Jedro

Zaradi obrnjenega dokaznega bremena po prvem odstavku 131. člena OZ je na zdravstveni ustanovi dokazno breme vsebine pravnega standarda vestnega in medincinsko korektnega zdravljenja.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in se v tem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi tako, da se že prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo zviša za 2.700,00 EUR in se sodba sodišča prve stopnje sedaj glasi:

I. Tožena stranka Zavarovalnica d.d.,je dolžna tožnici T. R. plačati odškodnino v znesku 13.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.843,37 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka, v preostalem, še izpodbijanem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 146,50 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričenejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 558/2012 z dne 15. 11. 2016 razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 10.800,00 EUR. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da obstoji odgovornost zavarovanca tožene stranke zaradi neskrbnega ravnanja delavca tožene stranke. Tožnica je bila dne 25. 10. 2009 napotena na MRI preiskavo možgan s kontrastom oziroma z MRI po protokolu za demielinizacijsko obolenje. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da bi bil že 25. 10. 2009 potrjen sum na multiplo sklerozo, v kolikor bi bil MRI opravljen po protokolu za demielinizacijsko obolenje in glede na to, da je dokazno breme o razbremenitvi odgovornosti na strani tožene stranke, je sodišče zaključilo, da v kolikor bi bilo opravljeno slikanje po navodilih, bi lahko že takrat zaznali razvoj multiple skleroze. V takem primeru bi tožnica prejela drugačna navodila v zvezi z gibanjem. Tožena sranka je tista, ki bi glede na izkazana dejstva morala dokazati, da pri tožnici ob preiskavi dne 25. 10. 2009 ne bi mogli odkriti lezij, ki kažejo na razvoj multiple skleroze. Toženka se krivde svojega delavca ni razbremenila. Tožnica je 25. 7. 2010 padla pri kolesarjenju in je pri tem utrpela telesne poškodbe. Tožnica ne bi smela kolesariti, ker je to pri takšni bolezni prepovedano. Da je prišlo do ohromitve okončin pa izhaja iz izpovedbe tožnice, ko je izpovedala da ji je stopala iz stopalke enostavno spodneslo, zaradi česar je padla. Nato je odločilo še o višini nepremoženjske škode. Sodišče je na podlagi mnenja izvedencev in izpovedi tožnice zaključilo, da je tožnica utrpela udarnino lica, odrgnine na licu, raztrganine v ustih in na nosu, udrte zgornje sekalce, odlomljeno krono zgorjega desnega sekalca, odkrhnjene robe spodnjih sekalcev, zlom baze srednje kosti mezinca desne roke in iztegnjene mišice vratu in hrbta. Tožnica je trpela številne neugodnosti med zdravljenjem in telesne bolečine, zato ji je sodišče prve stopnje z tega naslova pisodilo od zahtevanih 10.500,00 EUR, 8.000,00 EUR odškodnine. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica trpela hud sekundarni strah, ki je trajal 8 mesecev in je zato iz naslova strahu tožnici prisodilo odškodnino v znesku 3.000,00 EUR. Ker je ugotovilo, da je tožnica prikrajšana v vsakodnem življenju kot posledica poškodbe, ji je iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti od zahtevanih 10.000,00 EUR prisodilo 1.000,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pri odločanju je sodišče prve stopnje kot materialno pravo uporabilo določbe prvega odstavka 131. člena OZ, določbo člena 147 OZ, 45. člen Zakona o zdravstveni dejavnoti. in 1. in 2. člen Zakona o zdravniški službi. Glede višine odškodnine pa je uporabilo določbe člena 179 in 182 OZ.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka izpodbija tisti del sodbe sodišča prve stopnje, kjer sodišče ni ugodilo višjemu tožbenemu zahtevku glede višine prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo kako številne poškodbe je tožnica utrpela in bi ji zato moralo iz naslova bolečin in neugodnosti prisoditi celotno zahtevano odškodnino. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno štelo, da tožnica ni utrpela primarnega strahu, zato ji je tudi iz tega naslova prisodilo prenizko denarno odškodnino. Tožnica ima tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica ima še sedaj neprijetne občutke ter bolečine zaradi nezmožnosti zaužitja hrane, ima vsakodnevni občutek majavosti zobovja in prikrajšana je pri vsakodnevnih aktivnostih zaradi mrtvenja desne roke. Zato ji je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe prisodilo prenizko denarno odškodnino tudi iz tega naslova. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbo glede temelja in glede višine podaja tožena stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je dr. Čater zahteval preiskavo s kontrastnim sredstvom. Ta priča je pojasnila, da je lahko od kontrasta več škode kot koristi in da je pri bolezni multipla skleroza možno, da se tudi v primeru preiskave s kontrastom ne vidi aktivnih lezij. To je potrdil tudi dr. T., ki je povedal, da tudi MRI preiskava s kontrastom ne bi potrdila suma na multiplo sklerozo. Sodišče ni pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da bi opravljena preiskava MRI s kontrastom z veliko verjetnostjo pokazala na sum MS in sodišče ni obrazložilo to dejstvo, saj iz mnenja dr. T. izhaja prav nasprotno in sicer, da obstaja enaka možnost za negativni ali pozitivni rezultat preiskave. Na podlagi takšnih ugotovitev, je odločitev sodišča, da je tožnica z veliko verjetnostjo izkazala vzročno zvezo med neopravljeno preiskavo MRI s kontrastom in njeno škodo, napačna. Sodišče tudi napačno interpretira dokazno breme glede vzročne zveze, saj mora vzročno zvezo dokazati tožeča stranka, noben dokaz v postopku na prvi stopnji pa ni potrdil dejstva, da je delavec zavarovanca toženke kaj opustil. Iz mnenja dr. T. nikakor ne izhaja, da bi bil že dne 25. 10. 2009 potrjen sum na MS, če bi bila opravljena preiskava s kontrastom in navedba sodišča je protispisna in neobrazložena. Res je bila multipla skleroza pri tožnici ugotovljena šele oktobra 2010, vendar je dr. T. pojasnil, da je razlog za to v spletu okoliščin, saj ima tožnica številne spremljajoče bolezni, ki so deloma zakrile pravo klinično sliko. Iz sodbe tudi ni razvidno, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da je prav multipla skleroza vzrok za tožničin padec s kolesom. Zato je mnenja, da tožeča stranka ni uspela dokazati niti samega škodnega dogodka in tudi ne vzročne zveze. Pritožbo podaja tudi zoper višino prisojene denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je v previsoki meri prisodilo denarno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter iz naslova strahu. Po mnenju te pritožbe, tožnica ni utrpela nobenih trajnih posledic, zato ji tudi odškodnina iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti ne pripada. