Jedro

Pomen izvedenskega mnenja je v strokovnosti odgovorov na zastavljena vprašanja in tudi večji objektivnosti odgovorov o pravno pomembnih dejstvih. Podlaga v mnenju izvedenca so njegove strokovne ugotovitve o poškodbah in s pomočjo stroke in izkušenj izvedenec sklepa o posledicah.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem zavrnilnem delu (zavrnitev višjega zahtevka - za plačilo še 3.650.000 SIT z obrestmi) in v odločbi o stroških r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala, da ji toženec plača odškodnino v znesku 10.000.000,00 SIT z obrestmi in tožencu naložilo, da tožeči stranki plača 850.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.04.2003 ter 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila ter povrne pravdne stroške, odmerjene na 263.320,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tako je odločilo, ko je presodilo, kakšno škodo je utrpel tožnik zaradi napada toženca dne 16.04.2000, ko je bil poškodovan ter presodilo obseg in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenem ter ocenilo, da primerna odškodnina znaša 400.000,00 SIT, za utrpeli, strah za izid zdravljenja 50.000,00 SIT, zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih trpi tožnik zaradi trajnih posledic 300.000,00 SIT in zaradi skaženosti in s tem povezanimi ugotovljenimi duševnimi bolečinami 100.000,00 SIT. Tožencu je še naložilo, da tožniku povrne 500.000,00 SIT gmotne škode. Dejanske ugotovitve je oprlo na oceno listinskih dokazov in izpovedbo tožnika, dokazni predlog za zaslišanje izvedenca pa zavrnilo, ker je ocenilo, da za odločanje o tožbenem zahtevku zadostujejo drugi predlagani dokazi ter ob tem poudarilo, da je tožnikovi izpovedbi o škodi v celoti verjelo in njegovih navedb toženec tudi ni prerekal, višina primerne odškodnine pa je vprašanje materialnega prava in zato izvedenec ni potreben v konkretni zadevi.

Zoper sodbo se je tožnik pritožil, kolikor je zavrnjen višji tožbeni zahtevek do zneska 5.000.000,00 SIT. Pojasnjuje, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek dejansko postavila pretirano visoko. Zato se pritožuje le v delu, kolikor je zavrnjen višji tožbeni zahtevek do zneska 5.000.000,00 SIT, meni namreč, da je primerna odškodnina za strah 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2.000.000,00 SIT, za skaženost 500.000,00 SIT, za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 1.500.000,00 SIT. Sodišče bi moralo tožniku prisoditi še 3.650.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo. Sodbo v izpodbijanem obsegu izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške. Opozarja, da je zaradi zavrnitve dokaznega predloga z imenovanjem izvedenca medicinske stroke dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno in je podana tudi bistvena kršitev postopka iz 14. tč. 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik je zatrjeval tudi, da je utrpel zlom kosti oziroma čeljusti, zdravniki so mu odsvetovali namestitev implatanta, potrebna je bila učvrstitev sprednjih zob in je tožnik izpovedal, da je čeljust bila počena, rana se ni dobro celila in operacija morda ne bo uspešna. Sodba pa razlogov o zlomu oziroma počenosti čeljusti in učvrstitvi zob nima in za to odškodnina tožniku ni prisojena, to pa bi s predlaganim izvedencem tožnik gotovo dokazal. Sodišče tudi ugotavlja, da je tožnik bil sprejet na dvodnevno opazovanje zaradi bruhanja in slabosti, po tožbenih navedbah zaradi morebitnega pretresa možganov. Ker dokaz z imenovanjem izvedenca medicinske stroke ni bil izveden, je ostalo neugotovljeno dejstvo, ali je tožnik pretres možganov utrpel. Prav zato je bil predlagan izvedenec medicinske stroke in si je tožnik tudi pridržal pravico, da tožbeni zahtevek po vrsti in višini škode prilagodi mnenju izvedenca. Višina škode je zagotovo vprašanje materialnega prava, toda sodišče nima potrebnega znanja, da ugotovi kakšne poškodbe je utrpel tožnik, posledice iz posamezne poškodbe, intenziteto in čas trajanja bolečin in spremljajoče nevšečnosti pri zdravljenju, stopnjo zmanjšanja življenjskih aktivnosti, obstoj skaženosti in s tem v zvezi obstoj duševnih bolečin, obstoj primarnega in sekundarnega strahu ter njuno intenziteto. Sodišče kljub temu, da zapiše, da v celoti verjame izpovedbi tožnika, ne prisodi odškodnine za telesne bolečine po intenziteti in trajanju, kot je tožnik vtoževal, pač pa bistveno manj. Ali bo tožnik tudi v bodoče trpel ob namestitvi implatanta bolečine oziroma nevšečnosti, ali bo to sploh mogoče zaradi slabe zaceljenosti čeljusti, ni ugotovljeno, ker sodišče za to potrebnega strokovnega znanja nima. Prisojena odškodnina za strah je prenizka, sodišče ugotavlja, da tožnik ni utrpel primarnega strahu zaradi šoka. Tožnik je gotovo bil v šoku zaradi nepričakovanega napada, a to ne pomeni, da se ni zavedal dogajanja okoli sebe. Iz izvida bolnice z dne 16.04.2000 izhaja, da tožnik v nezavesti ni bil in da se dogodka spominja. Neugotovljeno je zato ostalo tudi dejstvo, zaradi neimenovanja izvedenca, ali je tožnik primarni strah utrpel in tudi intenziteta sekundarnega strahu. Podobno velja glede duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odškodnina je prenizka. Predvsem ni ugotovljeno, ali bo implantacija zoba zaradi slabe zaceljenosti čeljusti mogoča, to zdravniki na primer po petih letih od dogodka še vedno odsvetujejo. To dejstvo je odločilno za odmero pravične denarne odškodnine. Proteza ni vidna tretjim osebam, če se tožnik ne nasmeje. Zato tudi ne more vzbujati odpora v okolici in zgražanja, gotovo pa je vidna tožnikovemu dekletu, ki jo pri poljubljanju tudi čuti, znana je družinskemu krogu, prijateljem, vsem, ko se tožnik nasmeje. Ne gre le za subjektivni občutek skaženosti in nelagodja, pač pa tudi objektivni, manjša proteza ga ovira pri navezovanju stikov in sproščenem smehu, ko je vidna vsakemu sogovorniku. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja je podana tudi napačna uporaba materialnega prava.

