Jedro

Toženka v pritožbi navaja, da tožnici ni bilo sporno, kako se pravilno obračuna Covid dodatek. Tožnica ni trdila, da je prišlo do preplačila, ker ni poznala predpisov. Zatrjevala je, in to glede na ugotovitev sodišča prve stopnje tudi dokazala, da je toženki izplačala previsok Covid dodatek zaradi napačne izbire formule, torej toženki ni želela plačati višji dodatek, kot ji je pripadal. Toženka ne oporeka ugotoviti sodišča prve stopnje, da je bil Covid dodatek obračunan v napačnem znesku nehote, zaradi napake. Pri vračanju v primeru neupravičene obogatitve po 190. členu OZ ni odločilno, ali je bil plačnik dovolj skrben, zato toženka neutemeljeno vztraja, da bi morala tožnica januarja 2021 ob ugotovljenih nepravilnostih pri obračunu plače izvesti kontrolo obračuna celotne plače. Tožnica je šele v postopku notranje revizije odkrila, da je toženki napačno obračunavala Covid dodatek, kar pomeni, da ji ni ne zavestno ne hote obračunala in izplačala previsok Covid dodatek.

Tožnica v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ker je januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu decembrske plače, bi lahko nadaljnja plačila izvedla le s pridržkom zahtevati nazaj po 191. členu OZ. Plačnik si mora pridržati pravico zahtevati plačilo nazaj le, kadar vedoma plača nekaj, kar ni dolžan, ne pa tudi v primeru, če plačuje nekaj v zmoti. V takem primeru si niti ne more pridržati pravice terjati plačilo nazaj, saj se ne zaveda, da plačuje neobstoječ dolg. Stališče sodišča prve stopnje, da bi si tožnica morala pridržati pravico terjati plačilo nazaj, bi bilo lahko pravilno le, če bi se ugotovilo, da je tožnica marca 2021, ko je naredila obračun nadomestila plače za februar 2021, vedela, da je toženki obračunala previsoko nadomestilo in ji takšno nadomestilo tudi zavestno izplačala. Tega sodišče prve stopnje, zaradi zgrešenega materialno pravnega stališča, da ugotovitev napake pri obračunu decembrske plače pomeni, da bi si tožnica morala pridržati tudi vračilo plače za februar 2021, ni ugotavljalo. Zgolj dejstvo, da je tožnica januarja 2021 izvedela, da je storila napako pri obračunu decembrske plače, ne pomeni, da je marca 2021, ko je obračunala in plačala nadomestilo plače za februar 2021, vedela, da je obračun napačen in je kljub temu toženki plačala previsoko nadomestilo februarske plače.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe v II., III. in IV. točki izreka razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača 137,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2022 dalje (I. točka izreka), zavrnilo je višji zahtevek do zneska 281,55 EUR (II. točka izreka), odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka) ter obe stranki določilo za zavezanki za plačilo sodne takse do ene polovice (IV. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da ni zavestno plačala več, kot je toženki pripadalo. Obračun plač za januar in februar 2021 je bil napačen. V osnovi se je upošteval Covid dodatek, kar se ne bi smel, ker napaka na postavki Z124 ni bila pravilno ponastavljena, česar tožnica ni vedela. Osnova za obračun nadomestila plače za medicinske sestre in zdravstvene tehnike je plača delavca, ki jo je prejel v preteklem mesecu. Zaradi tako obračunane osnove se je po odkritju napake v mesecu januarju 2021 napaka povlekla še v mesec februar 2021, za kar je tožnica izvedela šele v okviru notranje revizije, ki je potekala od junija do septembra 2021. Direktor tožnice A. A. je zaslišan povedal, da ni odredil, da se Covid dodatki vštevajo v osnovo za izračun nadomestila plače, da je zaupal zunanjemu izvajalcu, da je napaka sanirana. Tudi B. B. je pojasnila, da je napako pri obračunu nadomestil v mesecu januarju 2021 odkrila C. C. za decembrsko plačo in obvestila pogodbenega izvajalca. Prepričani so bili, da je izvajalec napako odpravil. Enako izhaja iz izpovedi C. C. Pojasnila je še, da ni šlo za izbiro formul, saj je postavka Z124 (osnova za nadomestilo plače za pretekli