Jedro

Že iz višine obresti, ki so se natekle od zapadlosti terjatve do vložitve izvršilnega predloga je na prvi pogled očitno, da so obresti že presegle glavnico, zato ni mogoče ugotoviti, da je ugovor dolžnika v zvezi s tekom zamudnih obresti zgolj pavšalen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški izvršilnega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v P. je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi. Ugotovilo je, da sta upnika predlogu za izvršbo priložila izračun obresti, ki jima po pravnomočni sodbi pripadajo, upravičena sta tudi do procesnih obresti od vložitve izvršilnega predloga. Ugovorne navedbe, da bi bilo treba upoštevati sodbo Ustavnega sodišča glede teka obresti so povsem pavšalne.

Zoper sklep se pritožuje dolžnik in v pritožbi navaja, da je sklep nezakonit. Upnika sta nedopustno natečene obresti uveljavljala kot novo glavnico z obrestmi, da bi se izognila obvezi glede prenehanja teka obresti po 376. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Upnika sta že v sodbi uveljavljala obresti z začetkom njihovega teka od leta 1999, zato ni mogoče obresti še enkrat zahtevati v plačilo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik se je v pritožbi pravilno skliceval na odločbo Ustavnega sodišča v zvezi s tekom zamudnih obresti. Izvršilni naslov v tej zadevi predstavlja sodba Okrajnega sodišča v K., opr.št. P z dne 3.5.2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v K., opr.št. Cp 723/2004 z dne 10.1.2006, po kateri je dolžnik dolžan plačati upniku 701.614,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 434.869,50 SIT od 1.12.1999 dalje in od zneska 266.745,00 SIT od 15.12.1999 dalje do plačila. Upnik je predlagal izvršbo zaradi izterjave 1.693.482,39 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2006 dalje. Pritožba v delu, ko zatrjuje, da obrestno obrestovanje ni dovoljeno, ni utemeljena, saj velja izjema po 381. členu Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (enaka je bila določba 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Upnika sta sodišču predložila obračun obresti in dolžnik na način obračuna obresti nima pripomb, zato je predlog za izvršbo sklepčen. Vseeno pa je že iz višine obresti, ki so se natekle od zapadlosti terjatve do vložitve izvršilnega predloga na prvi pogled očitno, da so obresti že presegle glavnico, zato ni mogoče ugotoviti, da je ugovor dolžnika v zvezi s tekom zamudnih obresti zgolj pavšalen. Ustavno sodišče je z odločbo opr.št. U-I-300/2004-25 z dne 2.3.2006, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 28/2006 razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Povedano pomeni, da za tek obresti do 31.12.2001 ni nobenih omejitev, po tem datumu pa velja določba 376. člena OZ. Prvostopno sodišče se z vprašanjem, kdaj so obresti dosegle glavnico, zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da je ugovor pavšalen, sploh ni ukvarjalo, zato je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v novo odločanje (3. tč. 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju). V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče upoštevati ugovor po 376. členu OZ in ugotoviti, kdaj so zapadle neplačane obresti dosegle glavnico, to je 701.614,50 SIT in nato odločiti v skladu z določbo 376. člena OZ v zvezi z zgoraj citirano odločbo ustavnega sodišča. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom zakona o izvršbi in zavarovanju.