Jedro

Glede pošiljanja dokumentov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so vsebovali vrsto osebnih podatkov fizičnih oseb (nekateri tudi podatke, ki predstavljajo davčno tajnost), posredovala pa jih je osebam, ki jih pri svojem delu niso potrebovali. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih zakonskih in podzakonskih določb ter internih aktov G., ki se nanašajo na varovanje osebnih podatkov in davčne tajnosti. Dejstvo, da je šlo za tožnici nadrejene delavce in sindikalnega zaupnika, ki naj bi tožnici dali jasna navodila za delo, ne pomeni, da jim je tožnica dopustno posredovala dokumente. Tudi zanje velja, da lahko do podatkov dostopajo le v zvezi z opravljanjem svojih nalog, ne pa zaradi reševanja nesoglasij in organiziranja dela znotraj G. Tudi glede te kršitve je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnica ravnala naklepno, ter sodbo ustrezno obrazložilo, pri čemer je pravilno štelo, da za presojo davčne tajnosti ni nujno, da je dokument označen kot davčna tajnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) da sta sklep toženke št. ... z 10. 1. 2020 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklep Komisije Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja štev. ... z 19. 3. 2020 nezakonita in se razveljavita; (2) da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, ampak še vedno traja, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izvirajo iz delovnega razmerja; (3) da mora toženka tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonite odpovedi izplačati mesečno plačo v bruto znesku 1.171,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega mesečnega zneska; (4) da mora toženka od zneskov bruto plače iz prejšnje točke tožbenega zahtevka odvesti davke in prispevke in (5) tožnici povrniti pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica oziroma dediča po njej iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožba navaja, da tožnica ni odgovorna za kršitev v zvezi z odklonitvijo dela, saj ni zavračala navodil nadrejenih. Sodišče se ni opredelilo do zakonitosti sklepa št. ... z 9. 12. 2019. Ostale tri kršitve, ki se nanašajo na pošiljanje dokumentov nadrejenim, niso podane, ker noben dokument ni imel oznake davčne tajnosti, naslovniki pa so po službeni dolžnosti pristojni reševati nesoglasja in posegati v organizacijo dela. Do oktobra 2019 je delovni proces potekal tako, da so delavci, ki so vnašali podatke iz sklepa o dedovanju v aplikacijo A., po prejemu zadeve spis najprej signirali na svoje ime ter nato podatke vnesli v aplikacijo. Toženka je to spremenila na način, da so bili spisi ves čas signirani na uslužbenko referata v B., ki naj bi v zadevah odločala. Tožnica je opozarjala, da takšno postopanje ni v skladu s tretjim odstavkom 51. člena Uredbe o upravnem poslovanju. Sodba nima razlogov o tem, ali je tožnica ravnala naklepno oziroma s hudo malomarnostjo. Ker je še v januarju in februarju 2020 opravljala delo pod tujim signirnim znakom, ni mogoče sklepati, da je ravnala naklepno. Interna navodila toženke niso bila posodobljena, sodišče pa je zmotno štelo, da to za odločitev ni relevantno. Dne 11. 12. 2019 je opravljala tudi delovne naloge za Sektor C., delo za referat B. pa spada pod davčni sektor in ne carinski. Ker je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delo v carinskem sektorju, ji ni bilo dopustno odrejati del davčnega sektorja. Zato ji glede na pogodbo o zaposlitvi delo za referat B. ni bilo zakonito odrejeno. V skladu s 34. členom ZDR-1 je hotela zgolj opozoriti na nezakonito postopanje, ne pa zavrniti dela na splošno. Dne 11. 12. 2019 ni šla samoiniciativno v pisarno k nadrejenemu D.D., da bi mu vrnila dodeljene spise, ampak ga je zgolj opozorila, da se morajo zadeve dati v aktivno zbirko ter presiginirati nanjo. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj je tožnica opozarjala, da dela na način, kot ga je dobila z ustnimi navodili, ki so bila sicer kasneje potrjena tudi z e-maili, ne more izvršiti, ne da bi se istočasno spremenila tudi pisna navodila. Ravnanje toženke bi treba presojati v luči tožničinih navedb o šikaniranju. Pri presoji narave in teže kršitve bi bilo treba upoštevati, da gre za dolgoletno delavko toženke, staro 58 let, ki je zgolj hotela ravnati pravilno in zakonito. Upravičeno jo je skrbelo, da njeno delo ne bo sledljivo. Sodišče pri presoji, ali gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, prezre, kakšnega pomena je kršitev za delodajalca in delavca, pri čemer je bistven vsebinski kriterij za opredelitev kršitve, ali ravnanje predstavlja kršitev ključnih pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Vsako najmanjše nespoštovanje internih ustnih navodil, ki so nejasna in v nasprotju s tistimi, po katerih je delavec deloval zadnji dve leti, ne more biti razlog za izredno odpoved. Glede pošiljanja dokumentov po elektronski pošti 11. 12. 2019 in 19. 12. 2019 se ne strinja z zaključkom, da jih je posredovala osebam, ki teh dokumentov pri svojem delu niso potrebovale. Vsa sporočila so bila poslana v zvezi z izvajanjem del in nalog, z namenom pridobitve jasnih navodil. Naloga naslovnikov je tudi reševanje konfliktov oziroma neustrezne organizacije pri izvajanju delovnih nalog. Vsi imajo neomejen dostop do davčnih in EMŠO številk in so zavezani k davčni tajnosti. Meni še, da ni izpolnjen podan pogoj iz prvega odstavka 109.člena ZDR- 1. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, na katerih temelji odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

