Jedro

Tožniku pripadajo poleg denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi zakonske zamudne obresti od nastanka zamude do plačila v višini (nezmanjšane) predpisane obrestne mere, saj je bila uporaba valorizacijskega faktorja (oziroma temeljne obrestne mere kot dela obrestne mere zakonskih zamudnih obresti) z uveljavitvijo ZPOMZO-1 ukinjena.

Ker zakonske zamudne obresti od privilegiranih terjatev, med katere sodi tudi odškodnina za poškodbe pri delu nepremoženjsko škodo, niso privilegirane terjatve, jih je dolžna tožena stranka plačati skladno s pogoji iz potrjene prisilne poravnave.

Izrek

Pritožbama tožnika in prvotožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba delno spremeni tako, da se v 1. in 2. točki izreka v celoti na novo glasi: "1. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati znesek 16.735,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 15.800,00 EUR od dne 13. 9. 2006 do plačila ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 935,00 EUR od dne 15. 4. 2006 do plačila, pri čemer za izplačilo zamudnih obresti veljajo pogoji pravnomočno potrjene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ppn 192/2006 z dne 20. 4. 2007, v roku 8 dni.

2. Višji tožbeni zahtevek iz naslova obresti se zavrne." V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu (odločitev o stroških postopka) potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija zoper odločitev v zvezi z zahtevkom za plačilo premoženjske škode v višini 935,00 EUR se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo prvotoženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 16.735,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 15.800,00 EUR od dneva izdaje te sodbe dalje do plačila ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 935,00 EUR od dne 15. 4. 2006 dalje do plačila (1. točka izreka). Kar tožnik zahteva več iz naslova zakonskih zamudnih obresti in sicer zakonske zamudne obresti od 13. 9. 2006 do 20. 6. 2007, je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da je prvotožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 587,00 EUR.

Zoper zavrnilni del te zamudne sodbe (2. točka njenega izreka) in odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik ter predlaga njeno spremembo oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške. Meni, da mu poleg glavnice v skladu z določili OZ, ZPOMZO in načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS ter glede na usklajeno sodno prakso pripadajo zakonske zamudne obresti od nastanka zamude do plačila, pri čemer je po njegovem mnenju prvotožena stranka v zamudi s plačilom odškodnine od 13. 9. 2006. Tožnik je namreč dne 28. 8. 2006 pri prvotoženi stranki vložil odškodninski zahtevek, po določilih OZ je torej od 15. dne po prejemu tega zahtevka prvotožena stranka v zamudi s plačilom. Dodaja, da je od odprave TOM višina zamudnih obresti od glavnice enaka višini zakonskih zamudnih obresti. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in sicer v delu, kjer sodišče priglašenih stroškov ni priznalo, čeprav so bili glede na določbo 151. člena ZPP potrebni.

Zoper ugodilni del izpodbijane zamudne sodbe se pravočasno pritožuje tudi prvotožena stranka in sicer iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da tožbe in poziva na odgovor na tožbo ni prejela, iz vročilnice pa ni razvidno, kdo je dne 20. 2. 2007 prejel sodno pismo. Meni, da iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost zahtevkov za povrnitev posameznih oblik škode in da sodišče ne razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem, zaradi česar bi si moralo pomagati z izvedencem medicinske stroke. Opozarja, da izvedensko mnenje, ki se nahaja v spisu, ni podpisano in da je zahtevana odškodnina po višini očitno previsoka. Navaja še, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. Ppn 192/2006 z dne 20. 4. 2007 potrdilo med prvotoženo stranko in njenimi upniki sklenjeno prisilno poravnavo, ki učinkuje na vse terjatve upnikov, ki so nastale do 11. 12. 2006, torej tudi na tožnikovo terjatev. Sodišče prve stopnje navedenega splošno znanega dejstva ni upoštevalo, zato je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.

V odgovoru na tožnikovo pritožbo prvotožena stranka navaja, da tožnik ni izkazal, da je prvotožena stranka prišla v zamudo 13. 9. 2006, saj je odškodninski zahtevek naslovil na napačen naslov, zaradi česar ga prvotožena stranka ni prejela. Nasprotuje tožnikovemu mnenju, da so bili stroški, ki jih s pritožbo uveljavlja, za pravdo potrebni v smislu določila 155. člena ZPP. Opozarja, da iz listin v spisu zlasti tožbe z dne 10. 1. 2007 ni razvidna zahteva za povrnitev pravdnih stroškov.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v konkretnem primeru podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Če tožena stranka v zakonskem roku ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena ZPP). V tem primeru se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi (pravna fikcija). Sodišče presoja sklepčnost na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične.