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče pa je delno utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je do poškodbe tožnice prišlo zaradi takoimenovane medicinske napake. Tožena stranka ni uspela dokazati, da zavarovanec tožene stranke ni opustil dolžno skrbnost pri izvajanju zahtevane preiskave. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena po prvem odstavku 131. člena OZ je na zdravstveni ustanovi dokazano breme dokazovanja vsebine pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja - če tega ne dokaže, ne bo zmogla ekskulpacijskega dokaznega bremena. Tožena stranka bi morala dokazati, da zdravnik pri preiskavi ni ravnal nestrokovno. Ker tega ni dokazala, je ravno neizvedba preiskav, kot jih je naročil dr. Čater privedla do tega, da se že v tej preiskavi pri zavarovancu tožene stranke ni s stopnjo verjetnosti ugotovila prisotnost multiple skleroze pri tožnici. Tožena stranka ni zmogla dokaznega bremena, da ravno zaradi stranskih posledic preiskave s kontrastom, ni opravila te preiskave. Sodišče druge stopnje zato zaključuje, da je izvedenec samo teoretično nakazal, kakšne so stranske posledice opravljanja MRI preiskave s kontrastom, tožena stranka pa s svojimi trditvami ni dokazala, da je delavec, ki je izvajal te preiskave, opustil preiskavo s kontrastom ravno iz vzroka, zaradi katerega bi lahko nastale škodljive posledice zaradi uporabe kontrasta. Po drugi strani pa sodišče prve stopnje kot del dejanskega stanja zadeve zaljučilo, da je dr. Č. kot napotni zdravnik izrecno naročil MRI preiskavo možgan s kontrastom, oziroma MRI po protokolu za demielinizacijsko obolenje. Tožnica je povedala, da zaposleni pri zavarovancu tega ni opravil in da je dr. Č. poklical na to ustanovo in izrecno naročil slikanje s kontrastom. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil že 25. 10. 2009 potrjen sum na multiplo sklerozo in v kolikor bi bil MRI opravljen po protokolu za demieliznizacijsko obolenje in glede na to, da je dokazno breme po razbremenitvi odgovornosti na strani tožene stranke, je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi v kolikor bi bilo opravljeno slikanje po navodilih, lahko zaznali razvoj multiple skleroze že ob sami preiskavi, ki ni bila opravljena strokovno in je s tem prišlo do kršitev predpisov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje v točki 12. obrazložitve. Zato pritožbene navedbe, da ni bila zaznana multipla skleroza že pred opravo naročene diagnoze, niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja dr. T. ugotovilo ravno nasprotno in je to vse obrazložilo v točki 20. in 21. obrazložitve, ki jo v celoti povzema tudi sodišče druge stopnje. Tožena stranka je bila tista, ki bi glede na izkazana dejstva morala dokazati, da pri tožnici ob preiskavi dne 25. 10. 2009 ne bi mogli odkriti lezij, ki kažejo na razvoj multiple skleroze. Toženka se krivde svojega delavca ni razbremenila, saj le-ta ni opravil zahtevano preiskavo in gre zato za poslovno odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje je tudi ocenilo, da obstoji vzročna zveza med kršitvijo pravil stroke in nastalo škodo. Tožena stranka je z zadostno stopnjo verjetnosti dokazala, da je dejanje delavca tožene stranke, vzročno povezano z neugotovljeno mulitiplo sklerozo in je tudi relevantno povezano s padcem tožnice. Zavarovanec tožene stranke bi moral po oceni sodišča prve stopnje predvideti, da lahko neoprava MRI slikanja po protokolu, kot je bilo naročeno, povzroči to, da dobi takšen preiskovanec napačna navodila v zvezi z gibanjem. Ravno to navodilo za gibanje tožnice s kolesom pa je bilo v nasprotju z diagnozo multiple skleroze, katera je bila nedvomno sicer ugotovljena šele po nastanku škodnega dogodka, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi se s pomočjo MRI preiskave s kontrastom le-ta lahko ugotovila že pred škodnim dogodkom in bi zato tožnica dobila drugačna navodila v zvezi z uporabo kolesa in sicer, da ne bi kolesarila na tak način kot je, ker bi dobila ustrezna navodila glede načina in intenzitete gibanja in posledično tudi do nesreče ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo vzročno zvezo med, že takrat nastajajočo multipla sklerozo in nezgodo, saj je prišlo pri tožnici do ohromitve okončin, kar izhaja iz izpovedi tožnice, ki je izpovedala, da ji je stopala iz stopalke enostavne spodneslo, zaradi česar je padla. Tako je podana vzročna zveza med sicer kasneje ugotovljeno diagnozo, ki pa bi jo bilo mogoče ugotoviti že pred nastankom škodnega dogodka, če bi delavec zavarovanca upošteval navodila, dr. Č. za izvedbo preiskave, zato pritožba tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni z zadostno stopnjo gotovosti ugotovilo protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke ter vzročno zvezo z nezgodo, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo kršitev navodil kot jih je dal dr. Č. kot napotni zdravnik za zahtevano MRI preiskavo s kontrastom, in je v izvidu z dne 19. 10. 2009 (list. št. A 11 spisa) zapisal, da glede na celotno klinično sliko in že opravljene preiskave, se ponovno odloči za MRI glave s kontrastom zaradi izključevanje demielinizacijskega obolenja. Prav tako izda napotnico za VEP preiskavo. Tako je tudi po zaključku sodišče druge stopnje, ob reševanju pritožbe tožene stranke, sodišče prve stopnje z zadostno stopnjo verjetnosti ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke kršil pravila deontološke znanosti, saj ni upošteval navodila in zahteve, katere je podal dr. Č. in se tožena stranka tudi ni ekskulpirala, zakaj takšne preiskave ni opravila in je zato podana odškodninska odgovornost tožene stranke. S tem je podna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke po prvem odstavku 131. člena OZ in po 147. členu OZ, saj zavarovanec tožene stranke ni deloval v skladu s 45. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti.

