Jedro

Ker naklep ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1, ni nujna sestavina opisa dejanja.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega P.R. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 12. 2. 2014 obdolženega P.R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 ter mu izreklo kazen 2 meseca zapora. Obdolženi je bil vrnitve stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen. Vse navedeno je bilo storjeno s sodbo III K 30252/2011. 2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po pritožbeni obrazložitvi podana zato, ker niso bili izločeni dokazi, kot so obdolženčeva ovadba ter pritožbe naslovljene na Višje državno tožilstvo, policijo in Ministrstvo za notranje zadeve ter spisi, ki na podlagi njih nastanejo in do vpogleda katerih so upravičene le z zakonom določene osebe po predpisanem postopku. Vloge s pojasnili je obdolženi na navedene organe naslovil zato, da bi raziskali sume ter za potrebe odkrivanja in dokazovanja morebitnih kaznivih dejanj, ne pa za druge namene. Pismo torej, ki ga je obdolženi napisal pod točko 1 izreka sodbe, mimogrede njegova pristnost ni bila preizkušana z izvedenci, je napisal v obrambi svojih pravic in zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnica uveljavlja z obrazložitvijo, po kateri v točki 1 izreka sodbe ni razvidno, da je bilo dejanje storjeno naklepno, v obeh točkah pa za kakšne prijave je šlo in ne, da je predmet napada ravno oškodovani A.Ž. Ko je oškodovanec omenjen, je omenjen v delu, v katerem obdolženčevo ravnanje ni kaznivo. Končno, obdolženi se je zaradi vrste kaznivega dejanja in zaradi izbranega načina obrambe nahajal pod bremenom dokazovanja resničnosti zapisanih trditev ali vsaj, da je imel utemeljen razlog vanje verjeti, pa je sodišče prve stopnje kljub temu njegove dokazne predloge zavrnilo ter ga v pravici do obrambe na glavni obravnavi prikrajšalo. To vse se, izhajajoč iz pravnih jamstev po slovenski Ustavi in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ne bi smelo zgoditi in to je z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je po pritožnici vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, sankcionirano.

5. Izhajajoč iz opredelitve bistvene kršitve določb kazenskega postopka v 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP so predmet izločitve dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali dokazi, na katere se po določbah zakona sodba ne more opirati ali dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Zakonske protipravnosti pridobljenih dokazov pritožnica ne zatrjuje in tudi po preizkusu iz 383. člena ZKP takšni dokazi niso bili razkriti. Ko pa zatrjuje ustavno protipravnost, pritožnica ne identificira obdolženčevih pravic ali/in temeljnih svoboščin, ki bi bile z nadaljnjim posredovanjem njegovih prijav, kršene. V pritožbeni obrazložitvi se sicer posplošeno sklicuje na pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), vendar znova ne pove konkretno kateri obdolženčevi osebni podatki so bili pred navedenim posredovanjem sploh zbirani in ne, kateri od teh so bili uporabljeni v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Da pa bi prijave z osebnimi podatki ali brez smele biti uporabljene izključno za potrebe postopkov, ki bi tem prijavam sledili, kot je to še razumeti iz pritožbene obrazložitve, je nekaj, kar z Ustavo ni zapovedano, se pravi da uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka niti v tem - ustavnopravnem oziru ne more biti.

6. Ker naklep ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1, ni nujna sestavina opisa dejanja. Izrek sodbe je zato v točki 1, kljub izostali navedbi naklepa, razumljiv, če je že ostalo prezrto, da je po opisu dejanja in še bolj iz razlogov sodbe jasno, da obdolženi ni deloval naključno ali iz malomarnosti. Podobno velja v zvezi z določnostjo prijav in oškodovančevo identifikacijo, ko so prve v obeh točkah izreka sodbe po datumih in naslovniku ustrezno specificirane, in ko je po izrecni navedbi osebe prijavljenega ter po tem, kaj naj bi ta storil, jasno, da gre za oškodovanega A.Ž. in ne morebiti za njegovega pokojnega očeta. Ker je oboje razvidno še iz razlogov sodbe, je uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi v tem primeru izključena.

