Jedro

Nominalna vrednost poslovnega deleža je določena v začetku, v družbeni pogodbi, in se ne spreminja, razen če se spremeni družbena pogodba sama. Resnična (tržna) vrednost poslovnega deleža je odvisna od podjetniškega položaja družbe, ta pa je odvisna od mnogih dejavnikov.

Za izkaz nevarnosti ne zadošča, da dolžnik zgolj odsvoji dele premoženja. Pritožbeno sodišče bo to obrazložilo na primeru odsvojitve premoženja na temelju dvostransko zavezujoče pogodbe. Če ga dolžnik odsvoji z dvostransko zavezujočo pogodbo, pridobi za odsvojeni del premoženja odmeno. Sestava dolžnikovega premoženja se tako spremeni. Spremeni se lahko sicer tudi velikost, vendar tega na splošno ni mogoče domnevati. Zgolj odsvojitev dela premoženja z dvostransko zavezujočo pogodbo torej sama po sebi ne zmanjša verjetnosti, da bi bila nevarnost uveljavitve terjatve onemogočena ali precej otežena. Obstajati morajo še druge okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati, da bo zaradi sklenjenega pravnega posla trpelo uveljavljanje upnikove terjatve. Takšne okoliščine morajo biti sicer podane tudi pri enostransko zavezujočih pogodbah. Zatrjevati jih mora upnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Upnik je vložil predlog za izdajo začasne odredbe še pred vložitvijo tožbe. Upnikov račun št. 17/16 naj bi dolžnik prejel 12. 12. 2016. Upnik je zatrjeval, da je dolžnik prenesel del svojega premoženja, in sicer 2 poslovna deleža na družbi A. T. S. d. o. o. (v nadaljevanju: A.) na novega družbenika. To naj bi storil 21. 12. 2016, torej kmalu po prejemu upnikovega računa. Kot dokaz je upnik predložil zgodovinski izpisek iz sodnega registra za družbo A. in letno poročilo za leto 2015 – računovodski izkazi. Nominalna višina poslovnih deležev naj bi znašala 144.224,00 EUR in 3.205.825,00 EUR.

2. Prvostopenjsko sodišče je predlog zavrnilo. Presodilo je, da je upnik verjetno izkazal obstoj terjatve. Ni pa verjetno izkazal nevarnosti. Iz bilance stanja na dan 31. 12. 2015 izhaja, da je naložba v vredna 0 EUR (priloga A60). V bilanci stanja na dan 31. 12. 2014 je bila ista naložba ocenjena še na 3.332.000,00 EUR. Sodišče se je s pregledom pojasnil v točki 4.11 k računovodskemu izkazu za leto 2015 prepričalo, da naložba predstavlja ravno naložbo v A., in sicer delež v višini 49 %. Vrednost te naložbe je bila po stanju na dan 31. 12. 2015 0 EUR, ker je ocenjevalec vrednosti podjetja znižal na 0 EUR z 3.332.00,00 EUR. Toliko naj bi bila deleža vredna še leto poprej. Premoženje, ki je bilo predmet razpolaganja, je bilo že bistveno pred izstavitvijo računa (za terjatev upnika v znesku 190.767,18 EUR) ocenjeno kot brez vrednosti. Zato na možnost poplačila upnika razpolaganje dolžnika s tem premoženjem ne vpliva.

3. Upnikova pritožba navaja, da je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejstva, ki jih ni v postopku navajal nihče, in sicer obe oceni vrednosti poslovnih deležev. Dejstvo naj bi bilo ugotovljeno arbitrarno, ker stranki nista imeli možnosti izjave o takšni ugotovitvi. Da je bila vrednost deleža drugačna, naj bi izhajalo tudi iz prodajne pogodbe glede poslovnih deležev z dne 21. 12. 2016, ki jo naj bi upnik pridobil šele po vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Kupnina naj bi znašala 356.211,00 EUR in prodajna pogodba naj ne bi puščala dvoma, da je odsvojeno premoženje še imelo konkretno vrednost. Ta vrednost pa naj bi povsem zadostovala za poplačilo terjatve upnika.

4. Ostale upnikove navedbe naj bi bile povsem prezrte, na primer navedbe o visoki nominalni vrednosti poslovnega deleža, ki naj bi pojmovno izključevala možnost, da je njegova realna vrednost ničelna. Vrednost premoženja naj bi bila enaka vloženim sredstvom. V tej zadevi naj bi sodišče ugotavljalo le knjigovodsko vrednost premoženja, ki je predmet razpolaganja dolžnika, ne pa tudi dejanske vrednosti, na katero knjigovodska vrednost nima nobenega vpliva; tako naj bi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Prvostopenjsko sodišče naj bi svoje zaključke o razpolaganju s premoženjem brez vrednosti oprlo izključno na dolžnikove listine, predvsem na računovodske izkaze. Ti naj bi bili predmet raznoraznih prirejanj s strani vsakokratnega avtorja. Takšne listine bi moralo sodišče prve stopnje kritično preizkusiti. Tega naj bi prvostopenjsko sodišče zaradi kršitve načela kontradiktornosti ne storilo. Končno je upnik še navedel, da naj bi bilo bistveno le, da je dolžnik v slabem finančnem stanju in da je začel z odtujevanjem svojega premoženja. To naj bi vselej pomenilo oteževanje izterjave, saj naj bi bilo posledično na voljo manj premoženja.

