Jedro

Glede na to, da je bilo o sporni odločbi pravnomočno odločeno s sodbo Upravnega sodišča, pri čemer je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožnik zoper tak upravni akt ne more uveljavljati zahteve za uporabo nadzorstvene pravice v smislu 274. člena ZUP, niti tega pravnega sredstva ne more po uradni dolžnosti uporabiti drugostopenjski (nadzorni) organ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika za odpravo in razveljavitev odločbe Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija), št. 33121-145/20110/25 z dne 27. 2. 2014, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 9. 2. 2011. Tožnik je dne 4. 4. 2014 vložil zahtevo za razveljavitev odločbe Agencije po nadzorstveni pravici, ker bi naj bil v zadevi očitno kršen materialni predpis. Po določbi 274. člena ZUP lahko pristojni organ izdano odločbo razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Pri tem gre torej za očitno kršitev materialnega zakona, torej če je materialni predpis glede na dejansko stanje, ugotovljeno z odločbo, uporabljen napačno. Kršitev pa je očitna, če jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne da bi se dodatno preverjalo dejansko stanje. Tako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča, opr. št. I Up 1436/2002. Sicer pa je že Upravno sodišče s pravnomočno sodbo II U 121/2014 z dne 8. 10. 2014 ugotovilo, da niso podani razlogi iz drugega odstavka 274. člena ZUP, saj odločbe Agencije ni razveljavilo.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je Agencija zavrnila njegov zahtevek za izplačilo sredstev, ker je napačno ugotovila, da je imel ob vložitvi vloge na javni razpis zaposlene tri osebe, ob vložitvi zahtevka pa dve osebi, s čimer je kršil pogoje javnega razpisa. Navedena razlaga pa je napačna, ker referenčno obdobje, v katerem bi moral tožnik ohraniti število zaposlenih oseb, predstavlja čas od izdaje odločbe o pravici do sredstev do zaključka naložbe in ne od vložitve vloge do zaključka naložbe, kakor je to upoštevala Agencija. Na dan izdaje odločbe o pravici do sredstev pa je tožnik imel zaposlena dva delavca, kakor tudi v času vložitve zahteve za izplačilo sredstev. Tako je Agencija očitno kršila materialne predpise Uredbe PRP ter določila Javnega razpisa za ukrep 321. Glede navedbe, da je Upravno sodišče s sodbo II U 121/2014 ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni bil prekršen materialni predpis, pa tožnik ugovarja, da je sodišče v navedenem sporu presojalo le pravilnost ugotovitve dejanskega stanja ne pa materialni predpis. Sodišče je v sodbi sicer tudi presojalo referenčno obdobje, vendar pa je bila navedena presoja napačna. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je naslovno sodišče navedbe tožeče stranke obravnavalo že v zadevi II U 121/2014. Odločitev sodišča o tem je pravnomočna, na takšno odločbo pa so vezani vsi državni organi, torej tudi tožena stranka. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. V pripravljalni vlogi tožnik odgovarja, da v že omenjeni sodbi Upravno sodišče ni odločalo o očitnih kršitvah materialnega prava, ki jih uveljavlja v tem postopku, ampak je zgolj odločalo o tem, ali je upravni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in če so bile v postopku zagrešene bistvene kršitve določb postopka. Zaradi navedenega so navedbe tožene stranke o pravnomočno rešeni zadevi neutemeljene.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Odločanje po nadzorstveni pravici je pravni institut, ki ga je možno opredeliti tudi kot hierarhični nadzor, ki ga opravlja pristojni organ nad zakonitostjo odločb, izdanih v konkretnih upravnih stvareh v upravnem postopku. Gre torej za nadzor hierarhično višjega (drugostopenjskega oz. nadzorstvenega) organa nad zakonitostjo prvostopenjske upravne odločbe, ki jo je v konkretni upravni zadevi izdal nižji (prvostopenjski) organ. Pri tem pa se presoja zakonitost izdanega upravnega akta le v omejenem obsegu, to je v okviru pogojev, ki so določeni za odločanje po nadzorstveni pravici. V skladu z drugim odstavkom 274. člena ZUP tako lahko pristojni organ izdano odločbo razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis.

7. V obravnavanem primeru je tožnik toženi stranki predlagal, da po nadzorstveni pravici razveljavi odločbo Agencije št. 33121-145/2010/25 z dne 27. 2. 2014, ker bi naj bil z navedeno odločbo očitno prekršen materialni predpis. Sodišče ugotavlja, da se je navedena odločba Agencije nanašala na zahtevek tožnika za izplačilo sredstev v zvezi z odločbo Agencije z dne 9. 2. 2011, s katero so mu bila odobrena sredstva v višini do 30.325,00 EUR na podlagi Javnega razpisa za ukrep 312: Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij.

8. Pri zahtevkih za izplačilo sredstev gre za enostopenjski postopek, kar pomeni, da stranka nima rednega pravnega sredstva (pritožbe), temveč lahko uveljavlja pravno varstvo v okviru upravnega spora. V konkretnem primeru je tožnik zoper sporno odločbo Agencije vložil tožbo v upravnem sporu, o kateri je odločilo to sodišče s sodbo II U 121/2014-9 z dne 8. 10. 2014, in sicer je tožbo zavrnilo.

9. V skladu z Zakonom o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. To pomeni, da presoja vključuje tudi oceno materialno pravne zakonitosti upravnega akta, torej ali je bilo glede predmeta spora pravilno uporabljeno materialno pravo. Navedeno presojo pa mora opraviti sodišče po uradni dolžnosti.

10. Glede na to, da je bilo o sporni odločbi Agencije pravnomočno odločeno s sodbo Upravnega sodišča, pri čemer je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožnik zoper tak upravni akt ne more uveljavljati zahteve za uporabo nadzorstvene pravice v smislu 274. člena ZUP, niti tega pravnega sredstva ne more po uradni dolžnosti uporabiti drugostopenjski (nadzorni) organ. Zaradi navedenega so nerelevantni tožnikovi ugovori, da je Upravno sodišče v upravnem sporu II U 121/2014 preizkušalo odločbo Agencije le z vidika vprašanja pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa tudi z vidika pravilne uporabe materialnega prava. Kot je sodišče že navedlo v točki 9. te obrazložitve, preizkus zakonitosti upravnega akta vključuje po uradni dolžnosti tudi preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Sicer pa se je v obravnavani zadevi sodišče tudi izrecno opredelilo glede za tožnika sporne razlage določb javnega razpisa o referenčnem obdobju, v katerem bi moral tožnik izpolnjevati pogoje javnega razpisa. Na pravnomočno sodbo sodišča pa je, kot je že pravilno navedla tožena stranka, le ta vezana.

11. Po vsem navedem je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.