Jedro

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je zmotna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka poslala M d.d. dopis z dne 29.1.1997 (priloga C 2). Pritožbeno sodišče drugače kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da je to listino poslala M d.d. družba I. GmbH s sedežem na Dunaju. Gre namreč za listino, na kateri je podpis B. V. pod zapisom "I. GmbH". Da je ta družba (in ne tožena stranka) pošiljateljica tega dopisa, pa je razvidno tudi iz drugih značilnosti dopisa - napisan je na papirju z relevantnimi podatki o tej družbi in ne morda o toženi stranki. Okoliščina, da je B. V., ki je sporni dopis podpisal, tako direktor I. GmbH kot tudi tožene stranke ne more vplivati na drugačno dokazno oceno. Če bi tej okoliščini pripisali odločilen pomen, bi bili za sporni dopis, iz katerega sledi, da ga je sestavila ena oseba, lahko odškodninsko odgovorni dve (pravni) osebi. To z gledišča splošnih načel odškodninskega prava ne bi bilo sprejemljivo, pa čeprav gre za povezani gospodarski družbi (prim. 1. odst. 462. čl. ZGD in prilogo B 2 - izpisek iz sodnega registra za toženo stranko). Res je sicer, da je M d.d. tožeči stranki poslala dopis, v kateri jo obvešča, da njene ponudbe z dne 17.1.1997 ne more sprejeti, ker naj bi jo predstavnik tožene stranke obvestil, da lahko novo opremo in nove rezervne dele za širitev, prodaja le tožena stranka (priloga A 3). Vendar zgolj na podlagi tega dopisa še ni moč sklepati, da je tožena stranka res posredovala takšno informacijo o sebi. Omenjeni dopis je posredni dokaz, ki zato, ker ni podprt še z drugimi dokazi, sam zase ni prepričljiv.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka mora tožeči stranki plačati tolarsko protivrednost 8.925,00 DEM, obračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije, ki bo veljal na dan plačila, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1997 dalje, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe." 2. Stroškovni del izpodbijane sodbe se spremeni tako, da mora tožeča stranka toženi plačati za pravdne stroške prvostopenjskega postopka 161.324,00 SIT, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. 3.Tožeča stranka mora plačati toženi stranki za stroške pritožbenega postopka 91.294,00 SIT, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahteveku in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v tolarski protivrednosti 8.925,00 DEM, obračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije, ki bo veljal na dan plačila, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1997. Tako je odločilo, ker je ugotovilo in presodilo, da je tožena stranka storila dejanji nelojalne konkurence iz 1. in 7. alineje 3. odst. 13. čl. Zakona o varstvu konkurence (v nadaljevanju ZVK). Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo. V zvezi z očitano zlorabo prevladujočega položaja na trgu diskovnih enot velikih kapacitet pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da so bile trditve tožeče stranke o dominantnem položaju tožene stranke zgolj pavšalne (prim. 2. in 3. odst. 10. čl. ZVK, ki sta vsebinsko enaka 2. in 3. odst. 10. čl. sedaj veljavnega Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence - Ur.l. RS 56/99). Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe zato pravilno omejilo na tista očitana dejanja nelojalne konkurence, ki bi lahko bila v vzročni zvezi z vtoževano škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zato, ker ni prišlo do sklenitve pogodbe po ponudbi, naslovljeni na M d.d. z dne 17.1.1997 (priloga A 2). To pa sta dejanji nelojalne konkurence iz 1. in 7. alineje 3. odst. 13. čl. Zakona o varstvu konkurence (v nadaljevanju ZVK), ki bi lahko vplivali na zavrnitev omenjene ponudbe. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je zmotna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka poslala M d.d. dopis z dne 29.1.1997 (priloga C 2). Pritožbeno sodišče drugače kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da je to listino poslala M d.d. družba I. GmbH s sedežem na Dunaju. Gre namreč za listino, na kateri je podpis B. V. pod zapisom "I. GmbH". Da je ta družba (in ne tožena stranka) pošiljateljica tega dopisa, pa je razvidno tudi iz drugih značilnosti dopisa - napisan je na papirju z relevantnimi podatki o tej družbi in ne morda o toženi stranki. Okoliščina, da je B. V., ki je sporni dopis podpisal, tako direktor I. GmbH kot tudi tožene stranke ne more vplivati na drugačno dokazno oceno. Če bi tej okoliščini pripisali odločilen pomen, bi bili za sporni dopis, iz katerega sledi, da ga je sestavila ena oseba, lahko odškodninsko odgovorni dve (pravni) osebi. To z gledišča splošnih načel odškodninskega prava ne bi bilo sprejemljivo, pa čeprav gre za povezani gospodarski družbi (prim. 1. odst. 462. čl. ZGD in prilogo B 2 - izpisek iz sodnega registra za toženo stranko). Toženi stranki tako ni moč očitati, da je ona poslala M d.d. sporni dopis. Ob takšnem dejanskem izhodišču sama vsebina tega dopisa ni več pomembna. Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da v dopisu ni zaslediti elementov, ki jih vidi tožeča stranka (preprečevanje prodaje rabljene opreme, vsiljevanje tožene stranke kot edinega serviserja in prodajalca nove računalniške opreme). Gre le za opis storitev, ki jih bo opravljala tožena stranka. To samo zase ne posega v pravice tretjih na trgu. Kakšne pomisleke je ta dopis v povezavi z dopisom družbe E. morebiti vzbudil pri naslovnikih (vključno z M d.d.), pa seveda tudi ne more iti v breme tožene stranke. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje sledi, da naj bi bila možnost pogajanj z M d.d. tožeči stranki odvzeta, ker naj bi predstavnik tožene stranke M d.d. obvestil, da lahko prodaja novo opremo in nove rezervne dele za širitev v Sloveniji le tožena stranka, kar naj ne bi bilo res. Tudi to dejansko ugotovitev pritožba po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno izpodbija, ko trdi, da pri svojem poslovanju v razmerju z M d.d. ni nastopala neprimerno in da se je lahko predstavljala kot avtorizirani partner (distributer in serviser proizvodov) družbe E. Res je sicer, da je M d.d. tožeči stranki poslala dopis, v kateri jo obvešča, da njene ponudbe z dne 17.1.1997 ne more sprejeti, ker naj bi jo predstavnik tožene stranke obvestil, da lahko novo opremo in nove rezervne dele za širitev, prodaja le tožena stranka (priloga A 3). Vendar zgolj na podlagi tega dopisa še ni moč sklepati, da je tožena stranka res posredovala takšno informacijo o sebi. Omenjeni dopis je posredni dokaz, ki zato, ker ni podprt še z drugimi dokazi, sam zase ni prepričljiv. Le na podlagi omenjenega dopisa M d.d. tožeči stranki tako toženi stranki ni moč očitati, da bi širila neresnične podatke o sebi, s tem ustvarjala zmedo na trgu in tako povzročila vtoževano škodo tožeči stranki. Vprašanje (ne)resničnosti podatkov iz dopisa z dne 29.1.1997 (priloga C 2) pa se med pravdnima strankama niti ni izpostavilo. Ravno obratno, tožeča stranka je prav na dejstvu, da je bila tožena stranka pooblaščena za določene aktivnosti v zvezi s prodajo in servisiranjem računalniške opreme s strani družbe E. in I. GmbH, gradila (sicer zgolj pavšalne) trditve o dominantnem položaju tožene stranke na trgu diskovnih enot velikih kapacitet. Zato toženi stranki ni bilo treba dokazovati svojih trditev, da je postala edini pooblaščeni prodajalec in serviser te računalniške opreme. Ob takšnem trditvenem gradivu je zato sodišče prve stopnje nepravilno očitalo toženi stranki, češ da teh trditev ni dokazala. S tem v zvezi je treba še opozoriti, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo utemeljeno opozorila na razlikovanje med pomenom "izključni" poslovni partner in "edini pooblaščeni" poslovni partner, kar je tožeča stranka v tožbi nepravilno izenačevala. V zvezi z razlogi, zakaj je M d.d. zavrnila ponudbo tožeče stranke (priloga A 1), morda ni nepomembno, da je tožeča stranka sama Mladinsko knjigo v kasneje zavrnjeni ponudbi opozorila, da je njena sistemska enota še v garanciji in da bi diski, kupljeni na prostem trgu v ZDA, lahko imeli za posledico izgubo garancije. Listinska dokumetacija tako ne govori v prid ugotovitvi, da bi tožena stranka storila dejanje, ki bi bilo usmerjeno k preprečevanju ali oteževanju poslovnega razmerja med M d.d. in tožečo stranko (7. alineja 13. čl. ZVK). Enako velja za dejanje nelojalne konkurence, opisno v 1. alineji 3. odst. 13. čl. ZVK. O kakšnem takšnem konkretnem ravnanju tožene stranke v razmerju do M d.d. ni izpovedal niti B. Š.ic, zaslišan kot priča. Ravnanje in dejanja, ki jih je opisala ta priča, zato niti ne morejo biti v vzročni zvezi z vtoževano škodo. Stališče sodišča prve stopnje, češ da izpovedba te priče dopolnjuje listinske dokaze, pa je zmotno tudi iz razloga, ker listinska dokumentacija, kot je bilo obrazloženo, ne daje opore za presojo, da je tožena stranka storila dejanje nelojalne konkurence. Pritožbeno sodišče se zato ni spuščalo v grajano dokazno oceno o izpovedbi te priče, saj vsebina izpovedbe ne more biti odločilna. Iz doslej razloženega pa je razviden tudi odgovor na tisti del pritožbenih trditev, ki očitajo sodišču prve stopnje, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Kljub morebitnim pomanjkljivostim obrazložitve izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje lahko preizkusilo in pri tem ugotovilo, da je podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (340. čl. ZPP). Zato je na podlagi 2. in 3. tč. 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe. Odločitev o stroških postopka temelji na 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Toženi stranki gre za odvetniške stroške prvostopenjskega postopka 145.350,00 SIT (1615 tč X 90 SIT). Sodišče je ob odmeri upoštevalo specificiran stroškovnik tožene stranke in veljavno odvetniško tarifo ob izhodišču, da je vrednost spornega predmeta 750.000,00 SIT (8.581 tč). Poleg tega je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov za takso za odgovor na tožbo v znesku 8.333,00 SIT (7. odst. 7. čl. ZST), stroškov za prevode v znesku 5.375,00 SIT, za poštnino 867,00 SIT in za kopije 1.399,00 SIT, skupaj 161.324,00 SIT. Za stroške pritožbenega postopka pa gre toženi stranki 42.304,00 SIT (395 tč X 90 SIT + 19 % DDV) za odvetniške stroške, za takso za pritožbo 48.000,00 SIT, za poštnino 490,00 SIT in za kopije 500,00 SIT, skupaj 91.294,00 SIT. Pritožbeno sodiče toženi stranki ni moglo priznati zahtevanih stroškov za posvet s stranko pred vložitvijo odgovora na tožbo oz. pritožbo, ker je to opravilo že zajeto v tar. postavki za sestavo odgovora na tožbo oz. pritožbe.