Jedro

Prevzem poroštvene obveznosti nedvomno predstavlja pravni posel, ki posega v premoženjski položaj poroka, saj ga izpostavlja tveganju, da bo moral ob neplačilu glavnega dolžnika poravnati njegove obveznosti. Vendar je takšen pravni posel ekonomsko upravičen takrat, kadar je na drugi strani podana najmanj takšna stopnja verjetnosti, da bo izdajatelj poroštva imel večjo ekonomsko korist, v kolikor bo realiziran posel, glede obveznosti katerih je bilo podano poroštvo.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

2. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožba tožeče stranke zavrže v delu, ki se nanaša na zahtevek na plačilo 71.918,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2003 dalje (tč. I. izreka izpodbijane odločbe). V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 109.764,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2003 dalje zavrnilo in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 5.269,96 EUR (tč. II. izreka izpodbijane odločbe).

Zoper sodbo in sklep je tožeča stranka v pritožbenem roku vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni, podrejeno temu pa, da zadevo odstopi prvostopenjskemu sodišču v nadaljnje postopanje in odločanje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo in sklep potrdi, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkovne baze sodnega registra pri AJPES izhaja, da je tožeča stranka v toku pravde spremenila firmo, tako da se sedaj pravilno glasi P., d.d.. Pomanjkljivost izpodbijane sodne odločbe pri označitvi tožeče stranke pa je s tem v zvezi odpravljiva v smislu 1. odstavka 328. člena ZPP.

Glede pritožbe zoper sklep Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je tožeča stranka terjatev iz iste dejanske in pravne podlage kot ga uveljavlja v tej pravdi, v delovnem sporu pred delovnim sodiščem v Mariboru, oddelek v Murski Soboti, pod opr. št. P 69/2006, uveljavljala v pobot zoper terjatev, ki jo je v navedenem postopku s tožbenim zahtevkom uveljavljala tožena stranka kot tožeča stranka. V posledici tako uveljavljanega pobotnega ugovora tožeče stranke, tedaj tožene stranke, je bilo s pravnomočno sodno odločbo že razsojeno o terjatvi tožeče stranke do tožene stranke v višini do zneska 71.218,30 EUR. Materialnopravno zmotno je izhodišče tožeče stranke v pritožbi, da takšna odločitev o pobotnem ugovoru, ki ga je uveljavljala tožeča stranka kot tožena stranka v navedenem postopku pred delovnim sodiščem, nima učinka pravnomočnosti odločitve o obstoju terjatve, ki je bila uveljavljana v pobot. Skladno s 3. odstavkom 319. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ima učinek pravnomočnosti tudi odločba o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena s pobotnim ugovorom. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe do višine terjatve tožeče stranke, o obstoju katere je bilo pravnomočno že razsojeno, ima zato podlago v 1. odstavku 274. člena ZPP.

Glede pritožbe zoper sodbo Nekonkretizirani so pritožbeni očitki v tistem delu, ko se sodišču prve stopnje očita, da je pri utemeljitvi svoje odločitve podalo enake razloge, kot so bili podani v sodbi Delovnega sodišča Pd 69/2006. Zato ni jasen pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče, ki je obravnavalo obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti, ki naj bi izhajala iz istega škodnega ravnanja, kot se je obravnavalo pri odločanju o pobotnem ugovoru v delovnem sporu, podajati nove razloge, ki niso bili podani v utemeljitvi sodbe Delovnega sodišča. Pritožbeno sodišče je zato upoštevalo zgolj tiste pritožbene trditve, s katerimi je konkretizirano napadena utemeljitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi.

Tožeča stranka je kot škodno ravnanje tožene stranke, iz katere naj bi izvirala njena odškodninska odgovornost, v tožbi zatrjevala podpis škodljive poroštvene pogodbe dne 18. 9. 1996, v posledici katere je tožeča stranka kot porok morala dne 24. 2. 2003 plačati obveznost glavnega dolžnika s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v skupnem znesku 43.538,540,37 SIT. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi izvedenih dokazov sklepalo, da je tožena stranka poroštveno pogodbo podpisala v mejah svojih pristojnosti, kot jih je določal 8. člen statuta tožeče stranke. Tožeča stranka v pritožbi konkretizirano ne izpodbija tovrstnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede pooblastil tožene stranke, da je kot zakoniti zastopnik v imenu tožeče stranke s podpisom pogodbe prevzel v imenu tožeče stranke obveznosti v smislu sklenjene pogodbe.

