Jedro

Čeprav uporaba glagola "zagozditi" ni najbolj posrečeno uporabljena in bi ga bilo ustrezneje nadomestiti z glagolom blokirati (zapreti prehod), iz izreka kakor tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je obsojenec s stolom pred vrati, na katerem je sedel, oškodovancu predstavljal oviro, zaradi katere ni mogel oditi iz kuhinje, takšno ravnanje pa ustreza zakonskemu besedilu, da je drugemu protipravno omejil svobodo gibanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale z odločanjem o tem izrednem pravnem sredstvu, 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani F.Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta mu v plačilo naložili tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve ali druge stopnje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj očitane kršitve določb ZKP niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveni očitek v zahtevi je, da naj bi bilo podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe (kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP) s tem, ker iz izreka sodbe izhaja, da je obsojenec zagozdil kuhinjska vrata s stolom tako, da nihče ni mogel ne notri ne ven, sodišče pa obrazlaga, da je obsojenec preprečeval izhod oškodovancu iz zaprtega prostora tako, da je stol, ki ga je naslonil na vrata, obtežil z lastno težo, saj se je nanj usedel, kar pa po mnenju ne predstavlja "zagozdenja". Vsebina glagola zagozditi je namreč jasna, gre zgolj za situacije, ko nek predmet sam zase, zaradi svojega položaja ali oblike deluje kot ovira (zagozda). Gre torej za delovanje stvari in ne za delovanje človeka. Obravnavanega kuhinjskega stola pa ni bilo mogoče uporabiti za zagozdo zato, ker je prenizek, saj ne dosega kljuke kuhinjskih vrat, oziroma z njim ni bilo mogoče oškodovancu omejiti svobode gibanja.

Kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti stori, kdor drugemu odvzame prostost ali drugače omeji svobodo gibanja, ne da bi za to imel kakršnokoli pooblastilo. Izvršitveno dejanje se lahko pojavi v več različnih oblikah, bistveno pa je, da je s tem kršena svoboda gibanja.

V obravnavani kazenski zadevi iz izreka izhaja očitek, da je obsojenec zagozdil kuhinjska vrata s stolom tako, da nihče ni mogel ne notri ne ven in tudi ni dovolil otroku oditi. V obrazložitvi pa sodišče ugotavlja, da se je obsojenec usedel na kuhinjski stol, ki ga je postavil pred kuhinjska vrata in s tem oškodovancu onemogočal svobodo gibanja. Res je sicer, da uporaba glagola "zagozditi" ni najbolj posrečeno uporabljena, kot je to zagovorniku na identične pritožbene navedbe odgovorilo že višje sodišče (zagozditi pomeni dati, potisniti kaj kam tako, da je tam trdno nameščeno) in bi bil izrek nedvomno bolj jasen, če bi državni tožilec ali pa sodišče glagol zagozditi nadomestil z glagolom blokirati (zapreti za prehod), vendar pa ta pomanjkljivost nikakor ne pomeni uveljavljane kršitve določb ZKP. Iz izreka kakor tudi iz obrazložitve namreč izhaja, da je obsojenec s stolom pred vrati oškodovancu predstavljal oviro, zaradi katere ni mogel oditi iz kuhinje. Njegovo ravnanje pa nedvomno pomeni izvršitveno ravnanje oziroma ustreza zakonskemu besedilu, da je drugemu protipravno omejil svobodo gibanja.

Navedeno pa tudi ne more pomeniti kršitve iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je obtožba obdolžencu očitala storitev kaznivega dejanja po 1. odstavku 143. člena KZ, storjeno proti otroku D.S., storitve tega kaznivega dejanja pa je bil obsojenec tudi spoznan za krivega, pri čemer je izrek sodbe identičen z očitkom v obtožbi.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb ZKP, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 tega zakona zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri višini povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu.