Jedro

Obramba je dolžna s konkretnimi navedbami izkazati vsaj določeno stopnjo verjetnosti, da bi predlagani in neizvedeni dokaz ustvaril dvom in vplival na presojo o obstoju odločilnega dejstva, glede katerega je sodišče sklepalo na podlagi že izvedenih dokazov.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega S.H. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.500 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 23.6.2004 obsojenega S.H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena KZ ter mu izreklo kazen dve leti zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, po četrtem odstavku iste določbe pa ga je oprostilo plačila povprečnine. Prav tako je odločilo, da je dolžan plačati oškodovanemu R.R. premoženjsko pravni zahtevek 1.000.000 SIT v 15 dneh pod izvršbo, s presežkom tega zahtevka je oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 14.12.2006 pritožbi zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da mu je izrečeno kazen znižalo na eno leto in osem mesecev zapora. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakonika, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, kakor tudi iz razlogov 427. člena ZKP, kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Predlagajo, da vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzemajo za razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Po stališču vložnikov zahteve sta sodišči prve in druge stopnje glede na določene bistvene kršitve določb kazenskega postopka posledično kršile kazenski zakonik, s tem ko sta glede na v pretežnem delu pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabili določbe kazenskega zakonika. Zahteva izhaja iz dejstev, ki so po njenih trditvah nedvomno ugotovljena, in sicer: - obsojenec je verjel, da je oškodovanec, ki je visok čez 1,80 m dejansko star 17 let, kot mu je slednji sam povedal; - v konkretnem primeru ni bilo mogoče ugotoviti dejanske stopnje oškodovančeve alkoholiziranosti, pri čemer sta zaključek sodišča (druge stopnje), da v tem primeru ni mogoče ugotoviti oškodovančeve stopnje alkoholiziranosti ter izrek sodbe, da je bila stopnja alkoholiziranosti pri oškodovancu takšna, da se obsojencu ni mogel upirati, sama s seboj v nasprotju. Izvedenec ni mogel z gotovostjo odgovoriti na vprašanje, kakšna je bila dejanska koncentracija alkohola v oškodovančevem organizmu kritičnega dne. Izvedenec je podal oceno, katera od koncentracij se mu zdi bolj verjetna glede na oškodovančeve opise dogodka, pri tem pa je sam kot tudi sodišče v prvostopenjski sodbi zapisalo, da gre za verjetne možnosti, nikakor pa ne za objektivna oziroma z gotovostjo ugotovljena dejstva; - oškodovanec je po lastnih navedbah terjal od obsojenca določeno plačilo, ob prihodu v dom ob 04.30 uri ni kazal znakov alkoholiziranosti. Izpodbijana sodba o tem "najbolj" pravno relevantnem dejstvu ne vsebuje razloge o izpovedbi priče P.V., ki v tem delu potrdi izpovedbo priče B. Ker sodba ne vsebuje razlogov o izpovedbi P.V. in o tistem delu dnevnika, iz katerega je razvidno, da pri oškodovancu ni bila zaznana alkoholiziranost, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; - "nesporno" je tudi dejstvo, da je oškodovanec že v preiskavi povedal, da je pri prvem spolnem aktu v obsojenčevi hiši prišlo do erekcije njegovega spolnega uda, ki ga je obsojenec dal v usta šele po tem, ko je do navedene erekcije prišlo. Zahteva v nadaljevanju utemeljuje z obširnimi razlogi, zakaj je navedeno dejstvo pravno pomembno ter očita sodbama nižjih sodišč, da o njem nimata razlogov, kar predstavlja grobo kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po presoji vložnikov zahteve se poraja edini možni zaključek, da je oškodovanec prostovoljno odšel z obsojencem na njegov dom, da je tam prostovoljno užival toliko alkoholnih pijač, kolikor je želel in prav nič več in da je nato pri spolnih aktih v tistem večeru ne le prostovoljno sodeloval, temveč pri njih celo doživljal določene spolne užitke. Zato v konkretnem primeru pri oškodovancu ni bila podana nobena od okoliščin, ki predstavljajo zakonski znak kaznivega dejanja iz prvega odstavka 182. člena KZ.