Neutemeljeni pa so pritožbeni očitki, da prvostopenjsko sodišče pri oceni protipravnosti ravnanja tožene stranke ni upoštevalo okoliščine, da naj bi sporno pogodbo podpisal sam ter da pri tem tudi ni bil zagotovljen sopodpis na bianco menici ter akceptnem nalogu drugih sopodpisnikov tovrstnih finančnih listin. Iz poroštvene pogodbe, na katero se sklicuje tožeča stranka (priloga A2), izhaja, da se je tožeča stranka sicer zavezala, da bo za zavarovanje obveznosti iz poroštvene pogodbe upniku predložila podpisano bianco menico z menično izjavo in tri podpisane bianco akceptne naloge s pooblastilom za njihovo izpolnitev v breme sredstev poroka. Kolikor tožeča stranka zatrjuje, da bianco menice in akceptni nalogi niso bili podpisani s strani pooblaščenih podpisnikov, je takšne trditve razumeti zgolj kot zatrjevanje, da tožeča stranka ni zagotovila ustreznega zavarovanja svojih obveznosti, ki jih je prevzela s poroštveno pogodbo. To pa samo po sebi ne more biti v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Izplačilo tožeče stranke upniku, ki ga tožeča stranka zatrjuje kot škodo, je torej nastopila v posledici učinkov sklenitve poroštvene pogodbe in ne v posledici nezagotovitve ustreznega zavarovanja svojih obveznosti iz te pogodbe. Očitno je upnik S. banka v sodnem postopku, na katerega se je sklicevala tudi tožeča stranka v tožbi, uspel izkazati veljavnost zaveze tožeče stranke iz poroštvene pogodbe z dne 18. 9. 1996, v posledici česar je tožeča stranka tudi morala izvesti sporno plačilo, ki ga utemeljuje kot škodo. Že iz navedenih okoliščin izhaja, da v smislu protipravnega ravnanja tožene stranke ne morejo biti relevantne okoliščine, da sredstva zavarovanja obveznosti tožeče stranke niso bila pravilno izpolnjena, saj te okoliščine niso v nobeni relevantni vzročni zvezi z zatrjevano škodo tožeči stranki. Ker tožeča stranka očitno v sodnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. III Pg 322/98 ni uspela izpodbiti učinke poroštvene pogodbe, pritožbeno sklicevanje na okoliščino, da bi jo morala sopodpisati finančna direktorica, ne more predstavljati zadostne podlage, na kateri bi tožeča stranka lahko utemeljevala protipravnost ravnanja tožene stranke.

Tožeča stranka v pritožbi izpodbija tudi dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, na osnovi katerih je sklepalo, da ni podana krivda na strani tožene stranke za zatrjevane škodne posledice tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je v tem delu sledilo izpovedim zaslišanih prič v tem postopku in v postopku pred Delovnim sodiščem v Mariboru, oddelek v Murski Soboti, opr. št. Pd 69/2006 in iz tega sklepalo, da sta tožeča stranka in družba A. d.o.o., za obveznosti katerega je tožeča stranka s sporno poroštveno pogodbo prevzela jamstvo, uspešno sodelovala od leta 1994 dalje, kakor tudi, da je tožena stranka pred podpisom poroštvene pogodbe imela vso dokumentacijo, ki jo je imela banka, to je poslovno poročilo za preteklo leto in obrazec o tekoči likvidnosti, iz katerih ni bilo razvidno, da bi bilo podjetje problematično, saj podjetje A. d.o.o. v letih 1994, 1995 in 1996 ni poslovalo z izgubo, ampak so se likvidnost in donosnost kapitala in sredstev iz leta v leto povečevali. Sodišče prve stopnje je ob tem sledilo trditvam tožene stranke, da se je težava z družbo A. d.o.o. začela šele po podpisu poroštvene pogodbe zaradi „bolezni norih krav“. Teh dejanskih ugotovitev pritožnica v pritožbi konkretizirano ne napada. Izrecno izpostavlja zgolj okoliščino, da bi sodišče moralo upoštevati, da posojilo, za katerega je tožeča stranka s podpisom pogodbe s strani tožene stranke prevzela jamstvo, ni bilo namenjeno za nabavo nove proizvodne linije, temveč za poravnavo obveznosti iz prejšnjih kreditnih pogodb. Prevzem poroštvene obveznosti nedvomno predstavlja pravni posel, ki posega v premoženjski položaj poroka, saj ga izpostavlja tveganju, da bo moral ob neplačilu glavnega dolžnika poravnati njegove obveznosti. Vendar je takšen pravni posel ekonomsko upravičen takrat, kadar je na drugi strani podana najmanj takšna stopnja verjetnosti, da bo izdajatelj poroštva imel večjo ekonomsko korist, v kolikor bo realiziran posel, glede obveznosti katerih je bilo podano poroštvo. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bilo ob podpisu sporne poroštvene pogodbe podano realno pričakovanje na strani tožeče stranke, da se bo razširil njen obseg poslovanja, ki ga je tožeča stranka morala nadomestiti zaradi predhodne izgube trgov. Iz ocene prvostopenjskega sodišča tako izhaja, da naj bi bila ob podpisu poroštvene pogodbe stopnja tveganja, da bo morala tožeča stranka poravnati obveznosti glavnega dolžnika manjša od pričakovane koristi iz poslovnega sodelovanja z glavnim dolžnikom. Pritožnica v pritožbi takšno oceno smiselno izpodbija tudi s sklicevanjem na okoliščino, da kreditna pogodba, ki je bila zavarovana s poroštvom tožeče stranke, ni bila sklenjena za nabavo osnovnih sredstev, temveč zaradi poravnave obveznosti iz predhodno sklenjenih kreditnih pogodb. Vendar po mnenju pritožbenega sodišča zgolj s sklicevanjem na to okoliščino ni mogoče izpodbiti zgoraj navedene dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. Res je, da iz predložene pogodbe o kratkoročnem kreditu (priloga A5) z dne 24.12.1996 izhaja namembnost prevzetega kratkoročnega kredita za poravnavanje obveznosti iz predhodno sklenjenih kreditnih pogodb. V ekonomskem smislu je to pomenilo, da je kreditojemalec A. d.o.o. reprogramiral svoje predhodne kreditne obveznosti, oziroma da je tožeča stranka s podpisom poroštvene pogodbe prevzela jamstvo za obveznosti glavnega dolžnika, ki izvirajo iz predhodnih časovnih obdobij. Pritožbeni očitek, da naj bi bilo protipravnost ravnanja toženca podana že v tem, da naj bi sploh ne preverjal namembnost kredita, za katerega je prevzel jamstvo v imenu tožeče stranke, bi bil relevanten zgolj v primeru, da bi ta okoliščina vplivala na drugačno oceno tveganja, ki ga je s podpisom poroštev ene pogodbe prevzela tožeča stranka. Po mnenju pritožbenega sodišča takšen očitek ni utemeljen. S podpisom pogodbe o kratkoročnem kreditu, se očitno zadolženost glavnega dolžnika ni povečala, saj so s prevzemom obveznosti iz te pogodbe prenehale obveznosti iz prejšnjih pogodb. Tožeča stranka pa ni zatrjevala, da te obveznosti niso bile izkazane v finančnih podatkih kreditojemalca, ki jih je glede na ugotovitev prvostopenjskega sodišča pred podpisom poroštvene pogodbe imela na vpogled tožena stranka. Zgolj iz namenskosti pogodbe o kratkoročnem kreditu torej ni mogoče sklepati, da bi tožena stranka morala priti do drugačne ocene tveganja posledic prevzete poroštvene obveze.

Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da dokazne ocene o tem, da ni mogoče očitati toženi stranki neskrbnega ravnanja pri podpisu poroštvene pogodbe, ni mogoče uspešno izpodbiti zgolj s sklicevanjem na izpoved zaslišane priče R. M., da naj bi odsvetovala podpis poroštvene pogodbe, ker družba A. slabo posluje in jim ne plačuje obveznosti. Tožeča stranka je s tem v zvezi v okviru trditev podala zgolj navedbo, da naj bi družba A. d.o.o. bila v letu 1996 do podpisa sporne poroštvene pogodbe tožeči stranki dolžna najmanj 4.000.000,00 SIT, pri čemer ni ponudila nobenih konkretiziranih dokazov razen pavšalnega sklicevanja na podatke kazenskega spisa (5. odstavek tč. V. pripravljalnega spisa z dne 23.2.2009). Iz izpovedi priče R. M., na katero se sklicuje pritožnica v pritožbi, pa izhaja, da dolgovan znesek podjetja A. konec leta 1996 ni predstavljal zneska, ki bi ga lahko smatrali za spornega. Pritožbena navedba, da naj bi priče potrdile okoliščino, da je tožeča stranka v času podpisa poroštvene pogodbe pripravljala prvo izvršbo zoper družbo A. d.o.o., je nekonkretizirana, saj zgolj na teh trditvah ni mogoče z gotovostjo sklepati na drugačen finančni položaj družbe A. d.o.o. v času sklenitve poroštvene pogodbe, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Iz navedenega je razvidno, da je neutemeljen pritožbeni očitek, tako glede zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kakor tudi nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča, da glede na izvedene dokaze tožeča stranka ni uspela dokazati protipravnega ravnanja tožene stranke. Podpis poroštvene pogodbe je zato tudi s presojo skrbnosti dobrega gospodarstvenika predstavljal tveganje za tožečo stranko, ki pa je bilo ob podpisu same pogodbe očitno manjše od realno pričakovane koristi, ki naj bi jo imela tožeča stranka od nadaljnjega poslovanja z družbo, za obveznosti katere je prevzela poroštveno jamstvo. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je glede na podane materialnopravne razloge odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 154., 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče pa stroškov pritožbenega postopka ni priznalo niti toženi stranki, saj je v kratkem odgovoru na pritožbo izrazila zgolj nestrinjanje s pritožbenimi trditvami, zato s tem v ničemer ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, v posledici česar teh stroškov ni mogoče šteti kot stroškov, potrebnih za pravdo.