7. Obe pravdni stranki podajata pritožbo tudi glede višine prisojene pravične denarne odškodnine in smiselno uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Dejanskih ugotovitev, to je ugotovljenega dejanskega stanja v tej zvezi, pravdni stranki ne izpodbijata. Pritožba tožene stranke, ki zahteva odmeno nižje pravične denarne odškodnine ni utemeljena, delno pa je utemeljena pritožba tožeče stranke, ko zahteva prisojo višje pravične denarne odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilo uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem v znesku 8.000,00 EUR. Pri tem je pravilno upoštevalo dejstvo, da je tožnica utrpela številne poškodbe na licu, v ustih in nosu, da je utrpela delni odlom zob, zlom baze srednje kosti na mezincu desne roke in iztegnitev mišice vratu in hrbta. Tožnica je bila hospitalizirala, bila je kirurško oskrbljena. Celotno zdravljenje je potekalo od škodnega dogodka, pa do 4. 3. 2011, kar vse je ugotovilo kot del dejanskega stanja sodišče prve stopnje. Tožnica je utrpela tako hude telesne bolečine, kakor tudi lažje, lažje v predelu sekalca pa še vedno trpi. Glede na to, da je tožnica utrpela cel spekter telesnih bolečin in številne neugodnosti med zdravljenjem je zato po zaključku sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje prisodilo pravično denarno odškodnino v znesku 8.000,00 EUR iz tega naslova, zato pritožbi v tej zvezi nista utemeljeni. Prav tako nista utemeljeni pritožbi glede prisoje odškodnine iz naslova strahu Odškodnina v znesku 3.000,00 EUR nekoliko odstopa od že prisojenih, primerljivih odoškodnin za podobne primere, vendar pa je ugotovljeno, da je bil pri tožnici prisoten sekundarni strah vse do 4. 3. 2011, to je skoraj 8 mesecev, ker je tožnica utrpela številne poškodbe glave in roke in je zato odškodnina prisojena v pravičnem znesku.