mesec) že nastavljena in je sama ni nastavljala. Sodišče prve stopnje je tako napačno ugotovilo dejansko stanje in ni upoštevalo specifik tega primera. Ko je tožnica v januarju 2021 ugotovila, da je prišlo do napake pri izračunu nadomestila plače, je na to opozorila podizvajalca, ki je zagotovil, da je napako odpravil. Mislili so, da je odpravil napako tako v okviru postavke Z120 (osnova za tekoči mesec) kot Z124 (osnova za pretekli mesec), vendar so popravili le Z120. Sodišče ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je sklenilo, da tožnica za napako ni vedela tudi pri obračunu plače za februar 2021 in zakaj bi lahko nadaljnja plačila izvršila le ob pridržku zahtevati preplačilo nazaj. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je nasprotje v sodbi glede zavedanja o napačnem obračunu nadomestil in zapisniki o izvedbi dokazov. Prav tako se sodišče ni opredelilo do navedb, da je tožnica napako prvič odkrila februarja 2021 in o tem obvestila izvajalca, ki je napako odpravil in so bile plače pravilno obračunane marca 2021 (kršitev 7., 8. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj je dokazni postopek pokazal, da tožnica ni prostovoljno privolila v prikrajšanje, kar je ključno za presojo pravil iz 190. do 192. člena OZ. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka, saj bi morala tožnica uspeti v celoti. Tudi, če bi se štelo, da je zahtevek delno utemeljen, bi moralo sodišče šteti, da je po temelju uspela z 90 %, saj je bil izračun prikrajšanja pravilen, prav tako je dokazala, da je bilo preplačilo posledica napake. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper prisojeni znesek v višini 28,09 EUR iz naslova vrnitve Covid dodatka ter posledično glede stroškov postopka, se pritožuje toženka. Navaja, da tožnica na kadrovskem področju zaposluje strokovnjake, ki poznajo zakonodajo in način obračun plač v javnem sektorju. Če je tožnica že januarja 2021 ugotovila, da je napačno obračunala nadomestilo plače za december 2020, bi morala v januarju 2021 preveriti pravilnost obračuna celotne plače, torej tudi Covid dodatkov. Iz izjav prič B. B. in C. C. izhaja, da če se je ugotovila napaka, se je morala preveriti pravilnost obračuna celotne plače. Ker tožnica januarja 2021 ni preverila pravilnosti obračuna celotne plače, je zavestno prevzela riziko napačno obračunih plač. Ugotovitev sodišča, da je za napako glede Covid dodatkov izvedela šele naknadno, z notranjo revizijo, je napačna. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v tem delu in ji tožnica povrne stroške postopka in plača celotno sodno takso. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožnica od toženke zahteva vračilo dela nadomestila plače za januar 2021 (v višini 109,49 EUR neto) in februar 2021 (v višini 143,97 EUR neto) ter znesek preveč obračunanega dodatka za delo v rizičnih razmerah, Covid dodatka, za obdobje od januarja 2021 do avgusta 2021 v skupni višini 28,09 EUR neto. Obračunu nadomestila plače za čas odsotnosti z dela za januar 2021 in februar 2021 je bil napačen, saj je bil v osnovo vštet tudi Covid dodatek, ki se glede na sedmi odstavek 56. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 in četrti odstavek 123. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije Covid-19 v osnovo ne všteva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do napake prišlo, ker je tožnica izbrala napačno formulo, kar je ugotovila januarja 2021. Prav tako je prišlo do napake pri obračunu Covid dodatka, saj bi se moral obračunati od bruto urne postavke osnovne plače, izračunane glede na 8. člen Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Uredba), to je glede na povprečno mesečno delovno obveznost in ne glede na dejanske ure.1 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica Covid dodatek od januarja do avgusta 2021 obračunala napačno, glede na bruto urno postavko osnovne plače za dejansko število ur, ker je izbrala napačno formulo, za to pa ni vedela do notranje revizije.

