Jedro

Po presoji sodišča sta oba upravna organa na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodila, da pri tožniku pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje ni izpolnjen. S tem v zvezi je utemeljen zaključek, da tožnikov odhod iz RS, ne glede na njegovo drugačno zatrjevanje v postopku, ni bil posledica izbrisa, saj je bilo na podlagi tožnikove izjave in izjav zaslišanih prič ugotovljeno, da je tožnik RS zapustil leta 1992, to pa je bilo pred datumom, ko bi mu glede na zavrnjeno prošnjo za sprejem v slovensko državljanstvo prenehala prijava stalnega prebivališča po Zakonu o tujcih.

Tožnik je bil sicer iz Registra stalnega prebivalstva izbrisan dne 28. 6. 1993, vendar ne zaradi začetka veljavnosti določb Zakona o tujcih, temveč na podlagi določb Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva po ugotovitvi Občine Radovljica, da daljši čas ne prebiva več na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča na Bledu. Navedeno potrjuje, da je tožnik RS dejansko zapustil že v letu 1992.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Radovljica je kot prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji po določbah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), ker je ugotovila, da tožnik v postopku ni izkazal dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik dne 26. 6. 2013 skladno z določbami ZUSDDD zaprosil za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Prvostopenjski organ je v upravnem postopku na podlagi izvedenih dokazov ugotovil, da tožnik izpolnjuje dva izmed zahtevanih pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD, in sicer, da je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in da je bil na dan 25. 6. 1991 državljan ene od republik nekdanje SFRJ. Z vpogledom v Register stalnega prebivalstva je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) na naslovu X., Bled, in da mu je prijava stalnega prebivališča prenehala dne 28. 6. 1993, ko je bil na podlagi odločbe Občine Radovljica št. 201-1436/91-5 z dne 10. 6. 1993, ki je postala dokončna dne 28. 6. 1993, izbrisan iz Registra stalnega prebivalstva, saj je bilo na podlagi Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva ugotovljeno, da tožnik dejansko ne prebiva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča. Tožnik je prvostopenjskemu organu predložil tudi dokazilo, na podlagi katerega je bilo mogoče sklepati, da je imel tožnik na dan 25. 6. 1991 državljanstvo SFRJ in SR Črne gore. Glede na to, da ZUSDDD v prvem odstavku 1. člena za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zahteva še kumulativno izpolnjevanje tretjega pogoja, to je, da tujec od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, je prvostopenjski organ v postopku ugotavljal še dejansko življenje tožnika v RS od 23. 12. 1990 dalje, pri čemer je tožnika z dopisom pozval na predložitev ustreznih dokazil, ki bi izkazovala njegovo dejansko življenje v RS v tem obdobju.

3. Prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik po pozivu organu predložil odločbo Obrtne zbornice Slovenija z dne 4. 6. 1996, iz katere je razvidno, da je tožniku dne 31. 12. 1994 prenehalo veljati obrtno dovoljenje, pisno izjavo in potrdilo o državljanstvu. V izjavi je navedel, da je že v dokumentaciji, priloženi prošnji, kronološko navedel, kje je z družino živel v RS vse do leta 2013 in da se je po tem, ko je ugotovil, da je izbrisan iz Registra stalnega prebivalstva, v letu 1992 z družino odselil v Črno goro. Tožnik ni predložil ustreznih dokazil, ki bi izkazovala njegovo dejansko življenje v RS od 23. 12. 1990 dalje.

4. Na zaslišanju na Veleposlaništvu RS v Podgorici je bil tožnik ponovno seznanjen, da mora v postopku izkazati pogoj dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje. Povedal je, da je Slovenijo zapustil leta 1992, ko je ugotovil, da je izbrisan, in odšel v Črno goro. Slovenijo je zapustil prostovoljno, ker je ugotovil, da je izbrisan, ko je na upravni enoti želel urediti dokumente. Po odhodu je imel v Črni gori v kraju Sutomor lokal, ki je obratoval samo v turistični sezoni, sredstva pa je pridobival tudi z oddajanjem nepremičnine v Črni gori. V Slovenijo se je vrnil oktobra 1995 in tu živel do septembra 1997. V tem času je imel dovoljenje za začasno prebivanje in bil zaposlen v Restavraciji T. v Lescah.

