Jedro

Ker je predmet odločanja v zadevi odkup stanovanja po Stanovanjskem zakonu, je treba ta spor uvrstiti med spore iz "premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij" iz 1. člena ZPP, o katerih se odloča v pravdnem postopku.

Izrek

Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani se v zadevi izreka za stvarno nepristojno. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi v reševanje Okrajnemu sodišču v Ž.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se zahteva stranke po izvedbi postopka prodaje stanovanja na podlagi Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91) zavrne. Postopek prodaje stanovanja se izpelje skladno s pravicami najemnikov, ki izhajajo iz Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/2003).

Tožnica je na podlagi pravnega pouka zoper navedeni sklep vložila tožbo. Navaja, da je že njen pokojni mož pravočasno vložil zahtevo za odkup stanovanja v letu 1991, ki jo je naslovil na občino Ž., ki se je kasneje razdelila na več občin. Kot naslednica moža je tudi zakonita naslednica pravice do odkupa stanovanja. Tožena stranka bi morala, po končanem postopku denacionalizacije, po uradni dolžnosti nadaljevati začeti postopek za odkup stanovanja. Meni, da je sklep tožene stranke nepopoln in pomanjkljiv, kršena so bila tudi pravila postopka. Sama ni bila povabljena na ustno obravnavo, niti niso bile zaslišane priče. Predlaga, da sodišče sklep odpravi, oziroma njeni prošnji za odkup stanovanja po Stanovanjskem zakonu iz leta 1991 ugodi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Predmet odločanja v tej zadevi je odkup stanovanja na podlagi določb Stanovanjskega zakona. Po presoji sodišča je obravnavani spor treba uvrstiti med spore "iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij" iz 1. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo; ZPP), o katerih se odloča v pravdnem postopku.

Na podlagi določb Zakona o sodiščih izvajajo sodno oblast v Republiki Sloveniji sodišča splošne pristojnosti, specializirana sodišča, med katere spada tudi Upravno sodišče Republike Slovenije, pa sodno oblast izvajajo le v okviru pristojnosti, ki je z zakonom izrecno določena. Ker postopajo po posebnih pravilih postopka, imajo določeno ožje področje pristojnosti. Velja domneva, da so za vse zadeve iz sodne pristojnost, razen zadev za katere zakon izrecno določa pristojnost specializiranih sodišč, stvarno pristojna sodišča splošne pristojnosti (Okrajna, Okrožna, Višja in Vrhovno sodišče). V skladu s takim stališčem je tudi določilo 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06), po katerem odloča Upravno sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, v upravnem sporu le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker Stanovanjski zakon izrecno ne določa pristojnosti upravnega sodišča, obravnavani spor pa ima naravo spora iz civilnih razmerij po 1. členu ZPP, je s tem določena tudi že vrsta sodnega varstva. Zato tudi ne prihaja v poštev subsidiarno določeno sodno varstvo iz omenjenega 1. člena ZUS-1. Okrajna sodišča so med drugim pristojna za razreševanje premoženjskih sporov, glede na vrednost s spornega zahtevka, pristojna so tudi za odločanje v civilnih sporih, ki se na okrajnih sodiščih rešujejo ne glede na vrednost spornega predmeta. V tem primeru vrednost spora v tožbi sicer ni navedena, zato bo treba to pomanjkljivost tožbe še odpraviti oziroma to okoliščino naknadno ugotoviti kot manjkajočo procesno predpostavko.

Glede na navedeno je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani ugotovilo, da v zadevi ni stvarno pristojno. Zato je na podlagi 19. člena in 1. odstavka 23. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti odstopi stvarno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ž., kjer je tožnici zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v predmetni sporni zadevi.