Jedro

Tožeča stranka zahtevka ni umaknila takoj, ko je tožena stranka delno izpolnila zahtevek, zato je odločitev o nadaljnjih pravdnih stroških sodišča prve stopnje popolnoma pravilna.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi izrek o stroških v sodbi sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo odločilo: 1. da se skrčitev tožbenega zahtevka tožeče stranke z dne 5.1.2004 za znesek 200.000,00 SIT vzame na znanje in postopek v tem delu ustavi ter sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. z dne 5.1.2004 v tem delu razveljavi; 2. da ostane sklep o izvršbi v veljavi za glavnico v višini 63.898,05 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2003 do plačila ter za sorazmerni del stroškov izvršilnega postopka v višini 23.205,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.2004 dalje do plačila; 3. v preostalem delu, za znesek 133.594,37 SIT je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in zato sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo; glede stroškov postopka pa je v 4. odst. odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 87.224,83 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to odločbo se le glede izreka o stroških pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki in predlaga spremembo stroškovne odločitve. Meni, da je sodišče prve stopnje že v uvodu odločbe napačno zapisalo, da gre za gospodarski spor zaradi plačila 397.492,42 SIT. V zvezi s tem opozarja, da je že na prvi glavni obravnavi tožbeni zahtevek zaradi delnega plačila toženke skrčila tako, da se je dne 6.10.2005 spor vodil le še za znesek 197.492,42 SIT. Sicer pa smatra, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki stroške izvršilnega postopka priznati v celoti, saj je bil predlog za izvršbo potreben. Poudarja tudi, da je tožeča stranka uspela z zneskom 263.898,05 SIT, kar glede na prvotno vtoževani znesek predstavlja 66,4% uspeh. Po skrčitvi zahtevka na znesek 197.492,42 SIT pa je sodišče toženi stranki naložilo v plačilo še glavnico v višini 63.898,05 SIT, kar pomeni 32,35% uspeh tožeče stranke v tej pravdi. Zato je nepravilen zaključek sodišča, da je s svojim zahtevkom uspela le v višini 16%. Zaradi navedenega pa je tudi pobotanje, ki ga je opravilo sodišče iz naslova pravdnih stroškov in po katerem naj bi tožeča stranka dolgovala toženi še 87.224,83 SIT napačno.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi tožeča stranka, takrat še kot upnik dne 16.12.2003 vložila zoper toženo stranko - dolžnika predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi plačila zneska 397.492,42 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je dne 5.1.2004 izdalo sklep o izvršbi s katerim je dovolilo predlagano izvršbo hkrati pa tudi odmerilo izvršilne stroške upnika - tožeče stranke na 35.000,00 SIT. Dolžnik - tožena stranka je zoper sklep o izvršbi ugovarjala in Okrajno sodišče v N. je s sklepom z dne 19.4.2004 sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, to je 2. točki izreka ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v N.. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 15.9.2005 pa je tožeča stranka izjavila, da ji je tožena stranka dne 3.2.2004 plačala znesek 200.000,00 SIT, zaradi česar za navedeni znesek utesnjuje svoj tožbeni zahtevek ter zahteva, da ji tožena stranka plača le še znesek 197.492,42 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Po dne 6.10.2005 opravljenem naroku pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo odločilo kot je že navedeno spredaj.

Stališče tožeče stranke, da bi ji moralo sodišče prve stopnje v celoti priznati stroške izvršilnega postopka, ker naj bi bil predlog za izvršbo potreben je napačno. V zvezi z odmero izvršilnih stroškov je tudi po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da gredo tožeči stranki tudi ti stroški zgolj v obsegu, kolikor je uspela s svojim zahtevkom. Pri tem je tudi pravilno opredelilo, da gre k uspehu tožeče stranke poleg končno prisojenega zneska glavnice v višini 63.898,05 SIT s pripadajočimi obrestmi tudi znesek v višini 200.000,00 SIT, ki ga je tožena stranka poravnala po izdaji sklepa o izvršbi. Povsem pravilno pa je tudi odločilo, da za zavrnjeni del tožbenega zahtevka (3.odst. odločbe) izvršilni postopek ni bil potreben.

Pritožbeno sodišče pa meni, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo glede nadaljnjih stroškov postopka. Kot že rečeno je tožeča stranka primarno postavila zahtevek v višini 397.492,42 SIT. Drži sicer, da je tožeča stranka na naroku dne 15.9.2005 svoj zahtevek utesnila za 200.000,00 SIT, ki jih je tožena stranka poravnala dne 3.2.2004. Pritožba očitno napada odločitev sodišča prve stopnje, ker pri uspehu tožeče stranke ni upoštevalo dejstva, da je tožena znesek 200.000,00 SIT poravnala in da je bil dejansko umik zahtevka za navedeni znesek posledica izpolnitve zahtevka s strani tožene stranke. V tem pa pritožba nima prav. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 158. členu postavlja pravilo, da je dolžna tožeča stranka ob umiku, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške. Kot izjemo pa določa primer, ko tožeča stranka tožbo umakne (ali delno umakne) takoj, ko tožena stranka izpolni zahtevek. V takem primeru, ko je tožba umaknjena takoj po (delni) izpolnitvi zahtevka pa mora stroške postopka (ali njihov sorazmeren del) povrniti tožeči stranki tožena stranka. Glede na spredaj ugotovljeno pa tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da v obravnavanem primeru izjeme iz 158. člena ZPP ni moč uporabiti. Iz samih navedb tožeče stranke je namreč razvidno, da ji je tožena stranka znesek v višini 200.000,00 SIT poravnala že dne 3.2.2004 to je celo pred izdajo sklepa s katerim je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi in stranki napotilo na pravdo. Ta sklep je bil namreč izdan dne 19.4.2004. Tožeča stranka pa je svoj zahtevek utesnila šele 15.9.2005, na prvem naroku za glavno obravnavo. Ker take dejanske ugotovitve nedvomno kažejo na dejstvo, da tožeča stranka zahtevka ni umaknila takoj, ko je tožena stranka delno izpolnila zahtevek, je tudi odločitev o nadaljnjih pravdnih stroških sodišča prve stopnje popolnoma pravilna. Ob dejstvu, da delni umik tožeče stranke že časovno ni sledil takoj po delni izpolnitvi zahtevka, tako odločitev utemeljuje zlasti okoliščina, da bi bil ob pravilnem ravnanju tožeče stranke za navedeni znesek ustavljen že izvršilni postopek. To pa bi pomenilo, da bi bili stranki na pravdo napoteni le za znesek 197.492,42 SIT s pripadki in bi se pravda vodila le za ta znesek. Zgolj v takem primeru pa bi bila utemeljena tudi pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje že v uvodu opredeliti da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor zaradi plačila zneska tega zneska ne pa zneska 397.492,42 SIT s pripadki. Ker pa je tožeča stranka svoj zahtevek utesnila šele leto in pol po opravljenem plačilu in ker so po opravljenem plačilu tožene stranke in pred izjavljeno utesnitvijo zahtevka tudi sledila določena procesna dejanja, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.