5. Prvostopenjski organ je v postopku zaslišal tri priče, ki jih je predlagal tožnik, četrte predlagane priče pa v Registru stalnega prebivalstva ni bilo mogoče najti in zato ni bila zaslišana, o čemer je bil tožnik obveščen. Priča A.A., ki je skupaj s tožnikom treniral borilne veščine in bil sodelavec njegove žene, je povedal, da je tožnik po njegovem mnenju zapustil Slovenijo konec leta 1992, nekje jeseni, ko je z družino odšel v Podgorico v Črno goro. Priča B.B., ki tožnika pozna od leta 1981, je povedal, da je tožnik po njegovem mnenju leta 1992 odšel v kraj Sutomore v Črni gori, ker je bil izbrisan. Tožnik se je vrnil v RS leta 1995 in ponovno odšel leta 1997. Priča C.C., ki tožnika pozna od leta 1979 oziroma 1980, pa je povedal, da je tožnik leta 1997 zapustil RS in odšel v Črno goro. Prvostopenjski organ je v postopku pridobil izjave oziroma zaslišal tudi tri naključno izbrane priče, sosede tožnika iz Bleda. Prva priča je v pisni izjavi navedla, da tožnika pozna. Druga priča je na zaslišanju povedala, da osebno tožnika ne pozna in da ga pozna le iz dogodkov, ki so se zgodili pred letom 2002. Tretja priča pa je na zaslišanju povedala, da tožnika pozna in da je v času vojaškega konflikta v Sloveniji (leta 1991) zapustil Slovenijo in odšel v Črno goro. Tožnik se je kasneje vrnil v RS in nekaj časa z družino živel na Bledu, vendar priča ni vedela povedati točno kdaj, potem pa je ponovno zapustil RS in odšel v Črno goro. Po letu 1997 se tožnik ni vračal v RS.

6. V zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi navaja, da iz uradne evidence izhaja, da je tožnik dne 24. 12. 1991 zaprosil za pridobitev slovenskega državljanstva, MNZ pa je njegovo prošnjo z odločbo z dne 7. 7. 1993 zavrnilo. Vrhovno sodišče je po tožbi tožnika izdano odločbo odpravilo, MNZ pa je v ponovnem postopku z odločbo z dne 14. 10. 1996 zaradi neizpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v RS ponovno zavrnilo tožnikovo prošnjo. Odločba je bila tožnikovi pooblaščenki vročena 4. 11. 1996. Tožnik je dne 26. 6. 1997 ponovno zaprosil za pridobitev slovenskega državljanstva z naturalizacijo, a je MNZ prošnjo tožnika zavrnilo. Osebna vročitev odločbe tožniku ni bila mogoča. Iz Registra tujcev izhaja, da si je tožnik po 25. 6. 1991 prvič urejal status tujca dne 19. 10. 1995 in imel veljavno dovoljenje za začasno prebivanje do 15. 1. 1998. Iz Matičnega registra in Registra stalnega prebivalstva nadalje izhaja, da je imela žena tožnika, Č.Č., državljanka RS, prijavljeno stalno prebivališče v RS od 23. 12. 1990 do 7. 6. 2012, ko ga je sama odjavila na naslov X. v Črni gori. Hči tožnika, D.D., državljanka RS, je imela prijavljeno stalno prebivališče v RS od rojstva do 7. 6. 2012, ko ga je sama odjavila na isti naslov kot mati. Sin tožnika, E.E., državljan RS, je imel prijavljeno stalno prebivališče v RS od 10. 10. 1995 do 26. 7. 2011. Po podatkih ZPIZ tožnik na dan 23. 12. 1990 v RS ni bil zaposlen in je njegova zaposlitev razvidna le v obdobju od 1. 2. 1996 do 30. 9. 1997, žena tožnika pa ni bila zaposlena ne na dan 23. 12. 1990 in tudi ne kasneje.

7. Prvostopenjski organ na podlagi navedenih dejstev ugotavlja, da je bil tožnik odjavljen iz Registra stalnega prebivalstva dne 28. 6. 1993 na podlagi dokončne odločbe Občine Radovljica, ker je pristojni organ na podlagi Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva ugotovil, da tožnik dejansko ne prebiva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča. Tožnik ni bil izbrisan dne 26. 2. 1992, ko se je skladno z določbami 81. člena Zakona o tujcih izvršil t.i. izbris iz Registra stalnega prebivalstva državljanov drugih držav članic nekdanje SFRJ. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je bila prošnja tožnika za pridobitev državljanstva RS zavrnjena z odločbo MNZ z dne 14. 10. 1996, vročeno pooblaščenki dne 4. 11. 1996, in v kolikor bi tožnik še imel prijavljeno stalno prebivališče v RS, bi skladno z določbo 81. člena Zakona o tujcih postal tujec dva meseca po izdaji dokončne odločbe. Glede na navedeno tožnik ni bil izbrisan iz Registra stalnega prebivalstva na podlagi 81. člena Zakona o tujcih, kar posledično pomeni, da tožnik RS v letu 1992 ni zapustil zaradi izbrisa iz registra.

