Jedro

Upravljavec sankališča ali organizator sankanja odgovarja le za škodo, ki je posledica njegove neskrbnosti, ne pa za škodo zaradi tveganja, ki ga sankanje kot rekreativna športna dejavnost prinaša samo po sebi. Padci in poškodbe ne pri smučanju ne pri sankanju niso nekaj neobičajnega, četudi so posledica izgube oblasti (zaradi prehitre vožnje, napačne izbire trase, …). Posameznik, ki se športne dejavnosti udeleži, pa s takšnim tveganjem soglaša.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožeča stranka mora prvi toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1.Tožnica je od toženk solidarno zahtevala povračilo škode v višini 7.522,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2020 dalje. 13. 2. 2019 se je udeležila športnega dne s sankanjem, ki ga je organiziral zavarovanec prve toženke (Osnovna šola A.), na sankališču v upravljanju in pod vodstvom zavarovanca druge toženke (B.), in se pri tem poškodovala.

2.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo povračilo stroškov toženk.

Pritožbeni postopek

3.Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje za vprašanje, kakšna so ustrezna navodila in kakšna je ustrezno pripravljena sankaška proga, postaviti izvedenca športne stroke, ki bi znal strokovno utemeljiti, kako v danih okoliščinah poteka varno sankanje za otroke določene starosti in kakšni so normativi za pripravo sankaške proge. Z zavrnitvijo je po njeni oceni storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ji odvzelo možnost dokazovanja ključnih dejstev. To je namreč po njeni oceni dokaz, ki bi lahko vodil k diametralno nasprotni odločitvi. Sodišče prve stopnje je upoštevalo le priče, ki sta jih predlagali toženki. Napačno je ugotovilo, da sankališče ni bilo ledeno, da ni bila ledena niti banda ob progi in da je bilo s samim načinom sankanja kljub opustitvi navodil vse v redu. Opozarja na to, da so v zapisniku o nesreči B., ki ga je vložila druga toženka, navedene tudi fotografije, ki jih je avtor zapisnika naredil, a v času sojenja iz neznanega razloga niso bile več na voljo. Meni, da bi izvedenec lahko bolje opredelil, ali je bilo pri izvedbi športnega dne izvedeno karkoli narobe in ali so bila prekršena kakršnakoli pravila stroke ter ali so te kršitve v kakršnikoli vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Vse priče, ki jih je predlagala tožnica, so po njeni oceni izpovedovale smiselno enako. Tudi omenjeni zapisnik o nesreči vsebuje zapisane izjave C. C., da se je tožnica z nogo zaletela v ledeno kocko, kar je trdila tudi tožnica. Sodišče je sodbo oprlo na domnevno neprerekane navedbe o načinu vzdrževanja sankaške proge, ki jih je smiselno prerekala z navedbo, da je bila proga ledena, da je bila banda neurejena in ledena. Izpostavlja izpovedbo priče D. D., da dnevnika ratrakiranja sankališča niso vodili, kar po njeni oceni pomeni, da niso uredili proge pred škodnim dogodkom. Nato pa je prva toženka še umaknila predlog za zaslišanje E. E., ki je bil v tem času vodja obratovanja in bi predvidoma lahko podal več dokazno relevantnih informacij glede dejanskega urejanja proge neposredno pred škodnim dogodkom. Po njeni oceni je uspela dokazati, da je bila proga poledenela, da so bile bande neustrezno izvedene (leden kup snega, ledena kepa, ledena kocka). Po njeni oceni sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo niti kršitev skrbnosti nadzora nad učenci med sankanjem in se ni opredelilo do vprašanj, ali je ustrezno, da se po progi spušča več sani hkrati, ali je dovoljeno prehitevanje na progi in tako naprej. S tem ni odgovorilo na vsa pravno relevantna vprašanja, ki jih je izpostavila. Po njeni oceni izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in je obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, priglaša tudi stroške.

4.Prva toženka odgovarja na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške postopka.

5.Druga toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba ima vse razloge, da jo je mogoče preizkusiti. Prav tako tožnici sodišče prve stopnje ni onemogočilo obravnave. Postavitev izvedenca ni namenjena temu, da lahko bolje opredeli, ali je bilo pri izvedbi športnega dne izvedeno karkoli narobe in ali so bila prekršena kakršnakoli pravila stroke (in s tem v zvezi, kakšna so ustrezna navodila in kakšna je ustrezno pripravljena proga za sankanje), ali so te kršitve v kakršnikoli vzročni zvezi s škodnim dogodkom, kot želi predstaviti pritožba. Kaj je bilo narobe, katera pravila so bila prekršena in v kakšni povezavi je to s škodnim dogodkom, bi morala trditi tožnica. Izvajanje dokazov, tudi s postavitvijo izvedenca, je namenjeno le preverjanju že zatrjevanih dejstev, ne pa njihovem nadomeščanju.

8.Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje napravilo skrbno in vestno, kot mu nalaga 8. člen ZPP. V okviru ocenjevanja tožničinega zaslišanja je to pojasnilo, da sta se razlikovali že tožničina trditvena podlaga in njena izpoved (glede tega, ali sta se morali z F. F. umikati drugim sankačem, o širini proge, ali so se sankači že zaleteli, o ovinku oziroma izpostavljenem delu proge, …) in da niti sama ni potrdila, da bi bila proga zelo poledenela, kot je trdila, izpostavilo je tudi razlike, ki jih je našlo v izpovedih prič, ki so bile navzoče na sankališču. Kaj naj bi pokazale fotografije, priložene k zapisniku, ki jih tožnica izpostavlja v pritožbi, in kako bi to vplivalo na odgovornost toženk, pritožba ne pojasni. Zapisnik o nesreči vsebuje izjavo deklice C. C. o tem, da naj bi se tožnica zaletela v ledeno kocko, hkrati pa tudi zapis, da je tožnica ob dotiku z bando prevrnila in udarila s sanmi. Pritožba s sklicevanjem nanje v sprejeto dokazno oceno ni uspela zasejati dvoma.