8. Kadar je nekdo obogaten, prejme kaj brez pravnega temelja na škodo drugega, mora prejeto vrniti (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Pri tem velja, da tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, tega nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal to pravico ali če je plačal, da bi se izognil sili (191. člen OZ). Skladno s sodno prakso lahko tisti, ki je plačal nekaj, kar ni dolžan, to zahteva nazaj, če je to storil pomotoma, v zmoti, čeprav pri tem ni bil dovolj skrben. Ključno je, da plačnik ni vedel, da plačuje nekaj, kar ni dolžan, da v prikrajšanje ni privolil, ampak je bil ob plačilu v zmoti, npr. če je prišlo do plačila zaradi napake v računalniškem programu, računske pomote, slabe koordinacije med službami.2 Le v primeru, če bi bilo dokazano, da je tožnica vedela, da je toženki obračunala nadomestilo plače upoštevajoč Covid dodatek in Covid dodatek od bruto urne postavke osnovne plače glede na dejanske ure, ter je to tudi želela, bi bil njen zahtevek za vračilo neutemeljen in bi si ob plačilu morala pridržati pravico terjati preplačilo nazaj.

_K pritožbi toženke_

9. Toženka v pritožbi navaja, da tožnici ni bilo sporno, kako se pravilno obračuna Covid dodatek. Tožnica ni trdila, da je prišlo do preplačila, ker ni poznala predpisov. Zatrjevala je, in to glede na ugotovitev sodišča prve stopnje tudi dokazala, da je toženki izplačala previsok Covid dodatek zaradi napačne izbire formule, torej toženki ni želela plačati višji dodatek, kot ji je pripadal. Toženka ne oporeka ugotoviti sodišča prve stopnje, da je bil Covid dodatek obračunan v napačnem znesku nehote, zaradi napake. Kot že pojasnjeno, pri vračanju v primeru neupravičene obogatitve po 190. členu OZ ni odločilno, ali je bil plačnik dovolj skrben, zato toženka neutemeljeno vztraja, da bi morala tožnica januarja 2021 ob ugotovljenih nepravilnostih pri obračunu plače izvesti kontrolo obračuna celotne plače. Tožnica je šele v postopku notranje revizije odkrila, da je toženki napačno obračunavala Covid dodatek, kar pomeni, da ji ni ne zavestno ne hote obračunala in izplačala previsok Covid dodatek.

10. Ker tožnica ni vedoma plačevala napačno obračunanega Covid dodatka, od toženke utemeljeno zahteva vrnitev preveč izplačanega dodatka v znesku 28,09 EUR, sodišče prve stopnje pa je njenemu zahtevku pravilno ugodilo. Posledično toženka tudi neutemeljeno ugovarja odločitvi o stroških postopka. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi toženke niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

_**K pritožbi tožnice**_

11. Tožnica v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ker je januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu decembrske plače, bi lahko nadaljnja plačila izvedla le s pridržkom zahtevati nazaj po 191. členu OZ. Plačnik si mora pridržati pravico zahtevati plačilo nazaj le, kadar vedoma plača nekaj, kar ni dolžan, ne pa tudi v primeru, če plačuje nekaj v zmoti. V takem primeru si niti ne more pridržati pravice terjati plačilo nazaj, saj se ne zaveda, da plačuje neobstoječ dolg. Stališče sodišča prve stopnje, da bi si tožnica morala pridržati pravico terjati plačilo nazaj, bi bilo lahko pravilno le, če bi se ugotovilo, da je tožnica marca 2021, ko je naredila obračun nadomestila plače za februar 2021, vedela, da je toženki obračunala previsoko nadomestilo in ji takšno nadomestilo tudi zavestno izplačala. Tega sodišče prve stopnje, zaradi zgrešenega materialno pravnega stališča, da ugotovitev napake pri obračunu decembrske plače pomeni, da bi si tožnica morala pridržati tudi vračilo plače za februar 2021, ni ugotavljalo.3 Zgolj dejstvo, da je tožnica januarja 2021 izvedela, da je storila napako pri obračunu decembrske plače, ne pomeni, da je marca 2021, ko je obračunala in plačala nadomestilo plače za februar 2021, vedela, da je obračun napačen in je kljub temu toženki plačala previsoko nadomestilo februarske plače. Tožnica s tem v zvezi utemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih trditev, da ni vedela, da je obračun nadomestila plače za februar 2021 napačen, ker je verjela, da je napaka odpravljena tako pri osnovi za tekoči kot pretekli mesec.

12. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo v II. točki razveljavilo, posledično pa tudi v III. in IV. točki glede stroškov postopka, saj še ni znan končni uspeh tožnice, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, saj se sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredelilo do navedb tožnice glede širšega sklopa odločilnih dejstev. Poleg tega tudi sicer namen instančnega postopka ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijanega dela sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

13. Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju opredeliti do navedb tožnice, da je bil napačen obračun nadomestila plače za mesec februar 2021 posledica napake pri obračunu, da je mislila, da je napaka odpravljena, vendar je šele v postopku notranje revizije ugotovila, da je bila napaka odpravljena le za tekoči mesec, ne pa tudi pri obračunu nadomestila plače za pretekli mesec. Sodišče prve stopnje naj ugotovi, ali je tožnica nadomestilo plače za mesec februar 2021 marca 2021 vedoma obračunala tako, da je v osnovo vključila Covid dodatek in tudi želela tako izplačati plačo, ali pa je bilo to posledica napake in s tem v zvezi dodatno zasliši direktorja tožnice in priče, predlagane za zaslišanje s tem v zvezi. Poleg tega naj sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o stroških postopka upošteva, da je tožnica skladno s prvim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah oproščena plačila sodne takse.

14. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 V 3. členu Uredbe je določeno, da se dodatek za delo v rizičnih razmerah izračuna po formuli: bruto urna postavka osnovne plače x število ur x faktor; 8. člen Uredbe pa določa način izračuna bruto urne postavke, ki se izračuna tako, da se osnovna plača deli s povprečno mesečno delovno obveznostjo. 2 Prim. III Ips 84/2007, III Ips 18/2007, VIII Ips 267/2010, VIII Ips 294/2011, VIII Ips 203/2016, VIII Ips 185/2016. 3 Pritožbeno sodišče dodaja, da tožnica od toženke zahteva vrnitev preveč plačanega nadomestila plače za januar 2021 (v tem delu je odločitev že pravnomočna) in februar 2021 in ne december 2020 in januar 2021, kot je to pomotoma zapisalo sodišče prve stopnje.