8. Prvostopenjski organ ob upoštevanju navedenega ugotavlja, da tožnik RS ni zapustil zaradi posledic izbrisa, prav tako pa njegovega razloga za zapustitev države ni navedenega med zakonsko določenimi upravičenimi razlogi dopustne odsotnosti. Nadalje pojasnjuje, da tožnik ustreznih dokazil, s katerimi bi dokazoval svoje dejansko življenje v RS, kljub pozivom ni predložil, in navaja, da tistih dokazil, ki jih je tožnik predložil, ni mogoče šteti za dokazila o izkazanem dejanskem življenju stranke v RS od 23. 12. 1990 dalje in tudi ne za ravnanje, iz katerega bi bilo razvidno, da je tožnik nameraval ostati v RS in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Fotokopija odločbe Obrtne zbornice Slovenije z dne 4. 6. 1996 o prenehanju veljavnosti obrtnega dovoljenja sama kot taka ne izkazuje dejanskega življenja tožnika v RS, saj je bila izdana zaradi prenehanja opravljanja dejavnosti, in sicer gostinske dejavnosti v okrepčevalnici, ki jo je imel tožnik v najemu na podlagi najemne pogodbe, sklenjene za obdobje od 19. 6. 1989 do 18. 6. 1992. Dokazila o izvedenih plačilih v letih 1995, 1996 in 1997 sicer izkazujejo dejansko življenje v RS, vendar samo za čas od decembra 1995 do konca meseca maja 1997, ne pa za obdobje od 23. 12. 1990 dalje do 19. 10. 1995 in od oktobra 1997 dalje. Pisnih izjav tožnika o njegovem dejanskem življenju ni mogoče šteti kot dokazilo, saj morajo biti vse izjave v postopku podkrepljene z ustreznimi dokazi. Tudi tožnikove prošnje za pridobitev slovenskega državljanstva ni mogoče šteti kot ustrezna dokazila, saj so bile odločitve vročene tožnikovi pooblaščenki oziroma zastopnici za sprejemanje pisanj, ker osebna vročitev stranki na naslovu njenega zadnjega stalnega prebivališča v RS ni bila možna, kar dokazujejo nevročena vabila tožniku za prevzem izdanih odločb. Nadalje niti tožnikovo kratkotrajno bivanje v RS v času od 19. 10. 1995 do 15. 1. 1998, ko je imel urejen status tujca, ne izkazuje njegovega dejanskega prebivanja v RS od 23. 12. 1990 dalje, kajti vse zaslišane priče, tako predlagane, kot tudi naključno vabljene, so izpovedale, da je tožnik v letu 1997 odšel v Črno goro, kjer živi še danes. Iz podatkov ZPIZ pa izhaja, da je bil tožnik v obdobju, ko je imel urejen status tujca, zaposlen le v času od 1. 2. 1996 do 30. 9. 1997. Zaslišane priče niso izkazale dejanskega življenja tožnika v RS od 23. 12. 1990 dalje.