7. Pritožbeno sodišče se v splošnem strinja s pritožnico, da je tedaj, ko je pri dokazovanju določenih, sicer redkih dejstev, dokazno breme na obdolžencu, treba njegova pravna jamstva, zlasti tista iz tretje alineje 29. člena Ustave in točke d tretjega odstavka 6. člena EKČP še dosledneje spoštovati, vendar ne brezpogojno. Prvi in najpomembnejši pogoj je zveza med obdolženčevimi prizadevanji, s katerimi bi utegnil zadostiti navedenemu dokaznemu bremenu in materialno pravno relevantnimi dejstvi, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazana. Šele tedaj, ko bi kateri izmed predlaganih dokazov neposredno ali vsaj posredno potrjeval obdolženčeva zatrjevanja o oškodovanemu A.Ž., ki da je bil osebno vpleten kot sodelavec nekdanje Udbe SFRJ v gospodarsko-politični kriminal, korupcijo, povojne poboje, razne VIP sodne postopke, da je naklepno zlorabljal Ustavo in zakonska pooblastila, da je do položaja prišel s pomočjo lokalne politične mafije in Udbe v bivšem režimu ter da je prikriti alkoholik, družinsko asocialna oseba, vmešana v mnoge koruptivne afere ter da kot preiskovalni sodnik ravna po naročilih lokalne upravne mafije tako, da je nekdo oproščen, čeprav je kriv in obratno, bi sodišče prve stopnje resnično moralo ravnati tako kot izhaja iz pritožbene obrazložitve. Vendar, ker se vsi predlagani dokazi, bolj kot ne, nanašajo na oškodovančevega očeta, ki kot rečeno po razumljivem izreku sodbe ni predmet napada, zahtevane povezave s povzetimi materialnopravnimi relevantnimi dejstvi iz opisa dejanja ni ter je zato njihova zavrnitev s strani sodišča prve stopnje upravičena. Obrazloženo velja tudi za zavrnjeno postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki bi bila smiselna le v primeru, ko bi bila izkazana vsaj minimalna podlaga za povezavo med zatrjevanim in oškodovančevo osebo, in ki bi potem obdolženčevo, v splošnem sicer zmotno prepričanje, v delu utemeljevala.

8. S podobno obrazložitvijo kot pri uveljavljani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pritožnica uveljavlja še kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pravi namreč, da opis dejanja pod točko 1 izreka sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov in da se ne naša na oškodovanega A.Ž., temveč na drugo osebo. Pritožnica se moti. Z vidika določenosti kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 ni pomembno pravzaprav kdo (ad personam) je predmet njegovega napada. Ko torej pritožnica zatrjuje drugega oškodovanca, v resnici uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, medtem ko imata dejanji pod točko 1 in 2 izreka sodbe vse zakonske znake navedenega kaznivega dejanja. Opisani so storilec, predmet napada, izvršitveno ravnanje in prepovedana posledica, jasno pa je hkrati, da gre ves čas za A.Ž. in ne za njegovega pokojnega očeta. Vloga slednjega je v obeh točkah izrekah sodbe posredne - pomožne narave kot naknadna verifikacija tistega kar naj bi oškodovani A.Ž. po opisu bil oziroma kar vse bi naj storil in za kar ne more biti nobenega dvoma, da lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu.

9. Pritožnica v graji dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izpostavlja obdolženčevo prepričanje o nepravilnostih v postopku pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, zaradi katerih je štel oškodovanca kot preiskovalnega sodnika v postopku in hkrati kot predsednika tega sodišča za odgovornega. Obdolženi je podatke o oškodovančevem očetu dobil od prijateljev in znancev ter predložil listino izraelske obveščevalne službe, ki podatke potrjuje. Dejanji sta bili po pritožbeni obrazložitvi, ki se večkrat ponavlja, storjeni v utemeljeni veri v resničnost zatrjevanega ter v obrambo pravic, ki izključujeta obdolženčev naklep, brez katerega obravnavanega kaznivega dejanja v nobenem izmed primerov ni bilo mogoče storiti. Sploh pa sodišče prve stopnje ni pridobilo izvirnikov prijav, niti ni ustrezno preizkusilo njihove pristnosti, kar bi glede na predložene fotokopije moralo biti storjeno.

