni na temelju že davno spremenjene odločbe (k čemur je dal soglasje celo predlagatelj kaznovanja) pa je po prepričanju tožnice v pravni državi nemoralno. Tožena stranka je s tem, ko o primarno postavljenem zahtevku sploh ni odločila z upravnim aktom, odločala kar o podrednem in ga zavrnila, kršila pravila postopka in nepravilno uporabila materialno pravo, zato tožnica sodišču predlaga, da sodišče na podlagi 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) samo ugotovi dejansko stanje in predlogu za izredno razveljavitev izvršljivih odločb Občinskega sekretariata za občo upravo Občine ugodi ter toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožnica pa prosi za oprostitev plačila taks.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica izpodbija odločbo iz vseh razlogov po določbi 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ker tožena stranka ni odločila o njenem primarno postavljenem zahtevku (predlog za izredno razveljavitev pravnomočnih odločb o kaznovanju po 266. členu zakona o spošnem upravnem postopku - ZUP), ampak je odločila le o podrejenem zahtevku, in sicer razveljavitvi po 263. členu ZUP. Po vpogledu v podatke in listine v spisih je sodišče presodilo, da je tožena stranka v tem primeru ravnala pravilno in v skladu z določbami ZUP, ko je na tožničin predlog za izredno razveljavitev pravnomočnih sklepov o izreku denarnih kazni po 266. členu ZUP tožnico z dopisom z dne 29.6.1994 obvestila, da pogoji za predlagano razveljavitev navedenih sklepov niso izpolnjeni, zato tožena stranka njene pobude ni sprejela. Sodišče pri tem posebej pripominja, da se postopek za izredno razveljavitev izvršilnega naslova začne in vodi le po uradni dolžnosti in le ob pogojih, da je odločba izvršljiva, da obstaja objektivna možnost, da bo z izvršitvijo odločbe prizadet z zakonom opredeljen javni interes (huda in neposredna nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javno varnost, za javni red in mir ali z javno moralo oziroma motnje v gospodarstvu) in da ni možnosti za uspešno odvrnitev nevarnosti oziroma motnje z drugim pravnim sredstvom, s katerim bi bile manj prizadete pridobljene pravice. Posamezniki lahko dajo le pobude pristojnim organom za odločanje o razveljavitvi izvršljive odločbe. Če pa organ take pobude ne sprejme, tudi ne izda odločbe, ampak o tem le obvesti pobudnika. Iz navedenega torej sledi, da je tožnica v zmoti, ko trdi, da je tožena stranka s tem, ko o njenemu predlogu ni odločila z upravnim aktom, ampak jo le obvestila z dopisom, kršila pravila postopka in nepravilno uporabila materialno pravo. Sodišče se sicer strinja s stališčem tožene stranke, da se po 263. členu ZUP lahko razveljavi le odločba, ne pa tudi sklep (na kar se zahtevek tožnice nanaša), vendar pa sodišče pri tem posebej poudarja, da odločbo o razveljavitvi dokončne odločbe po 2. odstavku 263. člena lahko pristojni organ izda le po uradni dolžnosti, na zahtevo državnega tožilca ali družbenega pravobranilca, ne pa tudi na zahtevo stranke (2. odstavek 264. člena ZUP). Zato bi morala tožena stranka strankin zahtevek zavreči po 125. členu ZUP. Vendar navedena napačna uporaba procesne določbe ni take narave, da bi lahko vplivala na odločitev v tem upravnem sporu, saj ima v tem primeru zavrnitev tožničine zahteve zanjo enak učinek, kot če bi bila zahteva zavržena. Ker tožnica v upravnem sporu ni predložila nikakršnih dokazov, ki bi utemeljevali njen predlog za oprostitev sodnih taks, je sodišče ni oprostilo plačila sodnih taks. Predloga, da sodišče naloži plačilo stroškov postopka toženi stranki, pa sodišče ni obravnavalo, ker po 61. členu ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je, enako kot ZUP, smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).