Jedro

Ker je bil predlog za obnovo postopka vložen po preteku objektivnega roka petih let od dneva vročitve odločbe stranki, je bil na podlagi določbe 2. odstavka 256. člena ZUP/86 pravilno zavržen kot prepozen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 18.1.2001. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote MS, Oddelka za okolje in prostor z dne 2.11.1998, s katerim je prvostopni organ zavrgel tožnikovo zahtevo za obnovo upravnega postopka, ki je bil končan z izdajo uporabnega dovoljenja z dne 23.6.1989, investitorja D.Š. za poslovne prostore za destilacijo topil na zemljišču parc. št. 15 k.o. S. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je prvostopni organ v skladu z določbo 1. odstavka 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) preizkusil, ali je tožnik obnovo postopka predlagal v rokih, predpisanih v določbi 252. člena ZUP/86. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnik dne 7.9.1998 predlagal obnovo postopka, končanega z odločbo Občine MS, Komiteja za urbanizem, gradbeništvo in komunalne zadeve, z dne 23.6.1989, s katero je bilo investitorju D.Š. (v tem postopku stranka z interesom) izdano uporabno dovoljenje za poslovne prostore za destilacijo topil, na zemljišču parc. št. 15 k.o. S. Obnovo postopka je predlagal na podlagi 9. točke 249. člena ZUP/86, ker bi kot sosed moral biti obveščen o izdaji navedenega uporabnega dovoljenja. V 5. točki 1. odstavka 252. člena ZUP/86 je določeno, da v primeru iz 9. točke 249. člena začne teči (subjektivni) rok za obnovo postopka v enem mesecu od dneva vročitve odločbe, 3. odstavek 252. člena ZUP/86 pa določa 5 letni (objektivni) zastaralni rok. Zato je bila odločitev tožene stranke in prvostopnega upravnega organa, da je tožnik rok za vložitev predloga za obnovo zamudil, pravilna. Tožena stranka je tudi pravilno pojasnila, da tožnik v postopku izdaje uporabnega dovoljenja ne more imeti lastnosti stranke v postopku, kar smiselno velja tudi za predlog za obnovo postopka. Pravice in pravne koristi iz 49. člena ZUP/86, ki opredeljujejo lastnost stranke v upravnem postopku, v obravnavanem primeru določa Zakon o graditvi objektov ( Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86, Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 29/95 in 59/96, ZGO). Ta v VII. poglavju, ki ureja tehnični pregled objektov in uporabno dovoljenje, določa, kdo in v kakšni vlogi sodeluje v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. V navedenem postopku se namreč ugotavlja, če so pri gradnji izpolnjeni pogoji iz lokacijskega in gradbenega dovoljenja. ZGO predpostavlja, da so pravno zainteresirane stranke svoje pravice in pravne koristi v zvezi z objektom, ki je predmet uporabnega dovoljenja, lahko varovale že v postopku izdaje lokacijskega ter gradbenega dovoljenja, kjer so se določali pogoji za gradnjo. Izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, pravilen pa je bil tudi postopek pred njeno izdajo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da bi moral sodelovati kot stranka v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja. V obravnavanem primeru gre za splošno škodljivo dejavnost. Vsak državljan Republike Slovenije ima pravico do pravnega varstva že zaradi škodljivih vplivov na okolje in zdravje občanov. Tožniku in njegovim svojcem nastaja nadaljnja škoda zaradi emisij. Posebna nevarnost pa obstaja tudi v primeru požara destilacije, ko nihče ni zaščiten pred strupenim dimom, ki bi se v takšnem primeru pojavil. Tožena stranka in stranka z interesom na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Po določbi 1. odstavka 256. člena ZUP/86 mora pristojni organ v predhodnem preizkusu predloga za obnovo postopka najprej preizkusiti, ali predlog izpolnjuje procesne pogoje za vsebinsko obravnavanje.

Preizkusiti mora, ali je predlog pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba ter ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če ugotovi, da ti pogoji niso izpolnjeni, predlog za obnovo postopka zavrže (2. odstavek 256. člena ZUP/86).

ZUP/86 v 3. odstavku 252. člena določa, da se po preteku petih let od vročitve odločbe stranki obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Iz podatkov predloženih upravnih spisov izhaja, da je bilo investitorju D.Š. uporabno dovoljenje z dne 23.6.1989, katerega želi tožnik obnoviti, vročeno dne 26.6.1989, predlog za obnovo postopka pa je tožnik vložil pri prvostopnemu upravnemu organu dne 7.9.1998. Zato so po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ter upravna organa pravilno odločili, ko so predlog za obnovo, ki je bila vložen po preteku objektivnega roka petih let od dneva vročitve odločbe stranki (dne 26.6.1994), na podlagi določbe 2. odstavka 256. člena ZUP/86, kot prepozen zavrgli.

Ker je šlo v konkretni zadevi za procesno odločitev, pritožbeno sodišče tožnikovih ugovorov, ki se niti ne nanašajo na pravočasnost predloga za obnovo postopka, temveč na škodljive posledice ter potencialne nevarnosti, ki naj bi jih povzročal destilacijski obrat, ni obravnavalo po vsebini.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.