Jedro

Ugotovitev, „da je izvajalec zavedel naročnika“ v smislu 636. člena OZ, je po svoji naravi materialnopravna in ne dejanska ugotovitev. Sodišče jo sprejme, če obstojajo takšne dejanske okoliščine primera, ki ob uporabi sodniškega silogizma napotujejo nanjo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da je dolžna v roku dveh mesecev odpraviti napake pri izgradnji objekta X in sicer: na vhodu D 111; - prepleskati strop v levem hodniku pritličja, popraviti razpoke stene na podestu hodnika in jo pobeliti; na vhodu D 113; - odpraviti razpoke na fasadi med stikom pritličja in prvega nadstropja; - v kletnih prostorih objekta B izvesti celovito sanacijo revizijskih jaškov, da jih bo možno dvigovati; na vhodu D 114: - popraviti razpoke na zgornji strani stene na hodniku pri stanovanju št. 6; - namestiti 30 komadov strešnih kap na strehi; V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka glede sanacije odtočnih cevi v pritličju (prodajalna M), tako, da se položijo v skladu s projektom izvedbenih del na vhodu D 114, in glede stroškov v 3. točki izreka zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 276,75 EUR v petnajstih dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku na odpravo napak na objektu X, delno pa ga je zavrnilo. Na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka uspela v približno 75 % tožbenega zahtevka, je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.389,75 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper del, s katerim v postopku na prvi stopnji ni uspela. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe, tožena stranka pa zoper ugodilni in stroškovni del sodbe. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagata, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo v izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata tudi pritožbene stroške. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

3. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke:

4. Zmotno je pritožbeno stališče, da je garancijski rok oziroma dvoletni jamčevalni rok za grajanje stvarnih napak iz drugega odstavka 634. člena OZ pričel teči z dnem, ko je bil opravljen prevzem med tožečo stranko-upravnikom objekta in investitorjem - FL d.o.o. Pravilen je bil materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da je za začetek teka jamčevalnega roka (za izvajalca) ključen datum prevzema med izvajalcem del-toženo stranko in naročnikom del - FL d.o.o. Določila ZVKSES, na katere se sklicuje pritožba, urejajo odgovornost prodajalca (v konkretnem primeru je bil to FL d.o.o.) za napake na prodani nepremičnini v razmerju do kupcev (v čevlje katerih je po določilu 29. člena ZVKSES vstopila tožeča stranka). Odgovornost izvajalca del za napake pa se presoja po pravilih OZ, ki urejajo podjemno oz. gradbeno pogodbo. Določila ZVKSES ne vplivajo na tek jamčevalnih rokov, ki veljajo za izvajalca po OZ. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da se je dvoletni rok za grajanje (skritih) stvarnih napak tudi za tožečo stranko, ki je po določbi 661. člena OZ zgolj vstopila v pravice naročnika nasproti izvajalcu del, iztekel dne 21. 08. 2005. 5. Pritožba pa utemeljeno napada zaključek prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka zamudila enoletni rok za sodno uveljavljanje svoje pravice iz prvega odstavka 635. člena OZ, oziroma utemeljeno graja stališče, da ni podala ustrezne trditvene podlage v smeri izkazovanja okoliščin iz 636. člena OZ, zaradi katerih se izvajalec del na potek prekluzivnega roka za vložitev tožbe ne more sklicevati. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da med ravnanja izvajalca, s katerim zavede naročnika, da pravic pravočasno ne uveljavlja, sodijo vsa ravnanja, iz katerih izhaja, da namerava podjemnik prostovoljno odpraviti napako, na podlagi katerih lahko naročnik utemeljeno sklepa, da jo bo odpravil. Še toliko bolj to velja v primerih, ko podjemnik napake prične odpravljati in jih v določeni meri celo odpravi. Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse (glej II Ips 658/2006, III Ips 75/2001, III Ips 69/92, II Ips 309/2005, II Ips 29/2006). Tožeča stranka je že v prvi pripravljalni vlogi z dne 25. 02. 2008 navedla, da je tožena stranka večino reklamiranih napak priznala in se dogovorila za njihovo odpravo. V dokaz je predložila zapisnik komisijskega ogleda z dne 30. 05. 2006 (A13). Da je tožena stranka napake odpravljala med samim postopkom, izhaja iz celotnega zbranega procesnega in dokaznega gradiva, ne nazadnje je tožeča stranka zaradi med postopkom odpravljenih napak tudi delno umaknila tožbo. Navedene trditve in dokaze bi zato sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri odločitvi o obstoju prekluzije. Zmotno je njegovo stališče, da bi morala tožeča stranka zatrjevati, da jo je tožena stranka s svojim ravnanjem zavajala. Niti ni pomembno, ali se je tožeča stranka zaradi ravnanja tožene stranke sploh čutila zavedeno. Ugotovitev namreč, „da je izvajalec zavedel naročnika“ v smislu 636. čl. OZ, je po svoji naravi materialnopravna in ne dejanska ugotovitev. Sodišče jo sprejme, če obstojajo takšne dejanske okoliščine primera, ki ob uporabi sodniškega silogizma napotujejo nanjo. Kot že povedano, je sodna praksa v zgoraj citiranih odločbah že zavzela stališče, da se izvajalec, ki je pokazal pripravljenost odpraviti napake ali pa jih je celo že začel odpravljati, ne more več sklicevati na prekluzijo roka iz prvega odstavka 635. člena OZ. Za zaključek o „zavedenosti“ zadostuje torej, da je tožeča stranka izkazala, da je tožena stranka napake začela odpravljati.

6. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Napake, katerih odpravo tožeča stranka zahteva v zavrnjenem delu zahtevka, so bile pravočasno grajane, izvedeni dokazni postopek pa je potrdil njihov obstoj. Iz zapisnika o komisijskem ogledu napak in pomanjkljivosti z dne 30. 05. 2006 (A13) je tudi razvidno, da jih je izvajalec priznal in se jih zavezal opraviti (sprememba sodbe se nanaša na napake, opredeljene v tč. 2, 7.,9., in 11. zapisnika). Edino izjemo predstavlja zahteva tožeče stranke „za sanacijo odtočnih cevi v pritličju prodajalne M tako, da se položijo v skladu s projektom izvedbenih del“. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je napako (položitev odtočnih cevi v nasprotju s PID) šteti kot napako v izdelavi zgradbe, ki zadeva njeno solidnost v smislu prvega odstavka 662. člena OZ. Po oceni pritožbenega sodišča gre za napako, ki na solidnost zgradbe nima odločilnega vpliva in zaradi nje tudi ni okrnjena ali onemogočena normalna funkcija objekta kot celote. Predvsem gre za napako (zamašitev odtočnih cevi), ki bi se lahko in morala pokazati, če ne že nemudoma (položitev cevi v nasprotju s PID bi moral že med gradnjo zaznati nadzorni organ), pa najmanj v jamčevalnem roku dveh let, saj gre za instalacije, ki so v redni rabi. Ker jo je tožeča stranka reklamirala šele dne 17. 03. 2009, se na to napako v skladu z drugim odstavkom 634. člena OZ ne more več sklicevati. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

V zvezi s pritožbo tožene stranke:

