Jedro

Pri ureditvi v 327. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) gre za specialno določbo, ki odstopa od splošnih pravil o pristojnosti uprave za vlaganje tožb.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani sklep z dne 16.3.2011 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani sklep z dne 6.4.2011 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

K 1.) točki izreka: Z izpodbijanim sklepom z dne 16.3.2011 je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo zoper toženo stranko N.T. V obrazložitvi je navedlo, da uveljavlja tožeča stranka odškodninski zahtevek tudi zoper imenovanega toženca, ki je član nadzornega sveta tožeče stranke vse od 27.7.2008 dalje. V takšnem primeru bi morala tožeča stranka tožbo zoper njega vložiti po posebnem zastopniku, namesto tega pa jo je vložil njen predsednik uprave po pooblaščencih.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svojih dveh pooblaščenkah vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek; hkrati je uveljavljala povrnitev pritožbenih stroškov. Trdi, da je sodišče napačno interpretiralo 2. odst. 327. čl. ZGD-1 in ni upoštevalo namena zakonodajalca, ki je bil v preprečitvi kolizije interesov, kljub dikciji, da skupščina (v primeru, kakršen je obravnavani, ko je tožba vložena tudi zoper sedanjega člana nadzornega sveta) „mora imenovati“ posebnega zastopnika, ta določba ni kogentna. Odločitev je vedno v pristojnosti delničarjev, ki najbolj poznajo interne odnose in morebitne kolizije interesov. V nadaljevanju se sklicuje na nemško in avstrijsko zakonodajo (147. čl. AktG oz. 134. čl. AktG), ki določa zgolj možnost imenovanja posebnega zastopnika v primeru kolizije interesov, kar pa je stvar presoje v vsakem konkretnem primeru. Smisel ureditve v 327. čl. ZGD-1 pa tudi ni v omejevanju aktivne legitimacije za vložitev odškodninske tožbe, imenovanje posebnega zastopnika je neobvezno, pomeni zgolj pravico, ne pa dolžnost delničarjev. Meni, da je institut posebnega zastopnika v 327. čl. ZGD-1 urejen pomanjkljivo in nejasno, tako da lahko za posebnega zastopnika skupščina imenuje tudi upravo oz. člana uprave, saj zakon ne postavlja nobenih omejitev glede tega, kdo je lahko posebni zastopnik. Omenjena določba pa tudi izgublja svoj smisel, saj je praviloma odvetnik tisti, po katerem bo družba vlagala odškodninski zahtevek, ne glede na to, ali ga je imenovala skupščina ali ga je pooblastila uprava. Kolizija interesov med vlagateljem odškodninske tožbe in tožencem bi bila nedvomna zgolj v primeru, da bi bila toženec in tožnik ena in ista oseba, v vseh ostalih primerih pa je kolizija lahko zgolj domnevna. V konkretnem primeru pa kolizija ne obstaja, saj je uprava kot zakonita zastopnica družbe na podlagi zakonitega skupščinskega sklepa po pooblaščencih, odvetniških družbah, vložila odškodninsko tožbo zoper člana nadzornega sveta, ki v njem opravlja funkcijo kot predstavnik delavcev. Glede na dejstvo, da je nadzorni svet tožnice sestavljen (zaradi odstopa enega člana) iz 8 članov, predstavlja toženi član 1/8 ali 12,5 % glasov nadzornega sveta, kar pomeni, da sam nima odločilnega vpliva na odločanje nadzornega sveta. Ker je v obravnavanem primeru skupščina tožeče stranke z zakonitim sklepom izrecno naložila upravi oziroma njenemu predsedniku, da vloži odškodninsko tožbo zoper določene tožence, med katerimi je tudi obstoječi član nadzornega sveta, je prišlo do kumulacije položaja zakonitega in posebnega zastopnika. Nadalje je predsednik uprave tožbo vložil po pooblaščencih – odvetnikih, v čemer pa tudi ni nobene težave.

