Jedro

Pri sklicevanju na priznanje dejstev v smislu 214. člena ZPP je bistveno, da je do priznanja prišlo med postopkom, ne more pa se stranka sklicevati na priznanje, dano izven določene pravde oz. v prejšnjem postopku.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi delnega umika zahtevka za znesek 400,00 EUR v tem delu ustavilo postopek (I. točka izreka odločbe). S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2012 dalje (II. točka izreka) in tožniku naložilo v plačilo 599,70 EUR pravdnih stroškov toženke (III. točka izreka).

2. Zoper odločbo se pritožuje tožnik. Obrazloženo nasprotuje II. točki izreka ter posledično odločitvi o pravdnih stroških iz III. točke, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj po načelu "ene poti" razsodi in toženki naloži v plačilo (po mnenju pritožbe) nespornih 4.500,00 EUR preživninskega verzijskega zahtevka s pripadajočimi obrestmi. O preostalem delu zahtevka naj sodišče odloči glede na predložene trditve, dejstva in dokaze. Pritožnik zatrjuje, da med strankama ni sporno, da so bili izdatki za preživljanje skupne mladoletne hčerke potrebni, da znaša višina minimalnih mesečnih stroškov za preživljanje 465,00 EUR, da je izključno tožnik skrbel za preživljanje in da je toženka pripravljena poravnati sorazmerni del mesečnih stroškov v višini 150,00 EUR (kar vse naj bi izhajalo iz razvezne pravde med strankama IV P 2057/2011). Sodišče prve stopnje naj bi zato napačno ugotovilo dejansko stanje in zakrivilo procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko v obrazložitev ni vključilo ugotovitve o soglasju pravdnih strank o višini potrebnih stroškov preživljanja. Pritožba opozarja, da toženka v tem postopku ni predložila nasprotnih dokazov ali utemeljitev, da se s trditvami tožnika ne strinja. Pritožba poudarja, da se je tožnik odpovedal povrnitvi višjih stroškov nad vrednostjo 465,00 EUR, čeprav je podal podrobno specifikacijo stroškov v višini 720,00 EUR. Sodišče po mnenju pritožbe ni pravilno uporabilo določbe 214. člena ZPP, ko je po nepotrebnem izvajalo dokazni postopek glede ugotavljanja minimalne višine stroškov. Posledično naj bi bila brezpredmetna obrazložitev sodišča prve stopnje o nesubstanciranosti zahtevka. Tožnik naj bi že v svojih predhodnih vlogah trdil, da se premoženjsko stanje strank in njihove pridobitne zmožnosti v relevantnem obdobju niso spremenile. Sodišče naj bi zakrivilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tožnik v svoji vlogi z dne 16. 9. 2015 natančno opredelil tako višino kot specifikacijo stroškov. Ob tem se pritožba sklicuje na odločitev VSL IV Cp 3270/2015, iz katere naj bi izhajala ugotovitev, da so potrebe šoloobveznega otroka splošno znano dejstvo. Pritožba opozarja, da naj bi sodišče napačno povzelo obdobje, na katero se nanaša verzijski zahtevek. Meni tudi, da sodišče vprašanja toženkine poslovne sposobnosti in njene pridobitne sposobnosti ni obravnavalo z enako skrbnostjo kot vprašanje preračunavanja mesečnih stroškov. Verzijski zahtevek nad zneskom 150,00 EUR mesečno tožnik zahteva pogojno – vezano na uspeh toženkine odškodninske tožbe proti bolnišnici. Priglaša stroške pritožbenega postopka v višini plačane sodne takse.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožbeno sodišče je pri odločanju upoštevalo tudi toženkin odgovor na pritožbo. Ker je bila vročitev pritožbe opravljena na napačen naslov (Odvetniški pisarni A. namesto odvetnikoma B. B. in C. C.), toženka pa je v odgovoru na pritožbo navedla, da se je s pritožbo seznanila 5. 1. 2016, je v skladu s šestim odstavkom 139. člena ZPP šteti, da ji je bila pritožba vročena tedaj. Odgovor nanjo, vložen 21. 1. 2016, je zato pravočasen.

5. Za odločitev o toženkinem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, vloženim hkrati z vložitvijo odgovora na pritožbo, je pristojno sodišče prve stopnje. Ker je bil odgovor vložen pravočasno, z odločitvijo o pritožbi ni bilo treba počakati do odločitve o navedenem predlogu.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožnik je sicer v pritožbi navedel, da izpodbija celotno odločbo, in sicer iz razloga, da iz nje ni razvidno, kateri del izreka je sklep in kateri sodba. V nadaljevanju izrecno izpodbija samo II. in III. točko izreka - torej sodbo, zato je pritožbeno sodišče štelo, da se pritožba ne nanaša na sklep o ustavitvi postopka zaradi delnega umika.

8. Obravnavani verzijski zahtevek je bil (kot nasprotna tožba) postavljen v pravdi zaradi razveze zakonske zveze pravdnih strank, dodelitve otroka, določitve preživnine in stikov, vodene pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. IV P 2057/2011. Okrožno sodišče je ta zahtevek izločilo iz odločanja in ga odstopilo okrajnemu sodišču. Z izpodbijano sodbo je bil zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrnjen.

9. Tožnik se ves čas tega postopka in tudi v pritožbi sklicuje na ravnanja in trditve pravdnih strank v postopku IV P 2057/2011. Zato pritožbeno sodišče prvenstveno izpostavlja, da je postopek odločanja o verzijskem zahtevku v procesnem smislu nov postopek, kjer imajo stranke samostojno (od prejšnjega postopka ločeno) obveznost podajanja trditev in predložitve dokazov (7. in 212. člen ZPP). V drugem postopku postavljene trditve se ne obravnavajo, kot da bi bile dane v tem postopku. Če ena od strank določene trditve (priznanja) v drugem postopku ne ponovi, jih sodišče ne more in ne sme upoštevati. Sklicevanje na dokazno gradivo v drugem postopku je sicer mogoče v okviru dokaznega postopka, ne more pa stranka s takšnim sklicevanjem nadomestiti svoje trditvene podlage.(1)

10. Dejstvo, da sta stranki v prejšnjem postopku podali trditve in sprejeli zaključke glede stroškov preživljanja mladoletne hčerke, ne vpliva na obveznost tožnika, da v tem postopku poda trditve in predloži dokaze za presojo utemeljenosti njegovega zahtevka po višini – torej (glede na materialnopravno izhodišče pri presoji zahtevkov za plačilo preživnine v 129. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR(2)) trditve in dokaze o višini potreb preživninskega upravičenca in zmožnostih preživninskih zavezancev. Toženkinega (domnevnega) priznanja dejstev v drugi pravdi ni mogoče obravnavati kot priznanega ali med strankama nespornega dejstva v tej pravdi. Člen 214 ZPP (na katerega se sklicuje tudi pritožba) v prvem odstavku določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala. Bistveno je torej, da je do priznanja prišlo med postopkom, ne more pa se stranka sklicevati na priznanje, dano izven določene pravde oz. v drugem postopku. Toženka je imela v tem postopku pravico tožnikove trditve prerekati ter nasprotovati zahtevku in njegovi višini, kar je tudi storila. Samo s tem, ker določenih dejstev v postopku ni priznala, še ni zlorabila svojih procesnih pravic, kar ji pritožba s sklicevanjem na 9. člen ZPP neutemeljeno očita. Ker se je sodišče do pomena domnevnega priznanja toženke v drugem postopku opredelilo tudi v izpodbijani sodbi,(3) uveljavljena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Iz navedenih izhodišč izhaja neutemeljenost pritožbenih očitkov. Ni res, da je toženka priznala višino minimalnih mesečnih stroškov za preživljanje ali pristala na plačilo preživninske obveznosti v določeni višini. Toženka je med postopkom večkrat zatrjevala, da višina tožbenega zahtevka ni ustrezno substancirana, je nedoločena ter nerazčlenjena in je zato ne more preizkusiti. Ker je bila višina zahtevka med strankama sporna, breme postavljanja ustreznih trditev in predložitve ustreznih dokazov pa je bilo na tožniku, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožnika v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvalo na dopolnitev trditev. Šele ko bi tožnik zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, bi se to prevalilo na toženko, ki bi morala navesti dejstva in dokaze, s katerimi bi tožbene trditve izpodbila (212. člen ZPP). Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bilo breme zatrjevanja in dokazovanja že na toženki.