Z branjem izvedenskega mnenja izvedenca dr. M.P. je sodišče kršilo obsojenčevo pravico iz 6. člena EKČP. Obsojenčev zagovornik je nasprotoval branju pisnega izvedenskega mnenja in zahteval pravico do neposrednega zaslišanja izvedenca. Po stališču zahteve, ki ga njeni vložniki podrobno obrazložijo, pomeni utemeljitev izpodbijanih sodb glede pisnega izvedenskega mnenja dr. M.P. najhujšo kršitev EKČP, Ustave in ZKP, ki je ni mogoče sanirati drugače kot z razveljavitvijo sodb nižjih sodišč in s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke v ponovljenem postopku, v nasprotnem primeru bo kršena obsojenčeva pravica obrambe. V posledici navedenih kršitev pa se po mnenju zahteve poraja tudi dvom o resničnosti odločilnih dejstev, predvsem dejstva, ki zadeva vprašanje oškodovančevega soglasja za spolne odnose. Po trditvi zahteve je treba ponoviti postopek tudi zaradi pravične in vsebinsko pravilne sodbe. Opozarja na okoliščine, povezane z izrečeno kaznijo ter se sklicuje na priloženo pravnomočno sodbo, iz katere je razvidno, da je sodišče nekemu drugemu obsojencu za veliko težje kaznivo dejanje izreklo pogojno obsodbo, kar kaže, da je bila obsojencu kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave. Zahteva tudi graja razloge drugostopenjske sodbe. Ugotovitvi, ki zadevata čas dogodka in presojo, da razlike med izrekom in razlogi sodbe (prvostopenjske) ne predstavljajo precejšnjih nasprotij iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, sta protipravni in napačni. Pri tem zahteva navaja tudi razloge, zaradi katerih je bilo sklepanje sodišča druge stopnje neutemeljeno.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njegovem stališču imata sodbi razloge o odločilnih dejstvih glede obsojenčeve zlorabe vinjenega oškodovanca in tudi razloge v zvezi z oškodovančevim ravnanjem po storjenem kaznivem dejanju. Nesoglašanje z razlogi obsodilne sodbe po presoji vrhovnega državnega tožilca kaže zgolj na uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Predlog vrhovnega državnega tožilca je vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojencu je očitana storitev kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena KZ. Glede na opis je kaznivo dejanje izvršil tako, da je izrabil opitost R.R., torej stanje, zaradi katerega se mu ta ni mogel upirati. V primeru tega kaznivega dejanja je spolno občevanje ali drugo spolno dejanje storjeno proti slabotni osebi drugega ali istega spola. Zato za presojo danosti vseh zakonskih znakov ni odločilna okoliščina, da je obsojenec verjel oškodovančevi navedbi glede njegove starosti. Ta okoliščina bi lahko bila upoštevna le v zvezi s presojo verodostojnosti obsojenčevega zagovora in oškodovančeve izpovedbe.

Na opitost oškodovanega R.R., zaradi katere se ni mogel upirati obsojenčevim dejanjem, je sodišče sklepalo na podlagi dejstev, da je oškodovanec kritične noči užival alkoholne pijače in sicer, da je užival žgano pijačo S. in popil pol litra piva, da je bil v inkriminiranem času star šele 14 let in ne vajen pitja alkoholnih pijač, da je obsojenec v zagovoru v preiskavi izpovedal, da je na lastne oči opazil pijanost pri njem in da je moral med vožnjo proti K. ustaviti avtomobil, ker je oškodovanec bruhal in nato v avtomobilu zaspal ter da je izvedenec patolog potrdil oškodovančev opis stanja in počutja zaradi zaužitega alkohola, potrdil pa tudi, da opis ustreza izračunom koncentracije alkohola v krvi, kot jih je podal na podlagi posredovanih podatkov. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe (v drugem odstavku na 9. strani) navedlo, da na podlagi navedenih dejstev in izvedenskega mnenja dr. K. sklepa, da je bil oškodovanec zaradi zaužitega alkohola do te mere slaboten, da se obsojencu ni mogel upreti.

