Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli pravilno stališče, da odločba Komande garnizona M. z dne 5.9. 1991 ni predstavljala veljavnega pravnega naslova za toženčevo vselitev v sporno stanovanje. Po 25.6.1991 komande garnizonov in drugi organi, ki so upravljali vojaški stanovanjski sklad, namreč niso bili več upravičeni razpolagati s stanovanji nekdanje JLA. Dne 25.6.1991 je bila sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti pa je bil urejen z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 1/91 - v nadaljevanju ustavni zakon. Po 1. odst. 9. člena ustavnega zakona je prevzela Republika Slovenija v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Pravica razpolaganja JLA s tem premoženjem je tako prenehala že z dnem, ko je Republika Slovenija z navedenim ustavnim predpisom prevzela premoženje v svoje upravljanje. Odločba Komande garnizona Maribor z dne 5.9.1991, s katero je bilo tožencu dodeljeno sporno stanovanje, je tako nezakonita, toženec pa zaseda stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Čeprav toženec za sporno stanovanje nima veljavnega pravnega naslova, pa v konkretnem primeru tožbenemu zahtevku na izpraznitev stanovanja v M., ni mogoče ugoditi brezpogojno. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da je toženec pred dodelitvijo spornega stanovanja stanoval v drugem stanovanju iz vojaškega stanovanjskega fonda (enosobno stanovanje v M., M.), glede katerega je bil imetnik stanovanjske pravice. Stanovanjsko pravico na stanovanju v M. v M. pa je lahko pridobil ali izgubil le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Po 6.1.1991 (ko je začel veljati zakon o zagotavljanju stanovanj v JLA, Ur. l. SFRJ, št. 84/90, h kateremu Skupščina RS ni dala soglasja) pa do 25.6.1991 sta bila to zakon o stanovanjskih razmerjih - ZSR (Ur. l. SRS, št. 35/82 in 14/84) in kot specialni predpis zakon o sredstvih in financiranju JLA - Ur. l. SFRJ, št. 53/84 in 57/89, po tem datumu pa le še ZSR.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenita, da se izrek sodbe glasi : " Toženec je dolžan izprazniti dvosobno stanovanje v M., L., 1. vhod IV.nadstropje, št... in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki v 15 dneh, potem ko mu bo tožeča stranka dala na razpolago njegovo prejšnje enosobno stanovanje v M., M. ali temu enakovredno stanovanje.

Kar zahteva tožeča stranka več (oziroma drugače), se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje".

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, da mora toženec izprazniti dvosobno stanovanje v M., L. 7/a. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Komanda garnizona M. z odločbo št. 4-263, z dne 5.9.1991 toženi stranki ni mogla pravnoveljavno dodeliti spornega stanovanja. V času dodelitve stanovanja tožencu, je imela pravico razpolaganja le tožeča stranka. Če toženec meni, da ima pravico do vselitve v prejšnje stanovanje, na katerem je imel stanovanjsko pravico, bi moral postaviti nasprotni tožbeni zahtevek. Tega ni storil. Sodišče bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi.

Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožena stranka mnenja, da revizija ni utemeljena. Tožbeni zahtevek je bil utemeljeno zavrnjen. Zaradi vložene tožbe so toženi stranki nastali stroški, ki jih tožeča stranka še ni povrnila.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar te kršitve ni ugotovilo.

Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli pravilno stališče, da odločba Komande garnizona M. z dne 5.9. 1991 ni predstavljala veljavnega pravnega naslova za toženčevo vselitev v sporno stanovanje. Po 25.6.1991 komande garnizonov in drugi organi, ki so upravljali vojaški stanovanjski sklad, namreč niso bili več upravičeni razpolagati s stanovanji nekdanje JLA. Dne 25.6.1991 je bila sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti pa je bil urejen z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 1/91 - v nadaljevanju ustavni zakon. Po 1. odst. 9. člena ustavnega zakona je prevzela Republika Slovenija v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Pravica razpolaganja JLA s tem premoženjem je tako prenehala že z dnem, ko je Republika Slovenija z navedenim ustavnim predpisom prevzela premoženje v svoje upravljanje. Odločba Komande garnizona M. z dne 5.9.1991, s katero je bilo tožencu dodeljeno sporno stanovanje, je tako nezakonita, toženec pa zaseda stanovanje brez veljavnega pravnega naslova.

Čeprav toženec za sporno stanovanje nima veljavnega pravnega naslova, pa v konkretnem primeru tožbenemu zahtevku na izpraznitev stanovanja v M., L. 7/a ni mogoče ugoditi brezpogojno. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da je toženec pred dodelitvijo spornega stanovanja stanoval v drugem stanovanju iz vojaškega stanovanjskega fonda (enosobno stanovanje v M., M.), glede katerega je bil imetnik stanovanjske pravice. Stanovanjsko pravico na stanovanju v M. v M. pa je lahko pridobil ali izgubil le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Po 6.1.1991 (ko je začel veljati zakon o zagotavljanju stanovanj v JLA, Ur. l. SFRJ, št. 84/90, h kateremu Skupščina RS ni dala soglasja) pa do 25.6.1991 sta bila to zakon o stanovanjskih razmerjih - ZSR (Ur. l. SRS, št. 35/82 in 14/84) in kot specialni predpis zakon o sredstvih in financiranju JLA - Ur. l. SFRJ, št. 53/84 in 57/89, po tem datumu pa le še ZSR. Iz ugotovitev obeh sodišč (pa tudi iz nespornih navedb obeh strank) izhaja, da je toženec stanovanjsko pravico na stanovanju M. v M. pridobil že pred 25.6.1991. Gre torej za pridobljeno pravico toženca na prejšnjem stanovanju z vsemi posledicamni, ki izvirajo iz takšne pravice - torej tudi upravičenjem do nadaljnje uporabe stanovanja. V pridobljeno toženčevo stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju namreč niti pred 25.6.1991, niti tega dne in kasneje izdani predpisi Republike Slovenije niso posegli na ta način, da bi toženec lahko izgubil pravico do uporabe tega stanovanja. Tudi preselitev v drugo stanovanje, ki mu je bilo dodeljeno na podlagi neveljavne odločbe istega stanodajalca, ni mogla imeti za posledico izgube njegove stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju.

Ob pravilni uporabi materialnega prava bi morali sodišči druge in prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugoditi tako, da je izpraznitev spornega stanovanja, ki ga tožena stranka zaseda nezakonito, možna le ob pogoju, da tožeča stranka zagotovi toženi stranki vselitev v njeno prejšnje stanovanje, če pa to ni mogoče, pa zagotovi toženi stranki vselitev v drugo, prejšnjemu stanovanju enakovredno stanovanje. Tako odločanje pomeni delno ugoditev tožbenemu zahtevku in tedaj odločanje v mejah postavljenega zahtevka (2.člen ZPP), za kar pa je dovolj ugovor tožene stranke. Nasprotni tožbeni zahtevek toženca tedaj ni bil potreben.

Nižji sodišči sta ugotovili vsa dejstva, ki so za odločitev pravnoodločilna. Iz razlogov, ki so navedeni, pa sta materialno pravo zmotno uporabili. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke delno ugodilo (1. odst. 395. člena ZPP), in sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Izrek o stroških celotnega postopka temelji na določbah 154. in 166. člena ZPP. Tožeča stranka je v postopku uspela le deloma (v preostalem delu je uspela tožena stranka). Ob upoštevanju določbe 2. odstavka 154. člena ZPP mora zato vsaka stranka trpeti svoje stroške celotnega pravdnega postopka.