8. Delno je utemeljena pritožba tožeče stranke glede prisoje pravične denarne odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V tej zvezi je sodišče prve stopnje premalo denarno ovrednotilo dejstvo, da je tožnica v vsakodnem življenju prikrajšana zaradi mrtvenja v desni roki, v občutku majavosti zgornjih zobov ter dejstvo, da bo v prihodnosti lahko prišo do komplikacij glede vitalnosti subluksiranih, pri poškodbi omajanih dveh zgornjih sekalcev, ker lahko zobni živec pri takšnih zobeh šele čez določen čas odmre. Sodišče prve stopnje je v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stare 53 let in bo glede na povprečno življenjsko dobo še daljše časovno obobje trpela vse te posledice. Zato je sodišče druge stopnje, ob pravilni uporabi člena 179 in 182 OZ, iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnici prisodilo odškodnino v znesku 4.000,00 EUR. Celotna pravična odškodnina tako po sodbi sodišča druge stopnje sedaj znaša 15.000,00 EUR, pri čemer pa je potrebno odšteti 10 % odbitno franšizo in tako znaša celotna odškodnina 13.500,00 EUR in je primerljiva s podobnimi, že prisojenimi odškodninami1 .

9. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 5. točke prvega odstavka 358. člena ZPP in člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo v celoti, pritožbi tožeče stranke pa je delno ugodilo kot to izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljen odejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo glede prisoje pravične denarne odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanšanja življenjskih aktivnosti.

10. Ker je sodišče druge stopnje zvišalo že prisojeno pravično denarno odškodnino, se je zvišal procent uspeha v pravdi tožeče stranke in sedaj znaša 46 %. Tožeča stranka je zato upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnj v znesku 1.859,57 EUR, tožena pa 16,20 EUR. Po medsebojnem pobotanju pa se tako ob uporabi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP izkaže, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 1,843,37 EUR.

11. Ker tožena stranka pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s členom 16 5 ZPP), mora pa tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške, kajti tožeča stranka je s pritožbo uspela s 15 %. Priglasila pa je svoje pritožbene stroške v znesku 976,73 EUR, kar ob njenem 15 % uspehu v pravdi znaša 146,50 EUR. Te pritožbene stroške je dolžna tožena tožeči povrniti na način kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje.

1 Primerjaj sodbi VS RS: II Ips 507/2007; II Ips 245/1997.