Jedro

V postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri ugotavljanju odpovednega razloga ne gre za ugotavljanje krivde v kazensko pravnem smislu, temveč za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti, ki vsebujejo znake kaznivega dejanja. V določbi tretjega odstavka 257. člena KZ-1 je predpisana kvalificirana oblika kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Po navedeni določbi se uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradnih dolžnosti, kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let. Gre za opis izrabe uradnega položaja, ki izraža zlorabo delovanja javnega uslužbenca, ob tem, da je dodan še pridobitniški namen storilca. Protipravna premoženjska korist pa je tista korist, ki jo poskuša doseči storilec, ki je niti on sam niti druga oseba ob pravilnem ravnanju ne bi mogla dobiti. Takšna oblika kaznivega dejanja je dokončana s samo zlorabo uradne osebe oziroma javnega uslužbenca in ni potrebno, da bi bila protipravna premoženjska korist tudi dejansko pridobljena.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (v 1., 2. in 4. točki izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da sta sklep tožene stranke št. ... z dne 14. 10. 2009 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 9. 12. 2009, nezakonita, zaradi česar se razveljavita (1. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati na delo, ga od 16. 1. 2010 do 31. 5. 2010 in od 1. 7. 2010 do 31. 7. 2010 prijaviti v socialno zavarovanje v 8 dneh, da ne bo izvršbe, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku pritožbene stroške v višini 2.994,00 EUR v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (3. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.553,16 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (4. točka izreka).

Tožnik in tožena stranka sta se pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnik izpodbija sodbo v delu zavrnitve višjega tožbenega zahtevka (v drugem odstavku 2. točki izreka). Ne strinja se z odločitvijo, ki se nanaša na reintegracijo. Na glavni obravnavi 10. 9. 2010 je postavil zahtevek za vrnitev na delo v določenih časovnih obdobjih in po prenehanju delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas pri J.K.. V kolikor ne bi imel namena vrnitve na delo k toženi stranki, takšnega zahtevka ne bi postavil. Njegova zaposlitev v prihodnosti je negotova. Tudi če bi bil zaposlen pri novem delodajalcu, se mu pravica do reintegracije ne more zavrniti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovemu zahtevku za reintegracijo v celoti ugodi.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v 1., v prvem odstavku 2. in v 4. točki izreka). Navaja, da je odločitev o razveljavitvi izredne odpovedi v izreku v nasprotju z navedbo v obrazložitvi, da se izredna odpoved zavrne. Sodba je v izpodbijanem delu pomanjkljiva in v medsebojnem nasprotju, zaradi česar se jo ne more preizkusiti. Sodišče je dalo premajhen pomen listinskim dokazom in izpovedbam prič na njeni strani. Razumevanje konkretne zadeve ni enostavno, saj gre v tožnikovem primeru za zapleten postopek računalniškega delovanja, zaradi česar bi moralo sodišče postaviti sodnega izvedenca IT stroke. Sodišče ne obrazloži, komu naj bi tožnik pridobil protipravno premoženjsko korist. Kljub temu, da je sodišče verjelo izpovedbi tožnika, da znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz tretjega odstavka 257. člena KZ niso podani, ne obrazloži, zakaj šteje dokaze tožene stranke za manj verjetne, pri čemer iz obrazložitve sodbe izrecno izhaja, da se je sodišče oprlo na Navodila za izvajanje ročne sledljivosti za leta 2004, 2005 in 2006. Tožnik ni ravnal skladno z navodili in utečeno prakso na projektu sledljivosti in je samovoljno, ne da bi imel podlago za poseg, spremenil podatke za vlagatelja J.K. ter mu s tem pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 2.475,42 EUR. S svojim posegom v aplikacijo je povzročil, da se stranki ni generirala odločba za vračilo sredstev. Priče so potrdile, da