5. Sklep je bil vročen tudi dolžniku. Enako tudi upnikova pritožba. V odgovoru na pritožbo je dolžnik nasprotoval tako presoji, da je upnikova terjatev verjetno izkazana, kot tudi, da bi obstajala nevarnost za uveljavitev terjatve. Predlagal je zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo (2. točka 365. člena, 1. odstavek 366. člena ZPP in 15. člen ZIZ).

7. Upnik je predlagal zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo. Upnik mora verjetno izkazati, da sta hkrati podani dve predpostavki: verjetnost obstoja terjatve in eno od alternativno naštetih predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ. Če manjka le ena od teh dveh predpostavk, se predlogu za izdajo začasne odredbe ne ugodi.

8. Upnik je trdil, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena zaradi dolžnikove odsvojitve dveh poslovnih deležev (1. črtica 2. odstavka 272. člena ZIZ). To mu v teku prvostopenjskega postopka ni uspelo verjetno izkazati. S takšno odločitvijo se pritožbeno sodišče strinja.

9. Za izkaz nevarnosti ne zadošča, da dolžnik zgolj odsvoji dele premoženja. Pritožbeno sodišče bo to obrazložilo na primeru odsvojitve premoženja na temelju dvostransko zavezujoče pogodbe. Če ga dolžnik odsvoji z dvostransko zavezujočo pogodbo, pridobi za odsvojeni del premoženja odmeno. Sestava dolžnikovega premoženja se tako spremeni. Spremeni se lahko sicer tudi velikost, vendar tega na splošno ni mogoče domnevati. Zgolj odsvojitev dela premoženja z dvostransko zavezujočo pogodbo torej sama po sebi ne zmanjša verjetnosti, da bi bila nevarnost uveljavitve terjatve onemogočena ali precej otežena. Obstajati morajo še druge okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati, da bo zaradi sklenjenega pravnega posla trpelo uveljavljanje upnikove terjatve. Takšne okoliščine morajo biti sicer podane tudi pri enostransko zavezujočih pogodbah. Zatrjevati jih mora upnik.

10. Upnik takšnih okoliščin niti ni zatrjeval. Vse, kar je upnik trdil je bilo, da je "dolžnik … prenesel del svojega premoženja, in sicer poslovna deleža v družbi A. ..." (predlog, str. 5 spodaj) in da je dolžnik "pričel z odtujevanjem svojega premoženja" (predlog, str. 6 zgoraj). Kakršnihkoli podrobnosti v zvezi s samim pravnim poslom ni navedel. Kolikor jih je navedel v pritožbi, je to storil prepozno (1. odstavek 337. člena ZPP in 15. člen ZIZ).

11. Iz že prej navedenih razlogov nikakor ne more biti pravilno upnikovo mnenje v pritožbi, da odtujevanje premoženja vselej pomeni oteževanje izterjave, ker naj bi bilo na voljo manj premoženja. Odtujevanje premoženja praviloma zgolj pomeni spremembo njegove sestave, ne pa zmanjševanja. Zmanjševanje premoženja pa mora trditi in dokazati upnik.

12. Ne držijo niti pritožbena izvajanja, da visoka nominalna vrednost poslovnega deleža pojmovno izključuje ničelno realno vrednost poslovnega deleža. Nominalna vrednost poslovnega deleža je določena v začetku, v družbeni pogodbi, in se ne spreminja, razen če se spremeni družbena pogodba sama. Resnična (tržna) vrednost poslovnega deleža je odvisna od podjetniškega položaja družbe, ta pa je odvisna od mnogih dejavnikov. Da je lahko nominalna vrednost poslovnega visoka, resnična vrednost pa je nič, je najbolj očitno v primeru stečaja kapitalske družbe. Če je kapitalska družba v stečaju, družbeniki praviloma niso upravičeni do nobenega poplačila iz stečajne mase in je tako resnična vrednost poslovnega deleža enaka 0. Sicer pa v zvezi s tem upnik niti ni zatrjeval, da je dolžnik odsvojil oba poslovna deleža pod njuno tržno vrednostjo. Da ni pravočasno niti postavil trditev o samem poslu, s katerim je dolžnik odsvojil deleža, je že bilo obrazloženo.

13. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila vrednost odsvojenih deležev še pred odsvojitvijo (na dan 31. 12. 2015) znižana na 0. Tega upnik ni trdil. V tem delu je njegova pritožba utemeljena. Vendar je takšna ugotovitev, ob pomanjkanju trditev o nevarnosti za uveljavljanje terjatve, brez vpliva na pravilnost odločitve.

14. Ker upnik ni navedel računovodske vrednosti obeh poslovnih deležev, posledično niti ne more grajati ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede njihovih velikosti. Ta je neupoštevna. Nadaljnje navedbe o tem, da je dolžnik prirejal to vrednost, pa je navadno ugibanje brez kakršnegakoli temelja v predloženih dokazih. Vrhu tega so te trditve bile podane šele v pritožbi.