12. Pravilen je zato zaključek izpodbijane sodbe, da tožnik niti po pozivu sodišča ni ustrezno dopolnil svojih trditev glede preživninskih obveznosti hčerke, predvsem pa ni podal trditev o materialnih in pridobitnih zmožnostih zavezancev – obeh pravdnih strank. Tožnik slednjih ni podal niti v pritožbi (in zaključka sodišča, da manjkajo trditve o njegovih pridobitnih zmožnostih, niti ne izpodbija) oz. se je samo pavšalno opredelil do hipotetične možnosti, da bo toženka v prihodnje dobila odškodnino. Ker navedbe o preživninskih zmožnostih (dohodkih, premoženju) preživninskih zavezancev za preživljanje manjkajo, je pravilno stališče sodbe, da tožba ni sklepčna in zahtevku ni mogoče ugoditi. V nasprotju s tem, kar zatrjuje pritožba, sodišče pomanjkljivih tožbenih trditev ni moglo samo dopolniti na podlagi pooblastila prvega odstavka 216. člena ZPP, ki sodišču omogoča odločanje po prostem preudarku v primerih, ko se višina utemeljenega zahtevka ne da ugotoviti drugače. Odločanje po prostem preudarku lahko nadomesti izvajanje težavnega dokaznega postopka, ne more pa sodišče po lastni presoji (oz. prostem preudarku) dopolnjevati nepopolnega tožbenega zahtevka ali manjkajočih tožbenih trditev.

13. Ker je odločitev o zavrnitvi zahtevka že iz navedenega razloga pravilno, se ni treba izreči o tem, ali so bile zadostne (sicer skope) tožbene navedbe glede preživninskih potreb hčerke.

14. Pritožba sodišču prve stopnje očita napačno (po besedah pritožbe: pedantno in dosledno) ugotavljanje procesne sposobnosti toženke. Pritožbeno sodišče ni podvomilo o pravilnosti ugotovitve, da je toženka procesna sposobna. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi sodišče moralo na podlagi te ugotovitve samo ugotavljati, ali je toženka pridobitno sposobna in upravičeno invalidsko upokojena. Vloga sodišča je, da v sporu sodi; dolžnost navajanja konkretnih dejstev (ne zgolj špekulacij) o prihodkih in premoženju preživninskih obveznosti pa je na stranki, ki s tem utemeljuje svoj zahtevek – v tem primeru na tožniku. Ni dovolj, da je tožnik izrazil svoje prepričanje, da bi toženka lahko v dani situaciji zaslužila več. Tožnik bi moral zase in za toženko navajati, koliko zaslužita oziroma bi mogla zaslužiti in kakšno premoženje imata, česar doslej ni storil. 15. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je sodišče prve stopnje relevantno obdobje pomotoma štelo od 1. 11. 2009 in pri tem spregledalo, da je tožnik z umikom dela zahtevka vtoževal preživnino samo še za obdobje od 1. 1. 2010, na pravilnost odločitve v zadevi ne vpliva. Ostale pritožbene navedbe (o zdravnikih, ki podajajo lažne izvide, zahtevi za sprožitev kazenskega postopka, obravnavi zadeve pred ESČP) so za odločitev nerelevantne in kot take ne terjajo odgovora.

16. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker toženka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, sodišče o njih ni odločalo.

Op. št. (1): Prim. sodbo VSL I Cp 3152/2011 z dne 10. 5. 2012. Op. št. (2): Člen 129 ZZZDR določa, da se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca.

Op. št. (3): Glej 14. tč. izpodbijane odločbe.