tožniku ni bilo potrebno izdelati odločitvenega lista za sledljivost, ker je bil že napisan s strani M.. Sodišče je neutemeljeno verjelo tožniku, da odločitveni list v zadevi še ni bil izpolnjen. Tudi če bi sledil posegu v aplikacijo, je težko verjeti, da bi tožnik od meseca junija 2009 do avgusta 2009 čakal z izpolnitvijo tega lista. Tožnik je odlično poznal delovne procese na projektu sledljivosti, kar pomeni, da se je moral zavedati, da ravna v nasprotju s pravili. Sam je naročil spis za J.K., čeprav ni bil na spisku zadev, ki bi jih bil kot uslužbenec dolžan opraviti. Do teh dejstev se sodišče ni v ničemer opredelilo. Poleg tega je bil tožnik tisti, ki je preko svojega uporabniškega imena R. posegel v zadevo navedene stranke, in ne kdo od njegovih sodelavcev ali študentov, ki so takrat delali pri toženi stranki. Tožnik očitno ni računal na vzorčno kontrolo in ni verjel, da bo zaradi majhne verjetnosti lahko prišel v nabor preizkusa naključno izbranih vlog. Če ne bi odkrila njegovega protipravnega ravnanja, navedenemu vlagatelju ne bi bila nikoli izdana odločba za vračilo sredstev, saj je tožnik s posegom v aplikacijo dne 2. 6. 2009 preprečil izdajo odločbe za vračilo. Delodajalec v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zgolj presoja ali so podani znaki kaznivega dejanja, pri čemer ne ugotavlja njegovega obstoja in kazenske odgovornosti storilca. Zato se lahko sklicuje na sum storitve kaznivega dejanja, ki predstavlja podlago za kazensko ovadbo in obtožbo storilca. Obrazložitev izredne odpovedi je jasna in v skladu z določbo 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Sodišče se v sodbi ni opredelilo do pomembnih dejstev spornega primera niti v celoti do predloženih listinskih dokazov, kar predstavlja bistveno postopkovno kršitev. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da je sodišče prve stopnje v delu sodbe, ki ga pritožba izpodbija, pravilno razsodilo. V njegovem primeru niso izkazani očitani znaki kaznivega dejanja. Zadeva vlagatelja J.K. je bila takrat še v obravnavi in glede nje še ni bila sprejeta nobena končna odločitev. Sklicuje se na interni akt agencije – priročnik o obveznih lastnostnih NPO, ki ga tožena stranka ni upoštevala, poleg tega je potrebno navodila za izvajanje ročne sledljivosti uporabiti natančno v skladu z zapisanimi določbami. Masovno sledljivost opravlja več oseb, ki imajo različne nivoje delovanj. Primeri za ročno sledljivost so se obravnavali za nazaj, zaradi česar je prihajalo do večletnih zakasnitev. Odločitveni list je namenjen upravnemu delavcu. Takrat je M. opravljal delo preko študentskega servisa in ni imel statusa javnega uslužbenca tako, da 9. 5. 2008 še ni bil seznanjen z ukrepi ročne sledljivosti. Navodila so bila izdelana šele 5. 2. 2009. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da v zadevi za odločitev še ni popolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar je odločitev o ugoditvi zahtevku, da je izredna odpoved nezakonita, preuranjena. Poleg tega vsebuje sodba nasprotja med listinami in obrazloženimi dejstvi, kar vse pritožbeno sodišče opredeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka na podlagi sklepov z dne 14. 10. 2009 in 9. 12. 2009 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu višjega svetovalca iz razloga kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po določbi tretjega odstavka 257. člena KZ-1. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik kot javni uslužbenec 2. 6. 2009 med 13:00 in 14:00 uro z vpisom neresničnih podatkov na vlogi vlagatelja J.K. za leto 2006 protipravno posegel v podatkovno bazo Agencije RS za … z namenom, da mu pridobi protipravno premoženjsko korist v znesku 2.475,42 EUR, saj vlagatelju zaradi navedenega posega ne bi bilo potrebno vrniti denarnih sredstev. Poleg tega je ugotovila tudi pogoj iz določbe prvega odstavka 110. člena ZDR, da zaradi porušenega medsebojnega zaupanja in upoštevanjem okoliščin ter interesov obeh strank s tožnikovim delovnim razmerjem ni mogoče več nadaljevati.

