Jedro

Tožena stranka je zahtevala vračilo odškodnine, ki jo je plačala na podlagi pravnomočne sodbe, pa je kasneje z odločitvijo o reviziji pravna podlaga odpadla, ker je revizijsko sodišče znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Sodišči sta utemeljeno zavrnili tožnikov ugovor, da ni šlo za primer po 216. členu ZOR, ki bi mu omogočal, da obdrži prejeto, ker ni šlo za neutemeljeno plačilo. Zavarovalnica je namreč plačala odškodnino zato, ker je sodišče tako odločilo s pravnomočno sodbo, ne pa po svoji volji. Tožena stranka je spoštovala pravni red v državi in pravnomočno sodno odločitev, zato ji to ne more biti v škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod I. razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožniku 957.800 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od dneva sodbe dne 15.6.1999 dalje; druga tožena stranka, pri kateri je zaposlen, pa mora plačati še 192.200 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od dneva sodbe dne 15.6.1999 dalje. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri delu, ko je pri drugotoženi stranki montiral ventil odprašev-alne naprave. Ta je bil šest metrov visoko in ker mu je po končanem delu pri prehodu čez ograjo spodrsnilo, se je ujel z levo roko in utrpel zlom kirurškega vratu nadlahtice. Ker med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da je drugotožena stranka objektivno odgovorna, z njo pa tudi prvotožena stranka, pri kateri ima zavarovano odgovornost, in sicer do višine zavarovanja, je sodišče ugotovilo obseg škode in tožniku prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1,000.000 tolarjev in za strah 150.000 tolarjev. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pod II. razsodilo tudi o nasprotni tožbi in tožniku naložilo plačilo prvotoženi stranki v znesku 500.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od vložitve tožbe dne 1.6.1997 dalje; presežni zahtevek pa je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je tožena stranka po pravnomočnosti sodbe Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, opr. št. I P 740/93 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 660/94 tožniku dne 22.12.1994 izplačala 3,650.000 tolarjev odškodnine, ki je bila po reviziji pod opr. št. II Ips 139/95 znižana za 500.000 tolarjev, a jih tožnik noče vrniti.

Tožnik, ki se ni strinjal s sodbo sodišča prve stopnje, se je pritožil proti zavrnitvi dela njegovega tožbenega zahtevka in proti delni ugoditvi zahtevka iz nasprotne tožbe, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti zavrnitvi 500.000 tolarjev tožnikovega zahtevka in proti ugoditvi zahtevku iz nasprotne tožbe v znesku 500.000 tolarjev, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb, ugoditev vsemu njegovemu tožbenemu zahtevku in zavrnitev zahtevka iz nasprotne tožbe v celoti. Po njegovem sodišči prve in druge stopnje nista ustrezno vrednotili dejstev da je tožnik trpel izredno neugodno poškodbo, ki povzroča hude bolečine in dolgotrajno zdravljenje.

