Jedro

Pravica stranke zahtevati, naj se postopek nadaljuje, očitno pomeni tudi njeno pravico do izjasnitve glede razlogov, iz katerih bi upravni organ postopek sicer ustavil, saj gre za dejstva in okoliščine, ki lahko prek nadaljevanja upravnega postopka bistveno vplivajo na končno odločitev o stvari.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Agencije RS za okolje št. 35526-74/2010-75 (35537-13679/2004) z dne 22. 8. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom ustavila postopek spremembe vodnega dovoljenja št. 35537-13679/2004 z dne 8. 1. 2008, za neposredno rabo vode za zalivanje, v vodno dovoljenje za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo stanovanjskih stavb v A. in B., iz zajetja Krbula v občini Vransko. Iz obrazložitve izhaja, da je bila z navedenim vodnim dovoljenjem tam naštetim strankam podeljena vodna pravica za neposredno rabo vode za zalivanje iz zajetja izvira Krbula na tam navedenih Gauss-Krügerjevih koordinatih oziroma tam navedenem zemljišču. Ker je bilo ugotovljeno, da je pri izdaji vodnega dovoljenja prišlo do napake, je upravni organ po uradni dolžnosti začel postopek spremembe tega dovoljenja v dovoljenje za lastno oskrbo z pitno vodo. Organ je v postopku pridobil mnenje JKP Žalec, iz katerega izhaja, da so objekti, ki naj bi se s pitno vodo oskrbovali na podlagi navedenega vodnega dovoljenja, sicer „pravno formalno“ še vedno priključeni na lokalni vodovodni sistem, v katerega pa voda priteka iz javnega vodovodnega sistema. To pomeni, da se navedeni vodni vir ne uporablja več, na obravnavanem območju pa po 117. členu Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) ni več možno izdati vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo, zato sprememba vodnega dovoljenja ni smiselna in je organ postopek ustavil. Pri tem se sklicuje na četrti odstavek 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnic zavrnil, v obrazložitvi svoje odločbe pa razlogom prvostopenjskega organa dodaja, da je bila ustavitev postopka utemeljena že zato, ker za vodenje postopka ni bilo več pogojev, zato zatrjevane kršitve postopka oziroma opustitev zaslišanja strank v postopku ne more vplivati na odločitev. Ne glede na to drugostopenjski organ ugotavlja, da so bile tožnice po podatkih upravnega spisa „z uvedenim postopkom v zadevi seznanjene“, v zadevi pa po vsebini niti ni bilo odločeno.

3. Tožnice se z odločitvijo ne strinjajo in vlagajo obširno tožbo, v kateri med drugim navajajo, da je postopek za izdajo prej navedenega vodnega dovoljenja res tekel na podlagi zahteve za izdajo vodnega dovoljenja za lastno oskrbo s pitno vodo, zato je pri izdaji vodnega dovoljenja res prišlo do napake. Upravni organ bi moral to napako po uradni dolžnosti popraviti, pri tem pa ni šlo za nikakršno spremembo vrste rabe vode, ki „bi utemeljevala uvedbo postopka vodnega dovoljenja“. Toženka ni navedla materialnopravne podlage, ki bi utemeljevala razveljavitev obstoječega vodnega dovoljenja ter uvedbo novega postopka, prav tako ni upoštevala pravic, ki jih ima po zakonu imetnik že izdanega vodnega dovoljenja. O navedbah JKP Žalec, ki so bile odločilne za izdajo izpodbijanega sklepa, tožnice niso bile seznanjene, niti se o njih niso mogle izjasniti. Na predmetnem območju ni javnega vodovodnega sistema, kot je bilo ugotovljeno že z več sodnimi odločbami, iz navedenih razlogov pa sta „sklep in sam postopek bila nezakonita in sta grobo posegla v človekove pravice tožnic“. Tožnice se sicer strinjajo s komunalnim opremljanjem zemljišč, ne strinjajo pa se s samovoljnimi posegi v že pridobljene pravice in pravne koristi. Sodišču predlagajo, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, poleg tega pa naj ji naloži povračilo stroškov upravnega spora.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Med strankami ni sporno, da je bil postopek, ki je bil ustavljen z izpodbijanim sklepom, začet po uradni dolžnosti. Po četrtem odstavku 135. člena ZUP (na katerega se sicer pravilno sklicuje toženka) lahko organ v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, ta postopek ustavi. Če pa bi se postopek v isti zadevi lahko začel tudi na zahtevo stranke, se postopek nadaljuje, kadar stranka to zahteva.