6. Tožnica je bila pri toženki zaposlena po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 12. 2014 na delovnem mestu carinski sodelavec V, v oddelku E., sektorju C, na G. Toženka ji je 10. 1. 2020 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ker je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je 11. 12. 2019 brez objektivno sprejemljivih razlogov odklonila opravljanje dela vnašanja podatkov v aplikacijo A., in ker je 12. 12. 2019 poslala dva e-maila, 19. 12. 2019 pa tretjega, na službene elektronske naslove takratnega generalnega direktorja G. H.H. in uslužbencev G. F.F., I.I. in J.J., v katerih so bili pripeti dokumenti, v katerih tožnica ni prekrila osebnih podatkov in podatkov, ki so davčna tajnost, ter je tako v neslužbene namene uporabila oziroma posredovala podatke, do katerih je imela dostop pri opravljanju nalog.

7. Toženka je v postopku pojasnila, da v skladu z novim načinom dodeljevanja zadev od oktobra 2019 spisi niso bili več signirani na tožnico, ki je opravljala administrativno delo vnašanja podatkov iz pravnomočnih sklepov o dedovanju v računalniško bazo toženke, temveč so bili signirani (le še) na delavko, ki je v zadevi odločala v (skrajšanem) upravnem postopku o oprostitvi plačila davkov. V zvezi s kršitvijo, ki se nanaša na neupravičeno posredovanje osebnih podatkov in davčne tajnosti, pa je navedla, da tožnica podatkov ni smela posredovati, ker jih naslovniki niso potrebovali za opravljanje svojega dela, kar je temeljna zahteva za kakršnokoli posredovanje osebnih podatkov oziroma davčne tajnosti znotraj G. Sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam tožnice, da dela ni odklonila, temveč da je le od nadrejenega zahtevala, da se zadeve pravilno dodelijo (signirajo) nanjo, glede e-mailov pa, da ni mogoče šteti, da je izdala osebne podatke oziroma davčno tajnost zaradi službenega položaja naslovnikov, ki da imajo vsi dostop do podatkov (EMŠO, davčna številka), s svojim ravnanjem je le hotela pridobiti jasna navodila za svoje delo, za kar so naslovniki pristojni.

8. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je tožnica upravičeno domnevala, da je nov način signiranja spisov nezakonit ter v nasprotju s tretjim odstavkom 51. člena Uredbe o upravnem poslovanju (UPP; Ur. l. RS, št. 9/18 in nasl.), ki določa, da javni uslužbenec, na katerega je zadeva signirana, zagotovi ustrezno evidentiranje dokumentov v zadevi. To je bilo z novimi navodili zagotovljeno, sodišče pa je tudi pravilno ugotovilo, da je toženka zadeve signirala v skladu s prvim odstavkom 46. člena UPP, po katerem je signiranje določitev tistega, ki bo zadevo reševal, tožnica pa zadeve ni reševala oziroma ni odločala v upravnem postopku. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da organizacijska sprememba glede načina dela sodi v pristojnost delodajalca, zato bi jo morala tožnica upoštevati, tudi ob upoštevanju dejstva, da nepravilnosti pri signiranju v svojem nadzoru ni ugotovila Upravna inšpekcija. Okoliščina, da je tožnica pred tem (od leta 2018) opravljala enake naloge in da so bili spisi prej signirani na njeno ime, ne pomeni, da toženka v letu 2019 ne bi smela spremeniti načina signiranja. Za ugotovitev obstoja kršitve ni odločilno dejstvo, da toženka ni spremenila internih navodil za uporabo aplikacije A. iz oktobra 2018; pomembnejša je ugotovitev sodišča, da so bila nova navodila oziroma njihova sprememba v letu 2019 tožnici večkrat jasno pisno in ustno predstavljena.