Sodišče druge stopnje je soglašalo s presojo, ki jo je v zvezi z zakonskim znakom slabotne osebe sprejelo sodišče prve stopnje. V razlogih sodbe je poudarilo, da se je izvedenec pri svoji oceni oprl na oškodovančevo pripoved in opise njegovega vedenja in podal kot najbolj verjetno oceno, da je bila koncentracija alkohola v krvi oškodovanca v času prvega spolnega dejanja približno 1,24 g/kg, za časa drugega pa 1,09 oziroma 1,48 g/kg alkohola. Presodilo je, da je ugotovitev izvedenca v povezavi z oškodovančevo oceno njegovega stanja v inkriminiranem času dovolj trdna podlaga za zaključek, da je bil oškodovanec v času storitve kaznivega dejanja slabotna oseba v smislu prvega odstavka 182. člena KZ.

Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske sodbe (6. stran) je sodišče presodilo oškodovančevo izpovedbo tudi v zvezi z okoliščino, ali je obsojenca prosil za denar ali za karkoli drugega. Ocenilo jo je kot verodostojno, ker jo potrjujejo ostali izvedeni dokazi, ki jih je vsebinsko povzelo. Iz razlogov sodbe tudi sledi, da sodišče ni prezrlo okoliščine, povezane z oškodovančevim stanjem v času vrnitve v mladinski dom. Za ugotovitev tega dejstva je odločilna izpovedba priče S.B., ki je kritičnega jutra bila prisotna ob vrnitvi oškodovanca v dom, njeno izpovedbo pa je sodišče prve stopnje v bistvenem obsegu navedlo v obrazložitvi sodbe. Izpovedba priče P.V. je posredne narave razen v delu, v katerem je izpovedal, da je v poročilu za 18.5.1997 zapisal, da se R. (oškodovancu) že na oko vidi, da z njim nekaj "ne štima", ker je sicer zelo živahen, tistega dne pa se je vedel nenavadno mirno, v glavnem je posedal in gledal televizijo. Zato odsotnost presoje izpovedbe te priče v razlogih pravnomočne sodbe glede okoliščine, povezane s stanjem oškodovanca ob vrnitvi v mladinski dom ne pomeni v zahtevi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedeni okoliščini pa tudi sicer ni mogoče dati takega pomena, kot ji ga pripisuje zahteva. Ob ostalih izvedenih dokazih zaznava S.B. ni odločilna. Posebej še, ker je po drugi strani izpovedala, da je oškodovanec ob prihodu deloval precej utrujeno in prestrašeno ter da ji je povedal, da naj bi ga nek moški nekam odpeljal z avtomobilom ter mu dal piti "veliko" alkoholne pijače. Zahteva tudi neutemeljeno očita izpodbijani pravnomočni sodbi pomanjkanje razlogov in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z okoliščinami prvega spolnega akta, ki se nanašajo predvsem na oškodovanca. Sodišče je ugotovilo vsa dejstva, ki so povezana z obsojenčevim ravnanjem in oškodovančevim stanjem opitosti v inkriminiranem času ter dejanske zaključke tudi ustrezno obrazložilo. Zato ni podlage za sklepanje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zahteva glede na vsebino navedb v bistvu ne soglaša s temi razlogi in ponuja s sicer obširno utemeljitvijo drugačne dejanske zaključke (ravnanje oškodovanca je bilo v vseh pogledih prostovoljno in je prostovoljno sodeloval pri spolnih dejanjih ter celo doživljal določene spolne užitke), kot jih je sprejelo sodišče. Slednje velja tudi za razlago okoliščine, da je pri prvem aktu v obsojenčevi hiši prišlo do erekcije oškodovančevega spolnega uda, kar naj bi ob vseh ostalih okoliščinah pomenilo, da pri oškodovancu ni šlo za slabotno osebo. V tem obsegu se zahteva spušča na področje dejanskega stanja, ki ga ni mogoče izpodbijati s tem izrednim pravnim sredstvom (drugi odstavek 420. člena ZKP). V zvezi s tem je treba poudariti, da se v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče sklicevati na določbo 427. člena ZKP, ki jo sme uporabiti Vrhovno sodišče, če samo ugotovi, da obstaja precejšen dvom o tistih odločilnih dejstvih, na katera se opira zakon, ki naj bi bil po navedbah zahteve kršen.