Sodišče prve stopnje je z izvedbo listinskih dokazov ter zaslišanjem tožnika in prič preizkusilo takšno odpoved in sprejelo zaključek, da ni bila zakonita. Ugotovilo je, da tožena stranka ni prekoračila roka za podajo odpovedi iz določbe drugega odstavka 110. člena ZDR. Tožena stranka je tožniku omogočila pravico do zagovora. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik z očitanim ravnanjem ni kršil takšno pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ki bi imela vse znake kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 257. člena KZ-1, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik storil dejanja, ki kažejo na sum kaznivega dejanja. Iz sklepa ni razvidno, kar tožena stranka tudi ni dokazala, da bi tožnik sebi ali drugemu – J.K. pridobil premoženjsko korist. Ugotovilo je, da so bili odnosi med tožnikom in toženo stranko slabi. Poleg tega ni odločalo o morebitni razvezi pogodbe oziroma trajanju delovnega razmerja do konca glavne obravnave, ker takšna zahteva s strani strank ni bila podana. Nadalje je delno ugodilo zahtevku za reintegracijo tožnika, zavrnilo pa ga je v delu, da tožena stranka ni dolžna vrnitvi tožnika nazaj na delo po prenehanju delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas pri K.. Glede tega je navedlo, da če je želja tožnika za zavrnitev na delo resnična, se bo lahko na podlagi pravnomočne sodbe v postavljenem roku odzval pozivu tožene stranke. Pritožbeno sodišče se s tako sprejetimi razlogi prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi in glede razlogov, da se v presežku zavrnitev zahtevka za reintegracijo zavrne, ne strinja. Odločitev v izpodbijanem delu sodbe je zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja preuranjena, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Pritožbeno sodišče sprejema obrazložena dejstva v sodbi, ki se nanašajo na pravočasno podajo izredne odpovedi in da je tožena stranka pravilno omogočila tožniku pravico do zagovora. Ne strinja pa se s tem, da obrazložitev izredne odpovedi ne vsebuje znakov očitanega kaznivega dejanja. Iz sklepa o podaji izredne odpovedi z dne 14. 10. 2009 uvodoma res izhaja navedba, da je tožnik v spornem času storil kršitve, ki kažejo na sum storitve očitanega kaznivega dejanja, vendar se to nanaša na vsebino obvestila o uvedbi postopka izredne odpovedi(1). Vendar je tožena stranka v nadaljevanju navedenega sklepa obrazložila kršitve pogodbenih obveznosti, ki vsebujejo znake očitanega kaznivega dejanja. V tej zvezi je podala kronološki prikaz tožnikovega posega v sporno aplikacijo vlagatelja J.K. ter obrazložila, da je tožnik s takšnim posegom izkazal pridobitev protipravne premoženje koristi v znesku 2.475,42 EUR, da vlagatelju ne bi bilo potrebno vrniti navedenih sredstev (drugi odstavek 4. stran sklepa z dne 14. 10. 2009). Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da takšni razlogi v izpodbijanem sklepu niso razvidni, protispisna in glede tega odločitev o nedokazanosti odpovednega razloga iz določbe 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR po vsebini najmanj preuranjena.

V postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri ugotavljanju odpovednega razloga iz navedene zakonske določbe ne gre za ugotavljanje krivde v kazensko pravnem smislu, temveč za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti, ki vsebujejo znake kaznivega dejanja. V določbi tretjega odstavka 257. člena KZ-1 je predpisana kvalificirana oblika kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Po navedeni določbi se uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradnih dolžnosti, kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let. Gre za opis izrabe uradnega položaja, ki izraža zlorabo delovanja javnega uslužbenca, ob tem, da je dodan še pridobitniški namen storilca. Protipravna premoženjska korist pa je tista korist, ki jo poskuša doseči storilec, ki jo sam ali druga oseba ob pravilnem ravnanju ne bi mogla dobiti. Takšna oblika kaznivega dejanja je dokončna s samo zlorabo uradne osebe oziroma javnega uslužbenca in ni potrebno, da bi bila protipravna premoženjska korist tudi dejansko pridobljena(2). Opisane znake kaznivega dejanja je v konkretnem primeru lahko uresničil samo tožnik, ki je v spornem času posegel v aplikacijo vlagatelja J.K., ki je bila pripeljana v končni status S. s tožnikovim uporabniškim imenom R.. Zaradi takšnega posega v aplikacijo so bile izpolnjene kršitve, ki imajo znake navedenega kaznivega dejanja, saj v tej posledici vlagatelju, če vzorčna kontrola kršitve ne bi odkrila, ne bi bila izdana odločba za vrnitev sredstev.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dalo premajhen pomen izpovedbam prič tožene stranke, da je tožnik sam naročil spis, ki se je nanašal na navedenega vlagatelja, čeprav ni bil na spisku zadev, ki bi jih kot javni uslužbenec moral opraviti, poleg tega ni razčistilo pomena odločitvenega lista, ki je bil po izpovedbah prič v konkretni zadevi že izdelan s strani M. dne 9. 5. 2008, ki se je nahajal v mapi dokumentov za sledenje. V konkretnem primeru je bila tako sledljivost za navedenega vlagatelja dokončno obdelana in ni bilo potrebe, da bi tožnik karkoli še delal na tem primeru. Sodišče prve stopnje je zato zmotno verjelo tožniku, da odločitvenega lista še ni bilo. V kolikor pa se tožnik sklicuje na napake v sistemu oziroma druge nepravilnosti v postopkih sledenja, je imel možnost, da bi o tem takoj opozoril pristojne delavce tožene stranke, oziroma če je smatral, da odločitvenega lista v konkretnem primeru ni bilo, bi ga lahko sam izpolnil. Glede tega je imel dovolj časa od meseca junija do avgusta 2009, saj je kot javni uslužbenec vedel, da morajo biti upravni postopki izvršeni v predpisanih rokih. Zato je pritožbeno sodišče zaradi izkazanih protislovij ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja razveljavilo sodbo v izpodbijanem delu in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku v celoti preizkusiti izvedene dokaze in se z vso skrbnostjo opredeliti do izpovedb prič na strani tožene stranke, nadalje tudi do Navodil za izvajanje sledljivosti in izračunu vračil, ki jih je predložila tožena stranka (priloga B73), saj naj bi glede tega izhajalo iz navodil, ki naj bi jih pripravil tožnik, ki s strani pristojnih delavcev niso bila verificirana. Poleg tega bo zaradi preizkusa znaka kaznivega dejanja – pridobitve premoženje koristi moralo zaslišati J.K. in ne izhajati zgolj iz njegove pisne izjave, ki je bila izvedena v nasprotju z določbo 236.a člena ZPP, zaradi česar nima narave verodostojnega dokaza. Tožnik je namreč zaslišanje navedene priče predlagal že v tožbi (list. št. 31), čemur sodišče ni sledilo.

Ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko odločilo o utemeljenosti tožbenih zahtevkov, kot tudi o pritožbenih stroških, ki so pridržani za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Tudi obtožnica v kazenskem postopku (primerja se lahko s pisno obdolžitvijo v postopku izredne odpovedi pogodbe), vsebuje razloge o utemeljenosti suma, ki izhaja iz zbranih listinskih dokazov, ki jih kazensko sodišče v nadaljevanju postopka preizkusi po vsebini in zadevo zaključi z obsodilno ali oprostilno sodbo.

(2)Kazenski zakonik s komentarjem – posebni del, Mitja Deisinger, Ljubljana, leto 2002, stran 610.