Jedro

Ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Na drugačno odločitev ne vplivajo razlogi Okrajnega sodišča, da je tožena stranka tudi po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki kot samostojna podjetnica opravljala delo po pravilih, s katerimi se je seznanila kot zastopnica (delavka v delovnem razmerju) in v skladu z navodili nadrejenih. Nobena od strank namreč v tem obdobju ne zatrjuje obstoja delovnega razmerja kljub formalnemu statusu tožene stranke kot samostojne podjetnice.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrajno sodišče v Šentjurju.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je pri Okrajnem sodišču v Šentjurju vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Predlogu je sodišče ugodilo, vendar je na ugovor tožene stranke sklep o izvršbi z dne 10. 2. 2005 razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku. S sklepom z dne 4. 7. 2008 se je nato Okrajno sodišče v Šentjurju izreklo za stvarno nepristojno in odločilo, da po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopi v reševanje Delovnemu sodišču v Celju. V razlogih sklepa je navedlo, da gre za uveljavljanje terjatev, ki izvirajo iz odvisnega pogodbenega razmerja s toženo stranko. Le-ta je bila namreč v obdobju, na katerega se nanaša tožba in zahtevek za plačilo, najprej zaposlena pri tožeči stranki za določen čas, nato je delala enako delo preko študentskih napotnic, na koncu pa je opravljala delo za tožečo stranko kot samostojna podjetnica. Ves ta čas naj bi delala po pravilih, s katerimi se zastopniki seznanijo ob sklenitvi delovnega razmerja ter po navodilih, ki so jih toženi stranki posredovali nadrejeni. Zato gre za spor iz delovnega razmerja, ki na podlagi točke b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) sodi v pristojnost delovnega sodišča. 2. Delovno sodišče pristojnosti ni sprejelo in je predlagalo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da odloči v sporu o pristojnosti. Tožečo stranko je še pred tem pozvalo, da se opredeli, ali terjatve izvirajo iz obdobja delovnega razmerja tožene stranke pri tožeči stranki. Le-ta je zatrdila, da terjatve izvirajo iz časa poslovanja s toženo stranko kot samostojno podjetnico. Prvi račun na podlagi katerega tožeča stranka uveljavlja svojo terjatev do tožene stranke se glasi na znesek 43.470 SIT in je bil izdan dne 28. 9. 2001, z rokom plačila prvega obroka 18. 10. 2001, drugi račun za znesek 1.069.274 SIT pa je bil izdan šele 5. 2. 2004. 3. Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Šentjurju.

4. Delovna in socialna sodišča kot specializirana sodišča so pristojna za reševanje tistih sporov, za katere tako določa zakon. Med temi je opredeljen tudi spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki (točka b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1). Za določitev pristojnosti po tej zakonski določbi je po subjektivnem kriteriju pomembno, da gre za spor med delavcem in delodajalcem, po objektivnem kriteriju pa, da gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega in ne morda nekega drugega razmerja.

5. Iz dosedanjih podatkov o kompetenčnem dejanskem stanju izhaja, da je bila tožena stranka zaposlena pri tožeči stranki na delovnem mestu zastopnice od 15. 11. 1999 do 30. 9. 2001. Nato je poslovala s tožečo stranko preko študentskih napotnic in nazadnje kot samostojna podjetnica. Po prenehanju delovnega razmerja ni vrnila celotne prejete zaloge blaga, temveč je to prejela v komisijsko prodajo kot samostojna podjetnica. Tožeča stranka zatrjuje, da njene terjatve do tožene stranke izhajajo iz časa, ko je z njo poslovala kot samostojna podjetnica. To je lahko vprašljivo za terjatev po prvem računu, ki je bil izdan dva dni pred prenehanjem delovnega razmerja tožene stranke pri tožeči stranki, vendar je znesek te terjatve minimalen v primerjavi z zneskom po drugem računu, ki je bil izdan veliko kasneje (25. 2. 2004) - v času ko je tožena stranka poslovala s tožečo stranko kot samostojna podjetnica. Glede na to, in ker je tožena stranka tudi nevrnjene zaloge blaga, za katere je bil izdan prvi račun, prevzela v komisijo kot samostojna podjetnica, ni podlage za zaključek, da gre za sporno razmerje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Na drugačno odločitev ne vplivajo razlogi Okrajnega sodišča, da je tožena stranka tudi po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki kot samostojna podjetnica opravljala delo po pravilih, s katerimi se je seznanila kot zastopnica (delavka v delovnem razmerju) in v skladu z navodili nadrejenih. Nobena od strank namreč v tem obdobju ne zatrjuje obstoja delovnega razmerja kljub formalnemu statusu tožene stranke kot samostojne podjetnice.

6. Gre torej za spor iz civilnega razmerja, v katerem je potrebno postopati po pravilih pravdnega postopka. Upoštevajoč tudi vrednost spornega predmeta je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 25. člena ZPP sklenilo, da je za odločanje v tej zadevi stvarno pristojno Okrajno sodišče v Šentjurju.