9.Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je sankanje dejavnost, ki se jo lahko naučijo že manjši otroci. Tožnica je bila v času škodnega dogodka stara 13 let in se je predhodno že večkrat sankala (v okviru športnega dne in tudi sicer), prav tako se je predhodno že sankala F. F., ki je upravljala sani, znala je tudi zavirati. Splošno sprejeto je tudi sankanje v paru, ki ni bilo odrejeno, pač pa stvar izbire. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so učenci od učiteljev dobili navodila glede zimske opreme in da so jih opozarjali na obnašanje ter da v trenutku, ko sta se z F. F. spustili po progi, na njej ni bilo drugih sankačev. Ob tem je nesemiselno zahtevati od sodišča prve stopnje, da se opredeli do tega, "ali je ustrezno, da se po progi spušča več sani hkrati, ali je dovoljeno prehitevanje in tako naprej". Le splošno je tožničino izpostavljanje "kršitev skrbnosti nadzora nad učenci". Kaj naj bi to bilo in kako bi vplivalo na nesrečo, tožnica ne pojasni in se ne sooči z razlogi sodišča prve stopnje, da tudi, če učitelji ali animatorji niso stali ob progi in neposredno nadzirali, koliko sani se naenkrat spušča, vzroka za nesrečo ne gre iskati v tem.

10.Načina priprave proge konkretnega dne sodišče prve stopnje ni sprejelo le kot neprerekanega (običajni način njene priprave), o njeni pripravi se je prepričalo z zaslišanjem priče G. G., ki je v času škodnega dogodka urejal sankaško progo, in priče D. D., nekdanjega zaposlenega pri zavarovancu druge toženke. Utemeljeno jima je verjelo, da so progo dan prej pripravili s teptalnikom in "finišerjem". Tudi priča H. H. je potrdila, da so se videle "riže od ratraka". Dnevnik ratraktiranja ni edini mogoč dokaz opravljenega dela, saj pravdni postopek ne pozna formalnih dokaznih pravil. Tožnica ni izpodbila niti tega, da je bila proga široka 20 metrov in s snežno bando (robom iz snega) omejena oziroma ločena od ostale površine, pa tudi ne tega, da proga ni bila pretirano strma (5-7, največ 10 stopinj).

11.Naravno je, da je bila proga pomrznjena (ni pa bilo na mestu tožničine nesreče ovinka ali izpostavljenega dela, kot je trdila). Tožnica niti sama ni potrdila, da bi bila proga zelo poledenela. Izpovedala je namreč, da na progi ni bilo ledu, je pa bila poledenelo spolzka. Tudi F. F. je povedala, da je bilo sicer nekje malo ledu, ne pa na celi progi, a to je bilo minimalno. Spolzkost oziroma pomrznjenost in posamezne ledene dele gre na progi za sankanje pričakovati. Brez tega se nenazadnje tudi ne bi bilo mogoče sankati. Tudi kakršnekoli ovire na progi sodišče ni ugotovilo (drugih sankačev, kupov snega, ...). Očitno je, da sta deklici lahko zapeljali le v rob sankališča, pri čemer je prišlo do tožničinega padca. Tudi pomrznjen rob proge (snežna banda) ni nekaj, kar bi bilo izven običajnega in pričakovanega. Da bi bili na njem večji kosi ledu, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, saj je bil tudi rob proge dan pred dogodkom urejen s teptalnikom in "finišerjem", kar zdrobi večje kose ledu. Ob tem utemeljeno ni verjelo deklicam, ki so izpovedovale o ledeni kepi ob progi, kupu snega ob progi, ki je bil poledenel, in podobnem.

12.Od upravljavca sankališča ali organizatorja športnega dne bi bilo neživljenjsko pričakovati, da bo lahko preprečil vsakršno nesrečo. Zato odgovarjata le za škodo, ki je posledica njune neskrbnosti, ne pa za škodo zaradi tveganja, ki ga sankanje kot rekreativna športna dejavnost prinaša samo po sebi. Padci in poškodbe ne pri smučanju ne pri sankanju niso nekaj neobičajnega, četudi so posledica izgube oblasti (zaradi prehitre vožnje, napačne izbire trase, ...). Posameznik, ki se športne dejavnosti udeleži, pa s takšnim tveganjem soglaša.

13.Odločilno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Pritožbeno sodišče pa ni zaznalo niti uveljavljenih kršitev niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14.Ker je pritožbeno sodišče zavrnilo pravno sredstvo, mora odločiti tudi o pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, mora prvi toženki, ki je na pritožbo vsebinsko odgovorila, povrniti stroške pritožbenega postopka. Ti obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 500 odvetniških točk in 2 % materialne stroške (10 točk), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 306 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 373,32 EUR. Stroške je tožnica dolžna povrniti v 15 dneh (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (378. člen OZ).

-------------------------------

1Očitki o procesnih kršitvah, ki so sicer dovoljeni, morajo biti - če naj bodo predmet vsebinske presoje - konkretizirani, primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 136/2016.

2Umik dokaznega predloga z zaslišanjem priče E. E. je stvar tiste stranke, ki ga je predlagala. Tudi tožnica je imela možnost pravočasno predlagati njegovo zaslišanje, pa tega ni storila.

3Primerjaj odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1442/2019.

4Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 284/2016.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 131/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.