Jedro

Izguba v poslovanju in blokiranost toženčevega žiro računa sama po sebi sploh ne predstavljata ravnanja toženca v smislu določbe 2. odst. 270. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se naj bi toženi stranki prepovedala odtujitev ali obremenitev njenih nepremičnin in prepovedalo razpolaganje z denarnimi sredstvi na žiro računu.

Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov (po določbi 1. odst. 338. člena ZPP). Obširno je navedla razloge, ki govorijo v prid verjetnosti terjatve, ki jo želi zavarovati z začasno odredbo, v zvezi z nevarnostjo, da bo njena uveljavitev onemogočena ali precej otežena, pa je opozorila, da je znan scenarij razpolaganja s premoženjem tožene stranke po izvršitvi sklepa o privatizaciji, ki ga je objavila Slovenska razvojna družba. Znan naj bi bil že strateški kupec, ki namerava večino premoženja tožene stranke prodati in obdržati le tržno najbolj zanimive nepremičnine. Pritožnica je predlagala spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarnega (odškodninskega in obogatitvenega) zahtevka. Po določbah 1. in 2. odst. 270. člena ZIZ mora predlagatelj izkazati za verjetna dva pogoja za izdajo začasne odredbe (a) obstoj ali bodoči nastanek terjatve in (b) ravnanje dolžnika (odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem), ki bo onemogočilo ali precej otežilo uveljavitev terjatve.

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni izkazal drugega pogoja za izdajo začasne odredbe. Ni namreč navedel takega konkretnega ravnanja toženca, iz katerega bi se dalo sklepati na nevarnost, ki jo ima v mislih določba 2. odst. 270. člena ZIZ. Izguba v poslovanju in blokiranost toženčevega žiro računa sama po sebi sploh ne predstavljata ravnanja toženca. Predstavljata le elementa ekonomskofinančnega položaja toženca. Gotovo ogrožata možnost uveljavljanja terjatev ne le tožnika, pač pa kateregakoli upnika, vendar pa še ne pomenita izpolnitve dejanskega stanu iz 2. odst. 270. člena ZIZ. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov, ki jih tožnik ponuja v dokaz, da skuša toženec na tak način razpolagati s svojim nepremičninskim premoženjem, da bo onemogočena oziroma precej otežena uveljavitev vtoževane terjatve, je razvidno, da je toženec zadnjič razpolagal s svojimi nepremičninami v letu 1995. Iz časovno tako odmaknjenega toženčevega ravnanja ni mogoče napraviti sklepa, da (še vedno) (raz)prodaja in obremenjuje svoje premoženje in da mu je zato treba odtujevanje in obremenjevanje njegovih nepremičnin prepovedati. Tudi privatizacija tožene stranke ne more (sama po sebi) ogroziti uveljavljanje tožnikove terjatve. Enako velja za namere strateškega kupca, ki ga pritožba omenja, a ne izda njegovega imena. Če se bodo zaenkrat zgolj zatrjevane, a z ničemer izkazane namere bodočega kupca tožene stranke v bodočnosti udejanjile tako, da bo ogrožena uveljavitev tožnikove terjatve, bo pač tožnik tedaj vložil nov predlog za izdajo začasne odredbe.

Po povedanem pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnik ni uspel izkazati vseh pogojev za izdajo začasne odredbe. Na podlagi določb 2. in 3. odst. 270. člena ZIZ in 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.