Jedro

Dolžnik je svojo obveznost iz izvršilnega naslova izpolnil že pred vložitvijo predloga za izvršbo. Upnik v izvršilnem postopku, ki ga je vložil na podlagi 226. člena ZIZ, ne more doseči izdaje nove drugačne odločbe. Le to je imel možnost doseči v okviru pritožbe na pristojni organ, kot je bil poučen v pravnem pouku odločbe, oziroma bi moral izdajo odločbe zahtevati z novo tožbo pri delovnem in socialnem sodišču.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za izvršbo z dne 29. 11. 2017 za uveljavitev nedenarne terjatve - dosege dejanj in za izterjavo denarne terjatve zavrnilo in odločilo, da upnik sam nosi stroške predloga za izvršbo z dne 29. 11. 2017. 2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje upnik. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se upnikovemu predlogu za izvršbo ugodi, dolžniku pa se naloži v plačilo upnikove stroške postopka z obrestmi. Ne drži, da je dolžnik izpolnil svojo obveznost iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Sodba jasno nalaga dolžniku, da mora izdati novo odločbo o odmeri pokojnine, tej obvezi pa se je dolžnik želel izogniti tako, da je izdal odločbo z dne 20. 11. 2017, pri kateri pa se z novo odmero niti ni ukvarjal. 3. Pritožba je neutemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog upnika zavrnilo, ker je dolžnik svojo obveznost iz izvršilnega naslova izpolnil že pred vložitvijo predloga za izvršbo. V II. točki izreka sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani II Ps 968/2017 z dne 30. 6. 2017 je sodišče po odpravi dokončne odločbe št. 12 0917290 z dne 28. 6. 2011 in sklepa št. 12 0917290 z dne 7. 4. 2011 dolžniku naložilo, da mora o spremembi dokončne odločbe št. 12 0917290 z dne 21. 9. 1994 v zvezi s sklepi z dne 12. 1. 1991 oziroma 1. 2. 1991 o odmeri pokojnine glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve odločiti v roku 30 dni po pravnomočnosti s posebno upravno odločbo. V ponovljenem postopku je dolžnik z odločbo št. 10326-418/2017 z dne 20. 11. 2017 ugotovil, da pogoji za razveljavitev oziroma spremembo dokončne odločbe št. 12 0917290 z dne 21. 9. 1994 niso izpolnjeni, ker na podlagi prejetih listin ni možno opredeliti izračuna nove pokojninske osnove, zaradi česar je upnikov predlog za spremembo dokončne odločbe zavrnil. Glede na navedeno tudi po oceni sodišča druge stopnje upnik sedaj v izvršilnem postopku, ki ga je vložil na podlagi 226. člena ZIZ, ne more doseči izdaje nove drugačne odločbe. Le to je imel možnost doseči v okviru pritožbe na pristojni organ, kot je bil poučen v pravnem pouku odločbe z dne 20. 11. 2017 oziroma bi moral izdajo odločbe zahtevati z novo tožbo pri delovnem in socialnem sodišču (primerjaj tretji odstavek 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih).

6. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).