7. Pravna podlaga za spremembo vodnega dovoljenja je 129. člen Zakona o vodah (ZV-1), po katerem se lahko vodno dovoljenje spremeni na predlog njegovega imetnika ali po uradni dolžnosti. Med strankami ni sporno, da so tožnice imetnice prej navedenega vodnega dovoljenja in so zato v obravnavanem postopku imele položaj strank, kar pomeni, da bi se postopek za spremembo tega dovoljenja lahko začel tudi na njihov predlog.

8. To pomeni, da bi toženka morala upoštevati tudi drugi del prej navedene določbe četrtega odstavka 135. člena ZUP, da se namreč v primeru, če bi se postopek v zadevi lahko začel tudi na zahtevo stranke, postopek nadaljuje, kadar stranka to zahteva. Toženka tožnicam sicer ni omogočila, da bi tako zahtevo izrazile pred izdajo izpodbijanega sklepa, vendar pa njihova volja, zahtevati nadaljevanje postopka (oziroma nestrinjanje z njegovo ustavitvijo), povsem nedvoumno izhaja iz njihove pritožbe zoper sklep o ustavitvi tega postopka. Sodišče pripominja, da bi toženka tudi v tej fazi postopka še lahko upoštevala njihovo zahtevo, bodisi na podlagi prvega odstavka 242. člena ZUP, bodisi v okviru odločanja o njihovi pritožbi.

9. Pravica stranke zahtevati, naj se postopek nadaljuje, očitno pomeni tudi njeno pravico do izjasnitve glede razlogov, iz katerih bi upravni organ postopek sicer ustavil, saj gre za dejstva in okoliščine, ki lahko prek nadaljevanja upravnega postopka bistveno vplivajo na končno odločitev o stvari. To velja tudi v obravnavani zadevi, saj je bila predmet odločanja vsebina vodne pravice, ki jo imajo tožnice na podlagi pravnomočne upravne odločbe. Tožnice imajo zato prav, da je toženka zagrešila bistveno kršitev upravnega postopka, ko jim ni omogočila, da bi se izjasnile glede podatkov, ki jih je posredovalo JP Komunala Vransko, niti glede ugotovitve, da na predmetnem območju obstaja javni vodovod.

10. Že iz tega razloga je sodišče v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek.

11. Zaradi učinkovitejšega vodenja tega postopka sodišče pripominja še, da gre pri morebitni spremembi pravnomočnega vodnega dovoljenja glede tega, ali je raba vode dovoljena za zalivanje ali pa za lastno oskrbo s pitno vodo, dejansko za spremembo vsebine tega dovoljenja in ne zgolj za odpravo pisne pomote, kot zmotno menijo tožnice. Vendar pa bo toženka morala upoštevati, da to odločanje ne pomeni obnove postopka, temveč izdajo novega oziroma spremenjenega vodnega dovoljenja ter s tem odločanje na podlagi dejanskih ugotovitev in predpisov, ki veljajo v času odločanja.

12. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče odločilo brez glavne obravnave na seji (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

13. Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Zadeva je bila rešena na seji, tožnice pa v postopku niso imele pooblaščenca, ki je odvetnik, zato se jim po prvem odstavku 3. člena navedenega Pravilnika priznajo stroški v višini 15,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika), plačano sodno takso pa bo sodišče vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1 Taksne tarife o sodnih taksah).