Jedro

Tožnik je večino delovnega časa (80 % do 85 %) opravljal dela in naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, v preostalem obsegu pa je opravljal druga spremljajoča dela. Glede na navedeni obseg delovnega časa, v katerem je opravljal drugo delo, kot pa je bilo tisto, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, oziroma prvostopenjsko ugotovitev, da v vtoževanem obdobju sploh ni opravljal del in nalog delovnega mesta tehnični vodja VI, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da mu sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi 100 % razlike v plači.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 280,00 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in plačati razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejel na delovnem mestu realizator specialist, in sicer v obdobjih in za plačni razred, kot izhaja iz II. točke izreka sodbe, skupaj s pripadajočimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. V delu tožbe je zaradi njenega umika postopek ustavilo, prav tako ga je ustavilo glede podrednega tožbenega zahtevka. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2.Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se pritožuje toženka. Navaja, da sodišče ne bi smelo prisoditi tožniku 100 % razlike v plači, saj je izpovedal, da je delo realizatorja specialista opravljal le 80 % do 85 % delovnega časa. Iz dokaznega postopka (plani dela, izpoved A. A.) izhaja, da je tožnik 70 % delovnega časa opravljal delo delovnega mesta realizator oziroma delo realizatorja oddaje B. Izjemoma je kakšno uro mesečno opravljal naloge realizatorja specialista, saj je le izjemoma nastopila nepredvidena situacija, ko je bilo treba odstopiti od formata oddaje. Glede na to bi bil upravičen kvečjemu do razlike v plači v višini 70 % razlike med dejansko prejeto plačo in plačo delovnega mesta realizator, vendar bi bilo treba tudi v tem primeru tožbeni zahtevek zavrniti, saj mu je bila že izplačana višja plača od izhodiščne, ki pripada realizatorju. Odločitev o stroških postopka je napačna, saj bi sodišče moralo toženki priznati povračilo njenih stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je na podlagi 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) prisodilo tožniku za čas od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2022 razliko v plači med dejansko izplačano plačo za delovno mesto tehnični vodja VI, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (z aneksom), in plačo za delo na delovnem mestu realizator specialist, ki ga je dejansko opravljal (znižano zaradi neizpolnjevanja izobrazbenega pogoja). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi dejanskimi in pravnimi razlogi ter jih po nepotrebnem ne ponavlja.

6.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik večino delovnega časa (80 % do 85 %) opravljal dela in naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta - realizator specialist, v preostalem obsegu pa je opravljal druga spremljajoča dela (mešalec, tonski tehnik, prompter operater, kamerman, osvetljevalec, programer osvetljave, rekviziter). Glede na navedeni obseg delovnega časa, v katerem je opravljal drugo delo, kot pa je bilo tisto, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, oziroma prvostopenjsko ugotovitev, da v vtoževanem obdobju sploh ni opravljal del in nalog delovnega mesta tehnični vodja VI, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da mu sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi 100 % razlike v plači.

7.Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je tožnik 70 % delovnega časa opravljal delo delovnega mesta realizator. Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, imata delovni mesti realizator in realizator specialist res določene naloge in vrste del opredeljene enako, vendar pa ima realizator specialist dodatni nalogi (režiranje manj zahtevnih oddaj; sodelovanje s produkcijsko skupino pri izvedbi projekta), kateri je opravljal tudi tožnik. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnik dejansko opravljal delo realizatorja specialista.

8.S sklicevanjem na plane dela pritožba neutemeljeno navaja, da je tožnik 70 % delovnega časa opravljal delo realizatorja oddaje B. Z vpogledom v razpored dela (plane) je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik tekom vtoževanega obdobja mesečno in stalno opravljal delo pri oddajah (C., D., E., F., G., H., I., J.), ki sta jih s A. A. (tožnikov nadrejeni) izpostavila kot tiste, pri katerih je bilo potrebno delo realizatorja specialista (tj. režiranje manj zahtevnih oddaj in sodelovanje s produkcijsko skupino pri izvedbi projekta). Na drugačno presojo ne vpliva pritožbeno selektivno povzemanje dela izpovedi A. A. na strani 15 in 16 prepisa posnetka zaslišanja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo pojasnilo priče, da je oddaja B. res bolj "realizatorska", vendar gre lahko tudi tu za nepredvidene dogodke, vklope v živo itd., zato jih (tako kot oddaja K., kjer je tožnik tudi sodeloval) delajo samo realizatorji specialisti. Presojo o tožnikovem kontinuiranem opravljanju nalog realizatorja specialista pa je utemeljilo tudi z razporedom dela za obdobje po 1. 12. 2023, ko je sicer že imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto realizator specialist. Iz tega razporeda je namreč razvidno, da kot realizator specialist po 1. 12. 2023 sodeluje pri istih oddajah (vključno z B.), pri katerih je sodeloval že pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto.

9.Da je tožnik v vtoževanem obdobju dejansko opravljal delo realizatorja specialista, je sodišče prve stopnje pravilno dodatno utemeljilo tudi z naslednjimi dejstvi: pisni predlog A. A. z dne 26. 4. 2022 generalnemu direktorju toženke, naj tožnika prerazporedi na delovno mesto realizator specialist, ker dejansko opravlja naloge tega delovnega mesta; tožnik od 1. 12. 2023 dalje opravlja delo pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto realizator specialist, in kot je izpovedal, podpis te pogodbe vsebine njegovega dejanskega dela ni spremenil; tožnik je opravljal enako delo v ekipi s L. L. in M. M., ki sta v sporu z enako vsebino (plačilo razlike v plači za dejansko opravljanje dela na delovnem mestu realizator specialist) pravnomočno uspela.

10.Zmotna je pritožbena navedba, da je odločitev o stroških prvostopenjskega postopka napačna. Sodišče prve stopnje je pri tej odločitvi upoštevalo vse ključne okoliščine: umik tožbe za čas od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017 in nad posameznimi plačnimi razredi za čas od 1. 1. 2018 dalje, umik podrednega zahtevka, ugoditev zahtevku za 60 mesecev in zavrnitev zahtevka za 11 mesecev. Pravilno je ovrednotilo, da te okoliščine utemeljujejo odločitev, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

11.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu prvostopenjsko sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora povrniti njegove stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Glede na to, da je tožniku v izpodbijanem delu terjatev prisojena opisno in v tem delu vrednost spornega predmeta ni bila specificirana, mu upoštevaje 3. alinejo b. točke tar. št. 16/1 Odvetniške tarife za odgovor na pritožbo pripada 375 točk (tar. št. 16/4 OT) in 7,5 točk za materialne stroške, kar glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) in skupaj z 22 % DDV znaša 280,00 EUR.

-------------------------------

1Pdp 595/2023, Pdp 145/2025.