Jedro

Za zastaranje odškodninske terjatve je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 352. člena OZ). Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. Zadošča, da je imel oškodovanec realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, nosi tožeča stranka in ne more čakati, da to ugotovi šele sodišče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo odškodninski zahtevek za povračilo škode, ki naj bi tožnikoma nastala zaradi ravnanja upravnih organov in sodišča v postopku odločanja o denacionalizacijskem zahtevku. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo. Enako kot sodišče prve stopnje je izhajalo iz krivdne narave toženkine odgovornosti in presodilo, da za to niso izkazane vse kumulativno predpisane predpostavke. Pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je upoštevaje trenutek pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji odškodninska terjatev tožnikov do vložitve tožbe zastarala.

2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo, v kateri uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava in kršitve ustavnih pravic iz 14., 26. in 33. člena Ustave RS. Sodbi nižjih sodišč temeljita na načelnem pravnem mnenju iz leta 1995, ki v konkretnem primeru ne more priti v poštev, ker ne ustreza ustavno varovanim pravicam. Ustavno določbo, ki državi nalaga povračilo škode, ni mogoče vezati na izpolnjevanje vseh elementov odškodninske odgovornosti. Iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je bila razlaga določb Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), uporabljena v denacionalizacijskem postopku protiustavna in nezakonita. Sodna praksa sodnika ne odvezuje njegove vezanosti na ustavo in zakone. Glede na šibkost njunega položaja in ekonomsko moč države, je bilo spregledano načelo sorazmernosti. Šele z odločbo Ustavnega sodišča sta ugotovila, da je bila njuna pravica kršena zaradi nezakonite in napačne uporabe zakona. To je tudi trenutek, v katerem sta izvedela za škodo, zato njuna terjatev ob vložitvi tožbe ni bila zastarana.

3. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Dejansko podlago sodb obeh sodišč nižje stopnje tvorijo naslednje ugotovitve: Upravna enota Jesenice je z odločbo z dne 16. 2. 2000 zavrnila zahtevek za denacionalizacijo pravne prednice tožnikov. S pritožbo v upravnem postopku in tožbo v upravnem sporu tožnika nista uspela izpodbiti navedene odločbe, ki je postala pravnomočna 9. 2. 2002 Temelji na razlagi določb 3. in 4. člena ZDen, ki so je z odločbo Ustavnega sodišča U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 izkazala kot neskladna z Ustavo. Tožnika sta tožbo vložila 20. 5. 2005. 6. Revizijsko zavzemanje, da je za začetek teka zastaralnega roka ključen trenutek, ko sta tožnika izvedela za odločbo Ustavnega sodišča, ni utemeljeno. Po prvem odstavku 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je uveljavljeno stališče, da zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. Zadošča, da je imel oškodovanec realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, nosi tožeča stranka in ne more čakati, da to ugotovi šele sodišče(1). V luči navedenega izhodišča je pravilna ocena nižjih sodišč, da je upoštevaje trenutek pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji terjatev tožnikov zastarala pred vložitvijo tožbe. Z njo namreč uveljavljata povračilo zatrjevane škode, ki je posledica njunega neuspeha v denacionalizacijskem postopku, v katerem se ni realiziralo njuno pričakovano premoženjsko upravičenje na podlagi ZDen. Ta škoda je bila dokončna s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, ki je nastopila 9. 2. 2002 s pravnomočnostjo sodbe Upravnega sodišča, ko sta izvedela, da jima v denacionalizaciji zahtevano premoženje ne bo vrnjeno. Tudi povzročitelj te škode jima glede na ureditev iz 26. člena Ustave RS, ki predstavlja pravno podlago njune tožbe, ni mogel biti neznan. Zato ne drži revizijska trditev, da sta za škodo izvedela šele z navedeno odločbo Ustavnega sodišča U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002. To, kar je prinesla navedena odločba Ustavnega sodišča, je subjektivno zavedanje oziroma spoznanje tožnikov o (domnevni) protipravnosti ravnanja organa, kar pa glede na navedeno ne vpliva na začetek teka zastaralnega roka. Tožnika tako z revizijo nista uspela izpodbiti presoje nižjih sodišč o tem, da je njuna odškodninska terjatev zastarala pred vložitvijo tožbe.

7. Ker sta se kljub ugotovljenem zastaranju terjatve obe nižji sodišči spustili tudi v obravnavanje obstoja predpostavk vtoževane odškodninske odgovornosti toženke, Vrhovno sodišče še dodaja, da je v primerih, podobnih obravnavanemu, ko je torej šlo za negativno denacionalizacijsko odločbo, ki je temeljila na enaki razlagi določb 3. in 4. člena ZDen, ki se je nato z odločbo Ustavnega sodišča U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 izkazala kot neskladna z Ustavo, že sprejelo stališče, od katerega izpodbijana sodba ne odstopa(2). To pa je, da je v takem primeru odškodninska odgovornost države iz 26. člena Ustave po svoji naravi krivdna, da je pri presoji protipravnosti ravnanja organa in sodišča v denacionalizacijskem postopku treba izhajati iz same narave njegovega dela ter da določbe 3. in 4. člena ZDen niso tako jasne, da bi bilo mogoče organom in sodišču očitati ravnanje v nasprotju z jasnimi zakonskimi določbami.

8. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka je vključena v odločitev o reviziji (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 664/2007 z dne 28. 10. 2010, II Ips 11/2008 z dne 10. 9. 2012, II Ips 1202/2008 z dne 10. 9. 2012, II Ips 99/2011 z dne 15. 11. 2012, II Ips 449/2010 z dne 7. 11. 2013, idr.

Op. št. (2): Sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 879/2008 z dne 29. 3. 2012, II Ips 660/2007 z dne 14. 10. 2010 in nazadnje II Ips 201/2011 na seji 24. 4. 2014.