Jedro

Pritožbeni preizkus je omejen le na preizkus uporabe razveljavitvenega pooblastila iz 357.a člena ZPP, toženka pa v pritožbi ni podala navedb zoper vračanje zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tej zvezi je sodišču druge stopnje očitala le, da ni obrazložilo, zakaj ne more samo dopolniti dokaznega postopka, kar pa ne drži, saj je sodišče druge stopnje navedlo, zakaj meni, da ne more samo odločiti o zadevi, temveč jo mora vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka tem razlogom v pritožbi ni nasprotovala. Prav tako ni navedla, zakaj meni, da bi sodišče druge stopnje lahko samo odločilo o zadevi. Ob sklicevanju na več sodnih odločb je v pritožbi nasprotovala le razlogom za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, ne pa vračanju zadeve temu sodišču v novo sojenje. S tem je toženka zgrešila dopustni pritožbeni okvir.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožnik je vložil tožbo iz naslova plačila za dejansko opravljeno delo na višje vrednotenem delovnem mestu.

2.Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku delno ugodilo, in sicer mu je za čas od 1. 7. 2018 do 31. 12. 2018 priznalo razliko med 23. in 26. plačnim razredom, za čas od 1. 1. 2019 do 30. 11. 2020 med 24. in 27. plačnim razredom, za čas od 1. 12. 2020 do 30. 11. 2021 razliko med 25. in 27. plačnim razredom, od 1. 12. 2021 do 31. 3. 2023 razliko med 26 in 27. plačnim razredom in za čas od 1. 4. 2023 do 30. 9. 2023 razliko med 27. in 28. plačnim razredom (I). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ko je tožnik opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi: za 12 dni v obdobju od 1. 7. 2018 do 31. 12. 2018; za 37 dni v obdobju od 1. 1. 2019 do 30. 11. 2020; za 27 dni v obdobju od 1. 12. 2020 do 30. 11. 2021 in za 35 dni v obdobju od 1. 12. 2021 do dne 31. 3. 2023 (II). Zavrnilo je tudi, kar je tožnik zahteval več, in sicer plačilo za dneve odsotnosti z dela: 74,5 dni v obdobju od 1. 7. 2018 do 31. 12. 2018; 34 dni v obdobju od dne 1. 1. 2019 do 30. 11. 2020; 22 dni v obdobju od 1. 12. 2020 do 30. 11. 2021; 59,5 dni v obdobju od 1. 12. 2021 do 31. 3. 2023 in 32,63 dni v obdobju od 1. 4. 2023 dalje do 30. 9. 2023 (III). Zavrnilo je še zahtevek, ki se je nanašal na že prejeta plačila v času od avgusta 2018 do marca 2023 (IV). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 1.795,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V).

3.Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženke navedeno sodbo v točki I izreka deloma spremenilo in deloma potrdilo ter ob tem razveljavilo odločitev o stroških postopka, na pritožbo tožnika pa je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v točkah II in III izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Toženka v pritožbi sodišču druge stopnje očita kršitev pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 8. člen ZPP), neobrazloženost sklepa (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), nedopustno upoštevanje pritožbenih novot in kršitev pravice do sodnega varstva. Sklicuje se na sodbe Vrhovnega sodišča RS iz naslova plačila za dejansko opravljeno delo (VIII Ips 174/2017, VIII Ips 91/2016, VIII Ips 34/2015) in iz naslova diskriminacije (VIII Ips 24/2016) ter na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani (I Cpg 622/2014) in razveljavitveni sklep Višjega sodišča v Celju (Cp 347/2020).

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Po 357.a členu ZPP se sme sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

7.Obravnavani pritožbeni preizkus je omejen le na preizkus uporabe navedenega razveljavitvenega pooblastila iz 357.a člena ZPP, toženka pa v pritožbi ni podala navedb zoper vračanje zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tej zvezi je sodišču druge stopnje očitala le, da ni obrazložilo, zakaj ne more samo dopolniti dokaznega postopka, kar pa ne drži, saj je sodišče druge stopnje v 17. točki obrazložitve sklepa navedlo, zakaj meni, da ne more samo odločiti o zadevi, temveč jo mora vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka tem razlogom v pritožbi ni nasprotovala. Prav tako ni navedla, zakaj meni, da bi sodišče druge stopnje lahko samo odločilo o zadevi. Ob sklicevanju na več sodnih odločb je v pritožbi nasprotovala le razlogom za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, ne pa vračanju zadeve temu sodišču v novo sojenje. S tem je toženka zgrešila dopustni pritožbeni okvir.

8.Zato je vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (četrti odstavek 357.a člena ZPP).

9.Odločitev je sprejelo soglasno.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 357a, 357a/1, 357a/2, 357a/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.