10. V zvezi z zadnjim si pritožbeno sodišče dovoli pripombo, da je posredi protislovje, saj če se pritožnica najprej sklicuje na tako imenovana ekskulpacijska razloga iz četrtega odstavka 160. člena KZ-1 in nato še iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, dvomov v objektivno storitev kaznivega dejanja ne more biti. Še zlasti, ker obdolženi niti v delu zagovora vsebine prijav ni zanikal, s čemer je njihovo pristnost na najboljši možni način in ne glede na neobrazloženo željo po preverjanju identičnosti pridobljenih fotokopij z njihovimi izvirniki, potrdil. 11. Vsebina prijav je pomembna še zato, ker je jasno, da gre pri zatrjevanem ves čas za oškodovančevo osebo in ne za tisto, kar naj bi kot preiskovalni sodnik ali kot predsednik sodišča zoper obdolženega v drugem kazenskem postopku nepravilnega storil. Obdolženi je sicer to v svojem zagovoru opisoval z oškodovančevo neodzivnostjo, ko se je sam pritoževal čez ravnanje pravosodnih policistov in siceršnje dogajanje v priporu, potem čez odtekanje informacij s sodišča ter druge kršitve v postopku, kar pa z zatrjevanimi dejstvi v izreku sodbe ni v nobeni zvezi. Kaj ima denimo opraviti zatrjevana oškodovančeva osebna vpletenost kot sodelavca bivše Udbe SFRJ v gospodarsko-politični kriminal, korupcijo, poboje in VIP sodne postopke, z opisanimi nepravilnostmi pravosodnih policistov, neustreznimi razmerami v priporu, odtekanjem informacij s sodišča in kršitvami v drugem postopku zoper obdolženega in zakaj te in ne tiste zoper v prijavah omenjenega I.H., v nobeni od teh prijav niso bile konkretizirane? Podlaga torej, ki naj bi zatrjevana dejstva potrjevala, je za njihovo resničnost popolnoma neustrezna, kot je neustrezna za obdolženčevo prepričanje o resničnosti zatrjevanega. Zgolj zato, ker naj bi bil oškodovanec kot preiskovalni sodnik in kot predsednik sodišča neodziven, ko je šlo za obdolženčeve interese v drugem postopku, še ni mogoče verjeti, da je na primer do položaja predsednika sodišča prišel s pomočjo lokalne politične mafije in Udbe v bivšem režimu itd. Temeljev za takšno prepričanje preprosto ni in ni res, da bi obdolženi na takšen način karkoli v navedenem drugem postopku varoval. Če bi, bi bila tudi vsebina zatrjevanih dejstev iz izreka sodbe združljiva z vsebino varovane pravice, obdolženčevi zli nameni (naklep) pa tedaj tudi po presoji pritožbenega sodišča izključeni. Ker se to ni zgodilo, in ker se nadaljnja pritožbena obrazložitev glede obdolženčevega prepričanja nanaša na oškodovančevega očeta, katerega vloga je kot rečeno posredne - pomožne narave, je bilo pritožnico v povzetih prizadevanjih dokončno zavrniti.

12. Pritožbeno sodišče je moralo glede na uveljavljana pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja preizkusiti še odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je bila obdolženemu izrečena kazenska sankcija, ki po vrsti in višini ustreza teži storjenega kaznivega dejanja in krivdi ter da ni drugih ali novih okoliščin, zaradi katerih bi bilo treba navedeno odločbo v obdolženčevo korist kakorkoli spreminjati.

13. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP. Je posledica obdolženčevih premoženjskih razmer in zlasti dejstva, da se nahaja na prestajanju dolgoletne kazni zapora.