Pritožba je utemeljena.

Pomen izvedenskega mnenja je v strokovnosti odgovorov na zastavljena vprašanja in tudi večji objektivnosti odgovorov o pravno pomembnih dejstvih. Podlaga v mnenju izvedenca so njegove strokovne ugotovitve o poškodbah in s pomočjo stroke in izkušenj izvedenec sklepa o posledicah. Proces, ko izvedenec uporabi pravila stroke na ugotovljena dejstva in kar privede do mnenja, ni enak kot sodniško sklepanje, saj izvedenec uporabi pravila stroke, sodnik pa pravna pravila. Postavitev izvedenca medicinske stroke je zato potrebna, saj gre za vprašanje iz medicinske stroke, kot v konkretnem primeru. Stranka pa ima v pravdnem postopku tudi sicer pravico, da zatrjevana dejstva dokazuje. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je med drugim zatrjeval tudi, da je obstajal sum, da je utrpel pretres možganov, zato je tudi bil sprejet na opazovanje, trdil je tudi, da je čeljust počena, kar je pripeljalo do dodatnih zapletov, ali so zato posledice, ki so se izrazile v bolečinah, nevšečnostih v zvezi z zdravljenjem, strahu za izid zdravljenja, skaženosti oz. duševnih bolečinah zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, višje, tudi ni ugotovljeno. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožbeni trditvi, da je zaradi ugotovitve pomembnih okoliščin primera, ki se nanašajo na vprašanja s področja stroke, medicine in glede katerih sodišče potrebnega strokovnega znanja nima, bilo potrebno določiti izvedenca, kot je tožnik predlagal, zato je utemeljena pritožbena graja, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in zato tudi ni mogoč odgovor, ali je materialno pravo pravilno uporabljeno. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem obsegu (kolikor ni priznana odškodnina še v znesku 3.650.000,00 SIT z obrestmi) razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). Na novi glavni obravnavi bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti, določiti izvedenca za razjasnitev dejstev, za katera je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. čl. ZPP). Šele na podlagi tako dopolnjenega dokaznega gradiva bo sodišče lahko pravilno uporabilo materialno pravo, v smislu določb členov 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika - OZ še uporablja - 1060. čl. OZ). Zaradi delne razveljavitve sodbe je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločbo o stroških in odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odst. 365. čl. ZPP).