Ker iz vročilnice v spisu izhaja, da je bil poziv na odgovor na tožbo skupaj s tožbo poslan prvotoženi stranki na njen poslovni naslov, to je X, Ljubljana, ki ga v vloženi pritožbi tudi sama priznava kot svoj naslov, in je bilo sodno pisanje na tem naslovu tudi prevzeto po pravilih ZPP o vročanju, je pritožba prvotožene stranke v tej smeri neutemeljena, pri čemer niti ni konkretizirala morebitne kršitve pri vročanju niti ni v zvezi s tem predlagala kakršnegakoli dokaza. Na svojem poslovnem naslovu je prvotožena stranka dolžna poskrbeti za prejemanje pošiljk, zato je njena navedba, da iz podpisa prejemnika ni razvidno, kdo je sodno pismo prejel, neupoštevna. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da tudi iz vročilnice, s katero je bila prvotoženi stranki na isti naslov vročena zamudna sodba, ni razvidno, kdo jo je podpisal, pa jo je prvotožena stranka očitno prejela, pri čemer je po podpisu sodeč pošto prejela ista oseba kot tožbo s pozivom na odgovor.

Zmotno je stališče prvotožene stranke, da bi sodišče prve stopnje višino odškodnine lahko ugotovilo zgolj na podlagi izvedbe dokaza z izvedencem medicinske stroke. Prvotožena stranka s takšnimi navedbami uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v primeru izpodbijanja zamudne sodbe ni dopustno (2. odstavek 338. člena ZPP). Tudi o zahtevkih za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je namreč mogoče odločiti z zamudno sodbo, seveda pod pogojem, da je tožba sklepčna tako glede temelja kot glede višine. Prvostopenjsko sodišče je pri izdaji zamudne sodbe pravilno izhajalo iz predpostavke, da so navedbe v tožbi resnične in upravičeno zaključilo, da iz teh navedb izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka tako glede temelja kot glede višine.

Po 1. odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, 32/04 in 28/06) pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za strah, če okoliščine primera zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode. Glede na s tožbo zatrjevani obseg škode, ki jo je tožnik utrpel, mu je sodišče prve stopnje priznalo odškodnino v skladu s kriteriji iz člena 179 OZ. Tožbeni zahtevek ni pretiran in ne odstopa od odškodnin, ki se v sodni praksi prisojajo v podobnih primerih poškodb. Na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične, je sodišče tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino.

Pač pa je pritožba prvotožene stranke delno utemeljena glede neupoštevanja s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ppn 192/2006 z dne 20. 4. 2007 potrjene prisilne poravnave nad prvotoženo stranko, objavljene dne 25. 5. 2007 (Ur. l. RS, št. 45/2007). Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/1993 do 58/2003) namreč v 3. odstavku 64. člena določa, da sodišče v postopku, ki teče po potrditvi prisilne poravnave proti dolžniku zaradi izplačila terjatve upnika, ki se ni udeležil postopka prisilne poravnave, ugotovi obstoj sporne terjatve in naloži dolžniku plačilo v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave. Določba 2. odstavka 60. člena ZPPSL pa omejuje pravni učinek potrjene prisilne poravnave za privilegirane terjatve, določene v 2. odstavku 160. člena, kamor sodi tudi odškodnina za poškodbo pri delu. V konkretnem primeru je terjatev vtoževana iz tega naslova, zato potrjena prisilna poravnava nanjo nima pravnega učinka. To pa glede na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 7. junija 2000 ne velja za zamudne obresti od te terjatve. Iz obrazložitve omenjenega načelnega pravnega mnenja namreč izhaja, da je treba 2. odstavek 160. člena ZPPSL razumeti tako, kot se glasi, to je, da se določba o prednostnem poplačilu nanaša samo na izhodiščne plače brez zamudnih obresti. 2. odstavek 160. člena ZPPSL odškodnino za poškodbo pri delu (2. točka) uvršča med stroške stečajnega postopka prav tako kot plače in nadomestila plač (1. točka), na katere se pravno mnenje sicer nanaša. Ker določba 2. odstavka 160. člena ZPPSL ob upoštevanju 60. člena ZPPSL velja tudi za postopek prisilne poravnave in ker glede na vsebino 2. odstavka 160. člena ZPPSL pravno mnenje velja tudi za odškodnine za poškodbe pri delu, je pritožba tožene stranke delno utemeljena in sicer glede vpliva potrjene prisilne poravnave na tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene terjatve ne pa na samo terjatev, ki je po določbah ZPPSL privilegirana. Ker je bila omenjena prisilna poravnava potrjena pred izdajo izpodbijane zamudne sodbe, bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati.

