Jedro

Sklep o odreditvi pripora ni bil vročen obtožencu, ki je na begu, zato tudi ni postal pravnomočen. Glede na določbo 4. odstavka 420. člena ZKP zato zahteve za varstvo zakonitosti zoper tak sklep ni mogoče vložiti. Poleg tega je zahteva nedovoljena tudi iz razloga, ker obtožencu ni bila vročena pravnomočna odločba o odreditvi pripora, zato rok za njeno vložitev iz 3. odstavka 421. člena ZKP še ni začel teči.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega N.P. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sklepom z dne 22.01.2002 zoper obtoženega N.P., ki mu je za storjeni kaznivi dejanji neupravičenega prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ in nedovoljenega prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ izreklo enotno kazen 4 leta in 6 mesecev zapora, in tri soobtožence na podlagi 1. in 3. odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredilo pripor. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo pritožbe zagovornikov obtoženih N.P., M.K. in J.K. kot neutemeljene.

Zoper to odločbo o odreditvi pripora je zagovornik obtoženega N.P. iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka v zvezi s 4. odstavkom 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter da obtoženemu N.P. odpravi pripor.

Po 4. odstavku 420. člena ZKP, ki pomeni izjemo od pravila, določenega v 1. odstavku 420. člena ZKP, se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora.

V 3. odstavku 421. člena ZKP je določeno, da smejo obdolženec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku 3 mesecev od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo.

Sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zoper obtoženega N.P. in ostale obtožence iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP po izreku sodbe znova odredilo pripor, obtoženemu N.P., ki je na begu, sploh ni bil vročen, ampak je bil vročen le njegovemu zagovorniku.

Če ima obdolženec zagovornika, vroči sodišče po 4. odstavku 120. člena ZKP pisanja iz 2. odstavka istega člena, med taka spada tudi napadena odločba, zagovorniku in obtožencu po določbah 119. člena ZKP. Če obdolžencu ni mogoče vročiti odločbe, se pisanje pritrdi na sodno desko in se po preteku 8 dni šteje, da je bila vročitev opravljena.

Sodišče prve stopnje je sklep o odreditvi pripora z vročilnicami, tudi za obtoženega N.P., poslalo Policijski postaji M. z odredbo, da obtožencem vroči sklepe in jih tudi izvrši, tako da jih privede v pripor v N.m. Iz odgovora Postaje mejne policije M. je razvidno, da so takoj po prejemu sklepov poskušali prijeti obdolžence ter da so za obtoženega N.P. ugotovili, da je zapustil območje Slovenije in da se nahaja na ozemlju Republike Hrvaške. Da bi bil sklep obtoženemu N.P. vročen v skladu s 4. odstavkom 120. člena ZKP, iz spisa ni razvidno. Glede na to, da lahko obtoženi N.P. sklep o odreditvi izpodbija s pritožbo, ta odločba glede na določbo 1. odstavka 129. člena ZKP ni pravnomočna in že iz tega razloga v 4. odstavku 420. člena ZKP zoper njo ni dovoljeno vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Odločba o odreditvi pripora ni pravnomočna in je zato razumljivo, da obdolženemu N.P. sploh ni bila vročena, zato tudi rok iz 3. odstavka 421. člena ZKP za vložitev tega izrednega pravnega sredstva ni začel teči. Tudi s tega vidika je zato zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obtoženega N.P. zoper sklep o odreditvi pripora, nedovoljena. Zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.