9. Pritožba nadalje zmotno meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zakonitosti sklepa št. ... z dne 9. 12. 2019. Obrazložilo je, da obveznost tožnice vnašati podatke v računalniško aplikacijo izhaja že iz druge alineje 5. člena njene pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na administrativno tehnična opravila za OE, kar zajema tudi vnašanje podatkov v aplikacijo A., toženka pa je navedeni sklep, s katerim je tožnici izrecno odredila vnašanje podatkov v navedeno aplikacijo, izdala po tem, ko tožnica ni sprejela razlage, da to delo sodi v okvir (zadnje) tretje alineje 5. člena pogodbe, to je opravljanje drugih nalog in dejanj, določenih z zakonom ali drugimi predpisi ter opravil, ki jih odredi nadrejeni. Tudi če sklep ne bi bil izdan, je mogoče tožničino obveznost vnašanja podatkov v aplikacijo uvrstiti pod obe alineji, zato izdaja sklepa, katerega namen je bil le v (dodatnem) opozorilu tožnici, da naj upošteva nova navodila, niti ni bila potrebna za odreditev dela tožnici po novem sistemu signiranja.

10. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da tožnici delo ni bilo zakonito odrejeno, ker je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje delovnih nalog s področja carine in ne davkov. Odločitev toženke, da njeni delavci zaradi povečanega obsega evidentiranja zadev in drugih opravil pomagajo enoti B, ker so imeli tam zaostanke, ne pomeni, da je toženka tožnici odredila delo, ki ga po pogodbi o zaposlitvi in navedenem sklepu ne bi bila dolžna opravljati. Kršitve v zvezi s tem delom so torej lahko predmet odpovedi. Tudi ne držijo pritožbeni očitki, da je šlo za manjše kršitve, ki ne morejo privesti do prenehanja delovnega razmerja. Ker je šlo za izpolnjevanje temeljnih delovnih obveznosti, je posledično pravilna tudi presoja, da je šlo za hujše kršitve.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica spisov ni samoiniciativno vrnila nadrejenemu D.D., saj je spise vrnila potem, ko jo je nadrejeni pozval, da podatke bodisi vnese v aplikacijo, ali pa jih vrne. Šlo je torej za samostojno odločitev tožnice, da podatkov ne vnese v aplikacijo, ki je ni mogoče razumeti kot zahtevo tožnice, da se spisi pravilno signirajo nanjo. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica kršitev storila naklepoma, pri čemer pa tudi ne drži očitek neobrazloženosti sodbe. Prav tako pritožba zmotno meni, da naklep ni podan, ker je tožnica še v januarju in februarju 2020 opravljala delo pod tujim signirnim znakom. Tožničino delo po 11. 12. 2019 je bilo namreč pogojeno s postopkom izredne odpovedi, ki je dvostopenjski, tožnici pa je delovno razmerje prenehalo šele z dnem drugostopenjske odločitve Komisije Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja, to je 19. 3. 2020, do takrat pa je še opravljala delo. Za ugotovitev obstoja očitane kršitve tudi ni bistvena pritožbena navedba, da je tožnica 11. 12. 2019 opravljala še druga dela (s področja carinjenja), ne zgolj vnosa podatkov v aplikacijo.

12. Glede pošiljanja dokumentov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so vsebovali vrsto osebnih podatkov fizičnih oseb (nekateri tudi podatke, ki predstavljajo davčno tajnost), posredovala pa jih je osebam, ki jih pri svojem delu niso potrebovali. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih zakonskih in podzakonskih določb ter internih aktov G., ki se nanašajo na varovanje osebnih podatkov in davčne tajnosti. Dejstvo, da je šlo za tožnici nadrejene delavce in sindikalnega zaupnika, ki naj bi tožnici dali jasna navodila za delo, ne pomeni, da jim je tožnica dopustno posredovala dokumente. Tudi zanje velja, da lahko do podatkov dostopajo le v zvezi z opravljanjem svojih nalog, ne pa zaradi reševanja nesoglasij in organiziranja dela znotraj G. Tudi glede te kršitve je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnica ravnala naklepno, ter sodbo ustrezno obrazložilo, pri čemer je pravilno štelo, da za presojo davčne tajnosti ni nujno, da je dokument označen kot davčna tajnost. 13. Sodišče prve stopnje je raziskalo dejansko stanje tudi glede tožničinih trditev, da je odpoved povračilni ukrep oziroma posledica šikaniranja tožnice s strani delavca toženke K.K. ter pravilno presodilo, da tožničine navedbe niso utemeljene. Zato pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ravnanje toženke presojati v luči trditev o šikaniranju, saj je to storilo, pri čemer pa pritožba niti ne konkretizira, v čem naj bi bile ugotovitve sodišča napačne.

14. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil izpolnjen pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, torej da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Glede prve kršitve niso odločilne pritožbene navedbe o starosti in delovni dobi tožnice, saj bi tudi zato morala upoštevati organizacijo dela. Tudi bi se morala zavedati pomena in občutljivosti podatkov, ki jih toženka obdeluje. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da sodišče ni presojalo pomena tožničinega ravnanja za toženko, saj je sodba tudi glede tega vsebinskega kriterija, ki ga izpostavlja pritožba, ustrezno obrazložena. Kot že nakazano, se ni strinjati s pritožbo, ki ravnanje tožnice relativizira kot manjše nespoštovanje internih ustnih navodil. 15. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavka 165. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.