Jedro

Evropska konvencija o izročitvi omejuje čas trajanja začasnega pripora, zato v izreku odločbe časa trajanja pripora ni treba določiti, saj osebi, zoper katero je ukrep odrejen, ne daje dodatnega pravnega varstva.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zoper obsojenega tujca G. V. je bila izdana mednarodna tiralica države Črne gore št. Iks 108/2010 z dne 7. 5. 2010, zaradi izvršitve kazni 4 (štirih) mesecev zapora po sodbi Temeljnega sodišča v Kotorju K 367/09/09 z dne 30. 4. 2010. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je zoper obsojenca s sklepom I Kpd 44323/2011 z dne 14. 9. 2011 odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v zvezi z drugim odstavkom 525. člena ZKP, z vštetjem pridržanja od 14. 9. 2011 od 12.45 ure dalje. Senat istega sodišča je s sklepom I Ks 44323/2011 z dne 16. 9. 2011 zavrnil pritožbo obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep zagovornik pravočasno vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik navaja, da 16. člen Evropske konvencije o izročitvi (v nadaljevanju EIK) časovno omejuje trajanje začasnega pripora na 18 dni oziroma maksimalno 40 dni in meni, da bi na podlagi takšne določbe sodišče v sklepu o odreditvi pripora moralo določiti čas trajanja pripora, v nasprotnem obstaja velika verjetnost, da bo obsojenec ostal v priporu vseh 40 dni. Ker je Črna gora relativno blizu Sloveniji, obsojencu pa je bila izrečena samo štirimesečna zaporna kazen, po mnenju zagovornika čas trajanja pripora ne bi smel biti daljši od 18 dni. Nadalje navaja, da je sklep o odreditvi pripora nezakonit, ker EIK ne določa, da se čas prebit v začasnem priporu všteva v izrečeno kazen in ker obsojencu sploh ni znano, na podlagi kakšnega dokumenta naj bi Črna gora zahtevala njegovo izročitev.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da je zahteva neutemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je preiskovalni sodnik z dopisom z dne 15. 9. 2011 pozval Temeljno sodišče v Kotorju, da mu v roku 18 dni od prijetja obsojenca pošlje vso dokumentacijo, potrebno za izročitev in na ta način določil rok, v katerem bo ponovno odločil o priporu.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki vztraja na stališču, da bi sodišče moralo čas trajanja pripora določiti v sklepu o odreditvi pripora. Preizkus začasnega pripora po preteku 18 dni, ki ga določa EIK, se lahko zagotovi le, če je določen čas trajanja pripora. Republika Črna gora še vedno ni dostavila dokumentov za izročitev, sodišče pa začasnega pripora obsojencu ni podaljšalo v skladu s četrtim odstavkom 16. člena EIK, pač pa mu je odredilo ekstradicijski pripor, za katerega v EIK ni podlage.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti kot bistveno izpostavlja, da je odrejen pripor zoper obsojenca nezakonit, ker sodišče ni določilo njegovega trajanja. Zoper obsojenca je bil odrejen začasen ekstradicijski pripor, ki ga urejata 16. člen EIK in 525. člen ZKP. Četrti odstavek 16. člena EIK določa, da se začasni pripor sme odpraviti, če zaprošena stran v 18 dneh od pripora ni prejela prošnje za izročitev in dokumentov iz 12. člena EIK. V nobenem primeru pa pripor ne sme trajati več kot 40 dni. Navedene določbe po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče razumeti tako, da bi sodišče moralo že v izreku sklepa o odreditvi pripora določiti čas njegovega trajanja. Namen začasnega ekstradicijskega pripora je zagotoviti navzočnost obdolženca oziroma obsojenca v postopku odločanja o izročitvi in s tem preprečiti, da bi se s pobegom izognil izročitvi. Čas trajanja tega ukrepa torej ni odvisen od teže kaznivega dejanja ali izrečene kazni, ampak od tega, kako hitro proseča država uspe zaprošeni državi posredovati prošnjo za izročitev z vso potrebno dokumentacijo po diplomatski poti. Pri tem četrti odstavek 16. člena EIK varuje osebe, zoper katere je ta ukrep odrejen tako, da določa skrajni rok po preteku katerega mora biti začasni ekstradicijski pripor odpravljen. Obsojencu pravno varstvo njegovih pravic daje neposredno 16. člen EIK, zato ni potrebno, da bi bil ta rok izrecno naveden v sklepu o odreditvi pripora. Ta določba obenem za preiskovalnega sodnika predstavlja dolžnost, da od države prosilke zahteva, da mu v roku 18 dni posreduje zahtevo za izročitev s potrebno dokumentacijo. Tako iz obrazložitve sklepa o odreditvi pripora, kot iz podatkov spisa izhaja, da je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem od države Črne gore zahteval, da sodišču v roku 18 dni pošlje zahtevo za izročitev s potrebno dokumentacijo oziroma, da v istem roku zaprosi za podaljšanje roka. Če v postavljenem roku zahteva za izročitev ne bo poslana po diplomatski poti, bo sodišče presojalo utemeljenost prošnje proseče države za podaljšanje roka in po potrebi ta rok, s tem pa tudi začasen ekstradicijski pripor podaljšalo, vendar bo pri tem moralo upoštevati 40 (štirideset) dnevni rok iz četrtega odstavka 16. člena EIK. V vsakem primeru je sodišče pripor dolžno odpraviti takoj, ko zanj prenehajo razlogi, kar je lahko tudi prej kot v osemnajstih dneh. Zato Vrhovno sodišče zaključuje, da časa trajanja pripora v izreku odločbe ni potrebo določiti, saj osebi, zoper katero je ukrep odrejen, ne daje dodatnega pravnega varstva.

6. V zvezi z navedbo, da obsojenec nima zagotovila, da mu bo začasni pripor vštet v izrečeno kazen, Vrhovno sodišče zaključuje, da je za obravnavani postopek bistveno, da je sklep o odreditvi pripora določil datum in uro, od katere dalje je bil obsojenec v pridržanju in nato priporu (to je od 14. 9. 2011 od 12.45 ure dalje), na podlagi česar bo proseča država (Črna Gora) pripor lahko vštela v izrečeno kazen.

7. V zvezi z ugovorom, da obsojenec sploh ne ve, na podlagi katerega dokumenta naj bi Črna gora zahtevala njegovo izročitev, Vrhovno sodišče zaključuje, da vprašanje obstoja pogojev iz 522. člena ZKP za izročitev obsojenca državi prosilki ni predmet postopka o odreditvi pripora, ampak bo zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem tisti, ki bo presodil te okoliščine. V tej fazi postopka je mogoče zaključiti, da je bil pripor po 525. členu ZKP v zvezi s 16. členom EIK zoper obsojenca odrejen zakonito, in sicer na podlagi mednarodne tiralice R Črne gore I Ks 108/2010 z dne 7. 5. 2010, ki vsebuje vse potrebne podatke iz prvega odstavka 525. člena ZKP (podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor, in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti).

8. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP njegovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.