Utemeljena pa je tudi tožnikova pritožba zoper zavrnilni del izpodbijane zamudne sodbe. Tožniku namreč v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča pripadajo zamudne obresti od zamude dalje in sicer do izdaje sodbe v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (TOM). Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 26. junija 2002 je namreč zaradi spremenjene zakonodaje na tem področju tudi spremenilo dotedanjo prakso na področju obresti, ki tečejo od nepremoženjske škode. Novela Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO, Ur. l. RS, št. 45/1995 in nasl.) ZPOMZO-A (Ur. l. RS, 109/2001), ki je izrecno ločila prave zamudne in valorizacijske obresti, je omogočila, da se od uveljavitve tega zakona dalje priznavajo zamudne obresti od nastanka dolžnikove zamude, vendar do izdaje sodbe samo kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po temeljni obrestni meri. Zamudne obresti po takšni obrestni meri pa so veljale le do 27. 6. 2003, saj je 28. 6. 2003 začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1, Ur. l. RS, št. 56/2003, 135/2003, 118/2005, 55/2006 in 105/2006), ki je opustil ločevanje med pravimi, to je realnimi zamudnimi obrestmi, in valorizacijskimi (TOM) ter slednje ukinil. Od 1. 1. 2002 dalje se torej po usklajeni sodni praksi priznavajo zamudne obresti od nastanka dolžnikove zamude samo kot čiste zamudne obresti brez TOM, po uveljavitvi ZPOMZO-1 dne 28. 6. 2003 pa zakonske zamudne obresti v celoti, saj slednje valorizacijskega faktorja (TOM) ne vsebujejo več.

V skladu z določbo 165. člena OZ šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode (to je od škodnega dogodka), vendar pa te določbe ni mogoče interpretirati drugače kot skupaj z določbo o dolžniški zamudi (299. člen OZ). V 2. odstavku 299. člena je določeno, da v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni obveznost. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da pride dolžnik, to je prvotožena stranka, v zamudo, ko upnik, to je tožnik, od nje zahteva izpolnitev obveznosti. Tega dne nastopijo učinki dolžniške zamude, torej tudi tek zamudnih obresti. Iz tožbenih trditev izhaja, da je tožnik odškodninski zahtevek pri prvotoženi stranki vložil dne 28. 8. 2006, zato zakonske zamudne obresti tečejo od tega dne dalje. Tožnik s tožbo zahteva zamudne obresti šele od 13. 9. 2006 dalje, zato je njegov zahtevek tudi glede tega v celoti utemeljen. Navedba prvotožene stranke, da zahtevka ni prejela, je očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je glede na drugi odstavek 338. člena ZPP nedovoljen razlog izpodbijanja zamudne sodbe. Pritožbeno sodišče ob tem ponavlja, da se pri izdaji zamudne sodbe izhaja iz predpostavke, da so navedbe v tožbi resnične.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z učinkom potrjene prisilne poravnave ter tekom zakonskih zamudnih obresti zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo obema pritožbama in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugotovilo obstoj celotne vtoževane odškodninske terjatve vključno z vsemi zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, prvotoženi stranki pa skladno s 3. odstavkom 64. člena ZPPSL naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave. Obrestni zahtevek nad tem, kar je bilo s potrjeno prisilno poravnavo glede višine in teka obresti dogovorjeno med upniki in prvotoženo stranko, pa zavrnilo. V preostalem je pritožbi obeh strank kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, zato bi moralo na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških celotnega postopka. Tožbenemu zahtevku je v bistvenem delu ugodeno, pri čemer zaradi zavrnjenega dela niso nastali posebni stroški, zato je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da je prvotožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka. Odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka tako ni bilo potrebno spreminjati, saj je prvotožena stranka kljub delnemu uspehu na podlagi omenjene določbe ZPP dolžna tožniku povrniti njegove stroške pravdnega postopka, kakor jih je odmerilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se z odmero stroškov sodišča prve stopnje strinja. Tožnik namreč neutemeljeno uveljavlja povrnitev stroškov predsodnega postopka pri prvotoženi stranki (sestava odškodninskega zahtevka), saj ne gre za strošek pravdnega postopka. Povrnitev takšnih stroškov je potrebno uveljaviti s posebnim tožbenim zahtevkom. Stroški posveta s stranko, prejema sodne odločbe, končnega poročila stranki in študija dokumentacije so vključeni že v glavnih opravilih odvetnika za stranko. Pridobitev potrdila za vložitev predloga za izvršbo ni potreben strošek tega postopka, nepotrebna pa je bila tudi vložitev posebnega predloga za izdajo zamudne sodbe. Ker izvedensko mnenje za odločitev v tej zadevi ni bilo potrebno, saj se zamudna sodba izda na podlagi trditev v tožbi, ki se ne dokazujejo, izvedensko mnenje pa tožbi niti ni bilo priloženo, tudi strošek izvedenine ni potreben strošek tega postopka v smislu 155. člena ZPP.

Ker sta obe stranki s pritožbo uspeli v sorazmerno enakem obsegu, je pritožbeno sodišče glede na doseženi uspeh na podlagi določbe 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločalo o tem ali v delu odločitve, ki se nanaša na odškodnino iz naslova premoženjske škode, dopusti revizijo. Ker gre za denarni zahtevek, ki ne presega revizijskega minimuma po določbah ZPP (drugi odstavek 367. člena ZPP), revizija ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.