V tej zadevi je preiskovalni sodnik z odredbama z dne 10.6.1998 odredil izvedenstvo nevropsihiatrične stroke. Izvedenstvo je opravil nevropsihiater dr. M.P. Izvedenec je v skladu z zahtevami odredb izdelal pisna izvida in mnenje za obsojenca in oškodovanca. Na glavni obravnavi 1.9.2003 je zagovornik izjavil, da ne soglaša z branjem obeh izvedenskih mnenj dr. M.P. Predlagal je pritegnitev izvedenca sodne medicinske stroke in nato še izvedenca psihiatrične stroke, ki naj bi podal mnenje o tem, v kakšnem duševnem stanju se je nahajal oškodovanec glede na ugotovljeno stopnjo alkohola v krvi v času izvršenih spolnih dejanj. Na glavni obravnavi 23.6.2004 zagovornik ni soglašal z branjem mnenja navedenega izvedenca in predlagal, da se pritegne v zadevo novega izvedenca psihiatra. Senat sodišča prve stopnje je sprejel sklep, da se po 1. točki prvega odstavka 340. člena ZKP prebereta obe psihiatrični izvedenski poročili. Nato je zagovornik znova izjavil, da s prebranim mnenjem ne soglaša, ker slednje izhaja iz zgrešenih predpostavk o količini alkohola v krvi oškodovanca v času obravnavanih dejanj.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je izvedenec dr. M.P. ugotovil oškodovančevo pretirano čustveno reagiranje na možnost okužbe s HIV. Na podlagi tega je sklepal, da oškodovanec ne bi spontano dovolil odnos z obsojencem, tudi ne oralnega občevanja. Oškodovanec se je pomiril šele po negativnem izvidu krvi, pri njem je šlo za posttravmatsko stresno motnjo, ki se je v času izdelave izvedenskega mnenja že skoraj povsem polegla. Tudi v ostalem povzetku izvedenskega mnenja gre za okoliščine, povezane z reakcijo oškodovanca na obsojenčevo dejanje in na posledice, ki zadevajo njegovo življenje. Iz teh razlogov, s katerimi je soglašalo tudi pritožbeno sodišče, sledi, da se pravnomočna sodba glede presoje, ali je bil v času storitve kaznivega dejanja oškodovanec zaradi zaužitega alkohola v takem stanju, da se ni mogel upirati spolnim dejanjem obsojenca, ne opira le na izvedensko mnenja dr. M.P., temveč predvsem na druge že navedene dokaze.

Po načelu neposrednosti se praviloma izvajajo vsi dokazi neposredno na glavni obravnavi. To načelo je uzakonjeno v določbah prvega odstavka 289. člena, 311. člena in prvega odstavka 355. člena ZKP in pomeni, da sodišče vzame kot podlago za odločitev samo dejstva in okoliščine, ki jih ugotovi na glavni obravnavi z neposredno izvedbo dokazov. Določbe 340. člena ZKP dopuščajo odstop od načela neposrednega izvajanja dokazov. Med drugim se smejo na glavni obravnavi prebrati zapisniki ali drugi zapisi o izvidu in mnenju izvedencev po odločbi senata tudi, če so zaslišane osebe umrle (1. točka prvega odstavka 340. člena ZKP). Te določbe predstavljajo izjemo, ki jo narekujejo neizogibni objektivni razlogi. Kljub temu pa mora imeti obramba zadostno možnost, da izpodbija obremenilne izpovedbe in da zaslišuje osebe, ki so takšne izpovedbe dale.