9. Prvostopenjski organ je tožnika pred izdajo odločbe seznanil z ugotovitvami v postopku in ga ponovno seznanil s tem, da mora izkazati pogoj dejanskega prebivanja v RS od 23. 12. 1990 dalje. Tožnik je dne 30. 9. 2014 podal pisno izjavo, v kateri po mnenju prvostopenjskega organa ni navedel novih dejstev ali okoliščin, ki bi izkazovale njegovo dejansko prebivanje v RS za navedeno obdobje. V izjavi je poudaril, da je kot dokazilo v postopku predložil potrdilo Temeljnega sodišča v Kranju z dne 11. 1. 1991 o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo in fotokopijo odločbe Obrtne zbornice Slovenije, dodatno pa je priložil še svojo in ženino fotokopijo „legitimacije razseljenog lica“, izdane 18. 6. 1993 pri pristojnih organih Črne gore. Prvostopenjski organ glede navedenih dokazil ugotavlja, da tožnik ni predložil potrdila Temeljnega sodišča v Kranju, temveč fotokopijo obrazca za oglas o objavi vpisa v sodni register, ki ga je zaradi vpisa v sodni register dalo v objavo Temeljno sodišče v Kranju, zaradi česar navedena listina ne dokazuje dejanskega življenja tožnika v RS. Tudi fotokopije odločbe Obrtne zbornice Slovenije ni mogoče šteti kot ustrezno dokazilo o dejanskem življenju tožnika v RS, saj iz odločbe izhaja, da tožniku z dnem 31. 12. 1994 preneha veljati obrtno dovoljenje za opravljanje dejavnosti. Iz podatkov ZPIZ, pridobljenih po uradni dolžnosti, obenem izhaja, da je bil tožnik zaposlen oziroma je opravljal delo le v času od 1. 2. 1996 do 30. 9. 1997. Pristojni organ je zaslišal tri izmed štirih predlaganih prič, saj četrte priče po podatkih Centralnega registra prebivalstva ni bilo mogoče najti, o čemer je bil tožnik obveščen, a povratne informacije ni podal. Tožnik glede na navedeno ni ponudil novih dokazil in njegove navedbe ne vplivajo na ugotovitev organa, da pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje, konkretneje ne do 19. 10. 1995 in ne od 1. 10. 1997 dalje.

10. Prvostopenjski organ je skladno z načelom proste presoje dokazov ocenil, da v konkretnem upravnem postopku ni izkazan pogoj dejanskega življenja tožnika v RS od 23. 12. 1990 dalje in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče sklepati, da je imel tožnik od 23. 12. 1990 dalje v RS središče svojih življenjskih interesov. Ravnanja tožnika od 23. 12. 1990 do 19. 10. 1995 in od septembra 1997 dalje tudi ne kažejo na to, da bi se v času odsotnosti poskušal vrniti v RS in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Tožnik v postopku ni dokazal, da je bila njegova odsotnost posledica enega izmed razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, in ker ni dokazal izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja v RS, je prvostopenjski organ njegovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnil. 11. Tožnik je zoper navedeno odločitev vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil kot neutemeljeno, saj je ugotovil, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen, odločitev prvostopenjskega organa pa pravilna in zakonita. Po navedbah drugostopenjskega organa je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in da je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ, v zvezi s tožnikovim dejanskim prebivanjem v RS pa je bilo na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno, da je tožnik v RS prebival do nekje sredine leta 1992, ko je državo zapustil in se skupaj z družino odselil v Črno goro. V RS se je vrnil leta 1995 in ostal tu do leta 1997 na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje iz naslova zaposlitve ali dela, živel pa je na istem naslovu kot pred odhodom iz RS. Po mnenju drugostopenjskega organa je bilo na prvi stopnji pravilno odločeno, da tožnik ne izkazuje nobenega od upravičenih razlogov odsotnosti, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Tožnik ni izkazal, da bi RS zapustil zaradi izbrisa, saj sam ni bil izbrisan oziroma mu prijava stalnega prebivališča v Registru stalnega prebivalstva ni prenehala zaradi začetka veljavnosti določb Zakona o tujcih. Odjava tožnikovega stalnega prebivališča iz naslova na Bledu in s tem tudi iz RS je bila namreč opravljena dne 28. 6. 1993 na podlagi dokončne odločbe Občine Radovljica z dne 10. 6. 1993, ker je pristojni upravni organ ugotovil, da tožnik dejansko ne prebiva v RS. Drugostopenjski organ pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa, da navedbe tožnika, da je RS zapustil zaradi izbrisa, ni upošteval kot upravičen razlog odsotnosti, saj tožnik leta 1992 oziroma ob odhodu iz RS ni bil izbrisan. Za sprejem v slovensko državljanstvo je zaprosil dne 24. 12. 1991 in je MNZ njegovo prošnjo najprej zavrnilo z odločbo z dne 7. 7. 1993, nato pa po uspešni tožnikovi tožbi na Vrhovno sodišče v ponovljenem postopku še z odločbo z dne 14. 10. 1996. Druga zavrnilna odločba je bila tožniku vročena po pooblaščenki dne 4. 11. 1996. Tožnik bi bil torej, v kolikor mu prijava stalnega prebivališča ne bi prenehala na podlagi predhodne odločbe Občina Radovljica, izbrisan iz Registra stalnega prebivalstva na podlagi določb Zakona o tujcih šele dne 4. 1. 1997, tj. dva meseca po izdaji dokončne odločbe glede sprejema v državljanstvo RS. Glede na navedeno je prvostopenjski organ pravilno zaključil, da tožnik v letu 1992 ni bil izbrisan in je imel v času svojega odhoda še vedno prijavljeno stalno prebivališče v RS, zato se ne more sklicevati na izbris kot na upravičen razlog svoje odsotnosti.