Povzema izvedenčeve ugotovitve, poudarja občasne bodoče bolečine, tožnikovo starost ob nesreči: 38 let in dejstvo, da je manualni delavec. Navaja tudi nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in meni, da je bila za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem zahtevana pravična odškodnina, prisojena pa prenizka. Tudi pri odmeri odškodnine za strah sodiščema očita, da sta premalo upoštevali, da se je tožnik poškodoval na višini, da se je ujel z roko in je nekaj časa visel in je že zaradi tega trpel hud primarni strah; kasneje pa je trpel sekundarni strah, ker se je med dolgotrajnim zdravljenem bal za njegov izid. V zvezi z nasprotno tožbo meni, da sta sodišči zmotno uporabili določilo 216. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), saj tožnik ni izterjal plačila 500.000 tolarjev odškodnine za nepremoženjsko škodo v izvršilnem postopku, marveč jo je zavarovalnica izplačala po lastni presoji in prostovoljno. Tožnik je bil pošteni prejemnik, saj je prejel odškodnino na podlagi pravnomočne sodbe, in jo je potrošil za svoje osebne potrebe. Revident poudarja, da sodišči prve in druge stopnje ne smeta spreminjati prava, smeta ga le uporabljati in razlagati. V 216. členu ZOR po njegovem ni nobene opore za tako tolmačenje, kot sta ga sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Dodaja, da je prejel sodbo revizijskega sodišča šele po 26 mesecih, da je denar porabil in da pomeni že odločitev o znižanju odškodnine, zlasti pa o dolžnosti vrnitve, hudo kršitev konvencije, po kateri morajo sodišča odločati v razumnem roku. Očita tudi kršitev tožnikove ustavne pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91 in ustavna zakona št. 42/97 in 66/2000) o odločanju v razumnem roku.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je v zadevi odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), ker je treba po prvem odstavku 498. člena novega zakona nadaljevati postopek po prejšnjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pri določanju odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik pretrpel v nesreči pri delu dne 18.11.1993, pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da je šlo za poseg v tožnikovo telesno integriteto, ki jo varuje ustava in za katero ZOR v 200. in 203. členu omogoča denarno odškodnino. Glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter na dejstvo, da bodo bolečine v prihodnje le občasne in blažje, je pravilno določilo pravično odškodnino. Pri vrednotenju škode nikakor ni spregledalo relativne mladosti tožnika in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je sodišče prve stopnje podrobno navedlo na 4. strani utemeljitve sodbe. Tudi škodo v obliki strahu sta sodišči pravilno vrednotili, saj je bil tožnikov strah ob nesreči kratkotrajen, med zdravljenjem pa tudi ni bil niti intenziven, niti dolgotrajen.

Tudi v zvezi s tožbenim zahtevkom iz nasprotne tožbe sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo (četrti odstavek 210. člena ZOR). Tožena stranka je namreč zahtevala vračilo odškodnine, ki jo je plačala 22.12.1994 na podlagi pravnomočne sodbe, pa je kasneje z odločitvijo o reviziji pravna podlaga odpadla, ker je revizijsko sodišče znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo za 500.000 tolarjev. Utemeljeno sta zavrnili tožnikov ugovor, da ni šlo za primer po 216. členu ZOR, ki bi mu omogočal, da obdrži prejeto, ker ni šlo za neutemeljeno plačilo. Zavarovalnica je namreč plačala odškodnino zato, ker je sodišče tako odločilo s pravnomočno sodbo, ne pa po svoji volji, kot navaja revident. Tožena stranka je spoštovala pravni red v državi in pravnomočno sodno odločitev, zato ji to ne more biti v škodo. Dejstvo, da je bil tožnik pošteni prejemnik, pa je samo eden od pogojev za uporabo 216. člena ZOR in če niso podani tudi ostali, ni bistven. Lahko vpliva le na tek zamudnih obresti po 214. členu ZOR, kar pa je sodišče upoštevalo in zato ni ugodilo celotnemu zahtevku iz nasprotne tožbe. Tako pravno mnenje, kot sta ga sprejeli sodišči prve in druge stopnje v zvezi z uporabo 216. člena ZOR, je sprejelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji dne 19.12.2000 (objavljeno v Pravnih mnenjih Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. II/2000, stran 15).

Tožnikovo izvajanje, da je prejel revizijsko sodbo šele po 26 mesecih, na njegovo dolžnost vračila denarja ne more vplivati, saj se je moral ob dejstvu, da je tožena stranka vložila revizijo, zavedati negotovosti odločitve o odškodnini. Njegovo opozarjanje na dolžnost odločanja sodišča brez nepotrebnega odlašanja, ki jo zagotavlja 23. člen URS, oziroma v razumnem roku, ki ga navaja 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (EKČP, Uradni list RS, št. 41/94 - MP, št. 7) ni predmet odškodnine za telesne bolečine in strah, niti ni predmet tožbenega zahtevka na vrnitev izplačane odškodnine (zaradi telesne poškodbe) zaradi neupravičene pridobitve.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katera mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Glede na to je sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo revizijo. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije, ker ta ni bila uspešna (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).