Toženec N.T. je po svojih pooblaščencih odgovoril na pritožbo, predlagal njeno zavrnitev in uveljavljal povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da 2.odst. 327. čl. ZGD-1 ne vsebuje dispozicije, ampak kogentno zakonsko zapoved, da „mora skupščina imenovati posebnega zastopnika“ in nobena pravna razlaga zakonske določbe, bodisi besedna ali po namenu, ne more in ne sme pripeljati do tega, da se zakonska določba ne uporablja oziroma se uporablja v nasprotju z njo.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Že na splošno je vlaganje tožb in uveljavljanje odškodninskih zahtevkov za povrnitev škode družbi, v pristojnosti uprave delniške družbe. Pri ureditvi v 327. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) pa gre za specialno določbo, ki odstopa od splošnih pravil o pristojnosti uprave za vlaganje tožb, glede na to, da je tožbo za povrnitev škode v zvezi z vodenjem posameznih poslov družbe, ki je družbi nastala kot posledica kršitve dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora, mogoče vložiti, če tako sklene skupščina z navadno večino glasov. Pristojnost za imenovanje posebnega zastopnika je v takšnem primeru tesno povezana s pristojnostjo za vložitev tožbe. In tisti, ki odloča o vložitvi tožbe (skupščina), lahko odloči tudi, kdo bo družbo v sodnem postopku zastopal. Odločitev o tem, ali bo tožba sploh vložena, je torej na skupščini. Pa tudi odločitev o vprašanju, ali je zaradi konflikta interesov za zastopanje družbe v postopku pred sodiščem, ki odloča o utemeljenosti odškodninskega zahtevka, treba imenovati posebnega zastopnika, je v pristojnosti skupščine. Le v primeru, da takšen konflikt interesov skupščina ugotovi, mora imenovati posebnega zastopnika.

Po mnenju pritožbenega sodišča je določilo 2. odst. 327. čl. ZGD-1, ki takšno obveznost nalaga skupščini (:da mora skupščina imenovati posebnega zastopnika, če je treba tožbo vložiti proti osebi, ki med odločanjem skupščine še vedno opravlja naloge člana organa vodenja ali nadzora), mogoče razumeti v zgoraj navedenem kontekstu. Gre za vprašanje razlage zakonskega določila, ne pa za vprašanje kogentnosti ali dispozitivnosti določbe. Ureditev je logična, če se upošteva, da je namen določila v zaščiti delničarjev in njihovih interesov in ta namen je dosežen, ko je na skupščini sprejeta odločitev o vložitvi odškodninske tožbe in ob seznanitvi z vsemi okoliščinami primera je očitno stališče delničarjev takšno, da konflikta interesov ni, ker ni hkrati imenovan posebni zastopnik. Zakonsko varstvo pa ne seže tako daleč, da bi bilo treba delničarje varovati pred njimi samimi.

V obravnavani zadevi gre za ravno tak primer, saj iz tožbenih navedb izhaja, da je tožeča stranka na skupščini dne 19.7.2010 sprejela sklep, v katerem je med drugim navedeno, da mora uprava družbe v šestih mesecih od dneva skupščine s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika proučiti obstoj elementov odškodninske odgovornosti in vložiti tožbo zoper člane organov vodenja in/ali nadzora, za povrnitev škode, v zvezi z vodenjem tistih posameznih poslov družbe (v nadaljevanju našteti), s katerimi je družbi nastala škoda kot posledica kršitve dolžnosti članov organov vodenja in/ali nadzora.

Tožeča stranka, ki je delniška družba, je skladno s prej omenjenim sklepom skupščine vložila tožbo po upravi, ki je njena zakonita zastopnica, slednja pa je za zastopanje v tem postopku pooblastila dve odvetniški družbi. Glede na to je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožbe (glede toženca N.T.) ni vložila upravičena oseba. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Hkrati je odločilo, da so stroški pritožbenega postopka nadaljnji pravdni stroški (3. odst. 165. čl. ZPP).

K 2.) točki izreka: Z izpodbijanim sklepom z dne 6.4.2011 je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožencu N.T. povrniti 32.220,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svojih pooblaščenkah vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Hkrati je uveljavljala povrnitev stroškov. Opozarja, da je zoper sklep o zavrženju tožbe zoper toženca N.T. vložila pritožbo, zaradi česar navedeni sklep še ni pravnomočen, iz tega razloga je odločanje o nastalih pravdnih stroških preuranjeno. V nadaljevanju povzema svojo pritožbo zoper sklep z dne 16.3.2011. Toženec N.T. je po svojih pooblaščencih odgovoril na pritožbo, predlagal njeno zavrnitev in uveljavljal povrnitev stroškov.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Ker je glede na odločitev v predhodni točki (razveljavljen sklep o zavrženju tožbe) izpodbijani sklep neutemeljeno izdan, pri uveljavljenih stroških toženca N.T. pa tudi ne gre za stroške po 6. odst. 163. čl. ZPP, kar pomeni, da je odločitev o teh stroških odvisna od odločbe v glavni stvari, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP), pri čemer so stroški pritožbenega postopka del nadaljnjih pravdnih stroškov (3. odst. 165. čl. ZPP).