Sodišče je v navedeni zakonski določbi imelo podlago za branje pisnih izvidov in mnenj dr. M.P., z njihovo vsebino pa je bila seznanjena tudi obramba, ki je do njih zavzela svoje stališče, tudi v obsegu, ki se nanaša na oškodovanca, ni pa bilo obrambi omogočeno, da na glavni obravnavi neposredno zasliši izvedenca. Kot je že obrazloženo, se pravnomočna sodba glede dejstva, oškodovančeve vinjenosti, ki je podlaga za presojo obstoja zakonskega znaka slabotne osebe, opira predvsem na izvid in mnenje patologa dr. M.K., oškodovančevo izpovedbo in tudi na obsojenčev zagovor. Gre za popolne in zadostne dokaze, na podlagi katerih je sodišče utemeljeno sklepalo na navedeno odločilno dejstvo, ti dokazi pa tudi niso v nasprotju z mnenjem dr. M.P. V takem položaju je obramba dolžna s konkretnimi navedbami izkazati, da je zaslišanje drugega izvedenca psihiatrične stroke z njegovim neposrednim zaslišanjem na glavni obravnavi potrebno, ker bi odločilno vplivalo na presojo že izvedenih dokazov in v posledici tega na odločitev, sprejeto s pravnomočno sodbo. Po presoji Vrhovnega sodišča obramba ne navaja dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je mogoče vsaj z določeno stopnjo verjetnosti sklepati, da bi predlagani in neizvedeni dokaz ustvaril glede navedenega odločilnega dejstva dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico izrek oprostilne sodbe. Zato kršitev obsojenčeve pravice obrambe ni vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, zaradi česar v tej zvezi zatrjevane kršitve kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP) in kršitve Ustave ter Konvencije (EKČP) niso podane.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti se sme izpodbijati odločba o kazni le, če je sodišče z njo prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Za takšno prekoračitev gre, če sodišče izreče kazen zunaj predpisanih zakonskih meja ali izreče kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna ali kazensko sankcijo, ki bi jo moralo izreči. V tej zadevi ni podan kateri od navedenih položajev, medtem ko graja presoje okoliščin, ki vplivajo na vrsto in višino izrečene kazni, pomenijo s tem izrednim pravnim sredstvom nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Ustavna pravica do enakega varstva pred zakonom zagotavlja enakopravno obravnavanje vsakogar oziroma zavezuje sodišče, da v enakih pravnih položajih odloči enako in v različnih različno. V tej kazenski zadevi je sodišče izreklo obsojencu kazen v mejah predpisane, obsojenec je tudi imel možnost izjasniti se o vseh okoliščinah, ki so sodišču narekovale izrek kazni. Različne kazenske sankcije oziroma različne dolžine kazni pri istovrstnih kaznivih dejanjih niso posledica različne uporabe prava ali arbitrarnega odločanja, temveč so rezultat vrednotenja vseh (različnih) okoliščin vsakega posameznega primera, ki vplivajo na to, kakšna kazenska sankcija naj se izreče in ali naj bo kazen večja ali manjša (drugi odstavek 41. člena KZ). Zato sklicevanje zahteve na drugo kazensko zadevo in z njo izrečeno kazensko sankcijo ne daje podlage za sklepanje, da je sodišče z izrekom kazni kršilo pravico iz 22. člena Ustave.

V izreku pravnomočne sodbe je navedeno, da je obsojenec storil kaznivo dejanje 18.5.1997 med 00.30 in 3.30 uro. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe je sodišče pri povzetku izvida in mnenja izvedenca dr. M.K. pri enem od variantnih izračunov koncentracije alkohola v krvi oškodovanca navedlo, da je drugo spolno dejanje bilo izvršeno približno ob 4.00 uri zjutraj. Glede na takšno situacijo je pritožbeno sodišče utemeljeno presodilo, da neskladje glede časa storitve kaznivega dejanja v tem primeru ne predstavlja odločilnega dejstva in da zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Čas storitve namreč ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, prav tako se nanj ne veže obstoj katere od procesnih predpostavk.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega S.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člena ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).