Jedro

Morebitne napake, storjene v postopku pred upravnim organom, glede na določbo 2. odstavka 85. člena ZUS-1 (ki za razliko od določbe o razlogih za pritožbo, določenih v 1. odstavku 75. člena ZUS-1, ne navaja kot predmeta preizkusa pravilnosti postopka izdaje izpodbijanega akta) niso predmet preizkusa revizijskega sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31.3.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Upravne enote Škofja Loka z dne 23.1.2006, s katerim je prvostopni organ odločil, da se tožnikovi prošnji za podaljšanje roka za predložitev dokazil v postopku denacionalizacije ne ugodi in se njegova zahteva z dne 8.6.1993 za vrnitev nacionaliziranega premoženja zavrže. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je bil rok za vložitev zahtev za denacionalizacijo po 62. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), 7.12.1993. Iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopni organ tožniku v ponovljenem postopku z dopisom z dne 9.5.2005 določil 30 dnevni rok, da vlogo za vrnitev premoženja dopolni, ter mu tudi pojasnil, katera dokazila mora predložiti. Opozoril ga je tudi na posledice, če ne bo ravnal po pozivu. Prvostopni organ je tožniku nato še petkrat podaljšal rok za predložitev dokazov, vendar je tožnik, ki je sicer navajal odločbo Komisije za agrarno reformo z dne 24.7.1948, hkrati navedel, da v zgodovinskem arhivu ni odločbe o nacionalizaciji premoženja njegovemu pravnemu predniku. Priložil je le izpisek iz matične knjige za J.P., svojo babico, in sklepe o dedovanju po njej. Ker ni predložil dokazil, ki so obvezna priloga zahteve za denacionalizacijo, upravni organ ni mogel presojati, ali so za denacionalizacijo izpolnjeni zakonski pogoji, zato je zahtevo za vrnitev premoženja pravilno zavrgel. Tožnik je s pritožbo, sedaj revizijo, uveljavljal vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Prvostopnemu organu je predložil odgovor Zgodovinskega arhiva, navedel pa je tudi konkretno številko odločbe komisije za agrarno reformo za vložek št. 358 k.o. ... V vseh primerih pa mu je bilo sporočeno, da dokumenta o nacionalizaciji premoženja njegovemu predniku M.F. ni najti. Glede pridobitve zgodovinskega izpisa iz zemljiške knjige pa navaja, da odločbe o nacionalizaciji v zbirki listin zemljiške knjige v Škofji Loki ni najti. Meni, da je bila ta listina nezakonito odtujena. Gre pa za velike gozdne površine na Jelovici.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da je treba pritožbo tožeče stranke obravnavati kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija v upravnem sporu je izredno in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

V zvezi z revizijskimi ugovori, ki se nanašajo na kršitev postopka, ki naj bi jih storil upravni organ, revizijsko sodišče pojasnjuje, da se z revizijo izpodbija prvostopenjska sodba (1. odstavek 83. člena ZUS-1). Morebitne napake, storjene v postopku pred upravnim organom, glede na določbo 2. odstavka 85. člena ZUS-1 (ki za razliko od določbe o razlogih za pritožbo, določenih v 1. odstavku 75. člena ZUS-1, ne navaja kot predmeta preizkusa pravilnosti postopka izdaje izpodbijanega akta) torej niso predmet preizkusa revizijskega sodišča. Prvostopno sodišče je pravilno presodilo, da tožnik ni izkazal, da bi bili tudi po zadnjem sklepu o podaljšanju roka za predložitev dokazil z dne 5.12.2005 še podani opravičeni razlogi za nadaljnje podaljševanje tega roka. Sodišče prve stopnje je torej presodilo tožbene ugovore o kršitvah postopka, ki naj bi jih storil upravni organ, in jih zavrnilo. Torej očitane kršitve določb postopka v upravnem sporu niso podane.

Revizija le smiselno uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno. V okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče ugotovilo, da to ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo na podlagi določbe 92. člena ZUS-1, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti revizijsko sodišče po uradni dolžnosti.