7. Zaradi odločitve o pritožbi tožeče stranke se je večina razlogov, ki jih v svoji pritožbi uveljavlja tožena stranka, izkazala kot brezpredmetna. Ker tožeča stranka s sodnim uveljavljanjem svojega zahtevka za odpravo napak (v pretežnem delu) ni bila prekludirana, ni več pomembno, ali napake, katerih odpravo je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, sodijo med napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost. Zato se pritožbeno sodišče o izrecno uveljavljanih pritožbenih razlogih, ki napadajo tovrstne sodbene zaključke, ni izjasnjevalo, razen vkolikor se nanašajo na v sodbi naloženo odpravo posedanja zunanjih kanalizacijskih in meteornih jaškov (prva alinea 1. točke izreka sodbe). Nesporno med strankama namreč je, da tožena stranka te napake niti izrecno niti konkludentno ni priznala in tudi ni pristopila k njenemu odpravljanju, pač pa je nasprotno ves čas zanikala svojo odgovornost zanjo. Tožeča stranka je bila glede sodnega uveljavljanja odprave te napake dejansko prekludirana po določilu 1. odst. 635. čl. OZ, vendar pa pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe („V zvezi z zunanjo ureditvijo objektov D 111-116“ na str 7. obrazložitve), da gre za napako, ki vpliva na solidnost gradnje in njeno funkcionalnost. Pritožbeno sodišče pripominja, da je pod gradnjo v primeru uveljavljanja napak na „ zunanji ureditvi“ šteti „zunanjo ureditev“, t.j. parkirišče oz. dovozne površine, ker gre za samostojno in zaključeno gradbeno celoto. Predmet presoje je torej samo solidnost in funkcionalnost parkirišča (in drugih zgrajenih zunanjih površin) in ne solidnost objekta s pripadajočim parkiriščem. Nedvomno je solidnost in funkcionalnost parkirišča zaradi posedanja kanalizacijskih in meteornih jaškov bistveno okrnjena.

8. Neutemeljene so nadalje pritožbene trditve, da tožeča stranka ni dokazala v tem postopku uveljavljanih napak in njihovega pravočasnega grajanja in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obširne in prepričljive razloga sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožbo tožene stranke je zato glede glavne stvari zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

O stroških postopka

9. Zaradi spremembe sodbe je bilo treba ponovno odločiti o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ocenilo, da je tožeča stranka uspela v 75% svojega zahtevka. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tožene stranke, da je bila navedena ocena glede na dejanski uspeh tožeče stranke v postopku na prvi stopnji pretirana. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji uveljavljala tudi odškodninski zahtevek v višini 6.259,39 EUR, ki je bil pravnomočno zavrnjen. Vendar pa se ocena prvostopnega sodišča o 75% uspehu tožeče stranke izkaže kot povsem primerna na podlagi spremenjene sodbe. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da je bil uspeh tožeče stranke v prvem prvostopenjskem postopku 40%, v ponovljenem pa (ob upoštevanju spremenjene sodbe) pa 90%. Ker se večji del nastalih pravdnih stroškov tiče zahtevka na odpravo napak, s katerim je tožeča stranka v pretežnem delu uspela, je povprečna ocena uspeha tožeče stranke v višini 75 % šele s spremembo sodbe postala primerna. Zaradi jasnosti izreka je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v stroškovnem delu potrdilo, čeprav gre v strogo procesnem oziru za spremembo stroškovnega izreka.

10. Na podlagi uspeha pravdnih strank s pritožbo je sodišče druge stopnje odločilo tudi o pritožbenih stroških tako, da jih tožena stranka trpi sama, saj je uspela le v neznatnem stroškovnem delu, da pa je dolžna tožeči stranki povrniti 66 % njenih pritožbenih stroškov. Po laični oceni pritožbenega sodišča, ki si jo pri oceni stroškov sme dovoliti, predstavlja del zahtevka, s katerim tožeča stranka v pritožbi ni uspela, zahtevnejši del v 2. tč. izreka sodbe zahtevane odprave napak, zato sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka v pritožbenem postopku uspela 2/3 oz. 66%. Obenem pa je sodišče druge stopnje pri odmeri odvetniških stroškov tožeče stranke upoštevalo nižji pritožbeni pcto. in sicer glede na oceno prvostopnega sodišča o 75 % uspehu tožeče stranke na 1. stopnji le 3.651,00 EUR, iz česar sledi, da gredo tožeči stranki stroški za sestavo pritožbe v višini 375 OT+ 20 % DDV+ 20 % materialnih stroškov+ taksa za pritožbo, skupaj 419,32 EUR/66%=276,75 EUR.