Jedro

Mirujoča salamoreznica ni nevarna stvar. Čiščenje takšnega stroja ni nevarna dejavnost.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke sodba sodišča druge stopnje ter vmesna sodba sodišča prve stopnje spremenita tako, da se vmesna sodba prve stopnje odslej glasi: "Toženka je tožnici odgovorna za škodo, ki jo je tožnica pretrpela v škodnem dogodku dne 6.7.1996, v višini 30 odstotkov".

V preostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za tožnici nastalo škodo v škodnem dogodku dne 6.7.1996. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopenjsko vmesno sodbo potrdilo.

Odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na krivdni odgovornosti zavarovanke tožene stranke, odločitev sodišča druge stopnje pa na njeni objektivni in krivdni odgovornosti.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da se je tožnica poškodovala pri čiščenju mirujočega stroja, ki ne more biti nevaren; da je stroj imel zaščito, ki pa jo je tožnica odstranila; da je tožnica bila poučena o delu (stara je bila 32 let, je gospodinja); da gre za stroj, ki ga ima skoraj vsako gospodinjstvo ter zato poseben poduk ni potreben; da je do nesreče prišlo v soboto ob 14.15 uri, ko v trgovini ni nobenega prometa več; če je tožnica hitela, je tako delala zgolj zato, ker se ji je mudilo domov. Toženki zato ni mogoče očitati ne krivdne ne objektivne odgovornosti. Vzrok za škodo je v 90 odstotkih treba iskati v ravnanju tožnice. Toženka predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v tem sporu še nadalje uporablja).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka v reviziji uveljavljala le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato se revizijsko sodišče ni smelo ukvarjati z vprašanjem, ali je sodišče druge stopnje procesnopravno pravilno ravnalo, ko je deloma dopolnilo oziroma spremenilo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Ugotovitve o tem, da je do škodnega dogodka prišlo v času, ko je v delikatesi več ljudi in je zato tožnica morala hiteti, ter da so se tudi druge delavke ob čiščenju salamoreznice z vileda krpo in brez zaščite rezila večkrat porezale, mora revizijsko sodišče šteti za točne (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen v zvezi z 10. točko drugega odstavka 354. člena ZPP) med postopkom ni bilo.

Pač pa revizija delno utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodišči sta ugotovili, da je šlo za mirujoč stroj, ki ga je tožnica, preden ga je začela čistiti, razstavila in zaradi tega tudi odstranila pokrov (zaščito) rezila. Revizijsko sodišče ugotavlja, da mirujoča salamoreznica ni nevarna stvar. Tudi dejstvo, da je mogoče z roko seči v nevarno območje takšnega stroja, torej v območje rezila, samo po sebi ne daje takšnemu stroju naravo nevarne stvari. Z roko je mogoče seči v območje rezila pri praktično vseh gospodinjskih strojih oziroma vsakem rezilu (nožu). Poleg tega je bila salamoreznica na razpolago delavkam v trgovini in ne morebiti otroku ali kakšni drugi osebi, ki bi se lahko nepremišljeno igrala z njim (imela dostop do rezila).

Za presojo, ali je določena stvar nevarna ali ne, tudi ni mogoče šteti dejstva, da je bil stroj brez zaščite ter, kot ugotavlja sodišče druge stopnje, da obstajajo tudi salamoreznice, kjer je rezilo "vedno" zaščiteno (tretji odstavek 4. strani sodbe).

Ugotovljeno je namreč bilo, da je tožnica sama snela zaščito z rezila, kajti čistila je celotno salamoreznico, in da nato zaščite očitno ni pritrdila nazaj. Zato je materialnopravno zmotna presoja, da delodajalec ne bi smel uporabljati takšnih sredstev za delo, ker naj ne bi ustrezali predpisom o varstvu pri delu (26. člen takrat veljavnega Zakona o varstvu pri delu, Ur.l. SRS, št. 44/86).

Vprašanje je še, ali je morda čiščenje takšnega stroja lahko nevarna dejavnost. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tudi nanj odgovor nikalen. Čiščenje salamoreznice je podobno čiščenju vsakega drugega gospodinjskega stroja, ki ima rezilo. Tisti, ki to delo opravlja, mora biti sicer nekoliko bolj pozoren kot pri stiku z neostrimi predmeti, vendar ima delo v normalnih okoliščinah povsem pod lastnim nadzorom. Le, če bi se čiščenje opravljalo pri delujočem stroju, bi v določenih okoliščinah morda lahko govorili o morebitnih nepredvidljivih ali celo neodvrnljivih dogodkih in s tem o objektivni odgovornosti lastnika.

Objektivne odgovornosti zavarovanke tožene stranke za stvar in dejavnost, ki sta predmet tega spora, tako ni (173. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Pač pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovitve v sodbi druge in deloma tudi prve stopnje podana delna krivdna odgovornost zavarovanke tožene stranke.

Po prvem odstavku 154. člena ZOR mora tisti, ki povzroči drugemu škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Dokazno breme je torej na toženi stranki. Organizacija (metoda) dela sodi v sfero delodajalca. Delo mora biti organizirano tako, da poteka varno. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da je tožnica v tej delikatesi delala že pred tem, vendar kot pomožna delavka, ki ni čistila salamoreznice pogosto. Poleg tega je do škodnega dogodka prišlo, ko je bilo treba hiteti, ker so bile v trgovini tudi stranke. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se delavke pri delu večkrat porezale in da so ponavadi delale na takšen način, kot ga je opisala tudi tožnica (podlago so čistile z viledo krpo, s katero so segale tudi pod nezavarovano rezilo stroja). Po presoji revizijskega sodišča se tožena stranka ob takšnih ugotovljenih okoliščinah ne more razbremeniti krivdne odgovornosti le z ugovorom, da je tožnica gospodinja in bi zato stroj morala poznati oziroma se sama poučiti, kako varno ravnati z njim. Zavarovanka tožene stranke bi morala delo organizirati tako, da do takšnih poškodb ne bi (vsaj ne pogosto) prihajalo. Delo bi moralo potekati tako, da pri čiščenju ne bi bilo treba hiteti (ena delavka bi npr. čistila, druga pa stregla strankam), ali pa delavkam naložiti takšno izvedbo tega dela, da bi do poškodb lahko prihajalo samo zaradi nerodnosti samih delavk. Da je bilo tako, toženka ni dokazala.

Vendar po presoji revizijskega sodišča tožena stranka tudi krivdno ne more biti odgovorna v celoti. Že navedene ugotovitve na prvi in drugi stopnji, da je tožnica čistila nedelujočo salamoreznico, da je sama snela zaščito z rezila, ki bi jo lahko pri čiščenju podlage postavila nazaj, da je pri takšnem delu sicer potrebna določena previdnost, ne pa posebna izurjenost, ter da gre za stroj, ki ga pozna večina gospodinjstev, po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo njeno soodgovornost. Ta je večja, kot je odgovornost zavarovanke tožene stranke za njene opustitve. Tožnica je po presoji vrhovnega sodišča 70 odstotkov soodgovorna za svojo škodo, medtem, ko je tožena stranka odgovorna 30 odstotkov.

Revizija je zato delno utemeljena. Sprememba obeh sodb temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP, zavrnitev preostalega dela revizije pa na 393. členu ZPP. O stroških bo sodišče prve stopnje odločilo s končno sodbo.