12. Po mnenju drugostopenjskega organa je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, da je tožnik zapustil RS leta 1992, ko je imel v RS še vedno prijavljeno stalno prebivališče, kar je skoraj eno leto pred junijem 1993, ko mu je prijava prebivališča prenehala na podlagi odločbe Občine Radovljica, ker dejansko ni prebival na naslovu stalnega prebivališča v RS. Tožnik torej leta 1992 RS ni zapustil zaradi izbrisa, prav tako pa tekom postopka ni navedel kakšnega drugega upravičenega razloga odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, zaradi česar njegove odsotnosti od leta 1992 do leta 1995 ni mogoče šteti za upravičeno odsotnost in tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje. Tožnik je v RS dejansko živel do leta 1992, ko je RS prostovoljno zapustil in odšel v Črno goro, in njegova odsotnost med leti 1992 in 1995 ni posledica enega izmed zakonsko določenih upravičenih razlogov odsotnosti, ne glede na tožnikove navedbe, da je RS zapustil zaradi posledic izbrisa in da se je poskušal vračati v RS po letu 1995, saj se že njegov odhod leta 1992 ne more šteti za upravičenega in njegova odsotnost ni dopustna oziroma taka, da bi bil pogoj dejanskega življenja v RS zanj od 23. 12. 1990 dalje izpolnjen.

13. Drugostopenjski organ glede tožnikovih pritožbenih navedb o tem, da prvostopenjski organ pri odločanju ni upošteval izjav prič, katerih zaslišanje je predlagal tožnik, navaja, da je iz upravnega spisa razvidno, da so bile v postopku zaslišane tako predlagane kot naključno izbrane priče in da so izjavile, da je tožnik RS zapustil leta 1992 in se leta 1995 vrnil v RS, česar tudi sam tožnik ne zanika v pritožbi. Dejstvo njegovega odhoda iz RS leta 1992 je bilo namreč bistveno za odločitev prvostopenjskega organa, saj je tožnik zapustil RS v času, ko mu prijava prebivališča zaradi vložene prošnje za sprejem v državljanstvo RS ni prenehala, zato se njegov razlog odhoda ne more šteti za upravičenega. Razlogi in okoliščine za zapustitev države, ki jih v postopku navaja tožnik, so rezultat njegove svobodne odločitve, zato jih ni mogoče šteti za razloge upravičene odsotnosti. Odhod tožnika leta 1992 ni bil izven njegove sfere, da nanj ne bi mogel vplivati, oziroma takšen, ki je v sferi javne uprave in ki je s tretjim odstavkom 1.č člena ZUSDDD določen kot razlog za upravičeno odsotnost. Tožnik je RS leta 1992 zapustil prostovoljno in si hkrati vir preživljanja urejal tudi v Črni gori, v RS pa se je vrnil šele leta 1995 in v tem obdobju ni živel v RS ter so njegove temeljne življenjske aktivnosti potekale v Črni gori. Drugostopenjski organ se ne strinja s tožnikom, da je prvostopenjski organ pri odločanju spregledal dejstva in dokazila, kot so sklenjena najemna pogodba za opravljanje gostinske dejavnosti s sezonskim poslovanjem do 18. 6. 1992 in potrdilo Temeljnega sodišča v Kranju o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo z dne 11. 1. 1991, saj ta ne morejo dokazati upravičenega odhoda tožnika iz RS v letu 1992, prav tako pa tudi ne v pritožbenem postopku predložene fotokopije izkaznic za razseljene osebe, ki ju je tožnik predložil kot dokaz, da sta imela z ženo v Črni gori status razseljene osebe. Glede na vse navedeno je tožnikovo pritožbo zavrnil. 14. Tožnik vlaga tožbo, saj se z odločbama prvostopenjskega in drugostopenjskega organa ne strinja. Navaja, da je na zahtevo prvostopenjskega organa predložil vso potrebno dokumentacijo, to je izjave prič, registracija ustanovitve družbe z omejeno odgovornostjo, registrirana obrtna dejavnost, fotokopije izkaznic za razseljene osebe itd., vendar ta dokazila niso bila upoštevana. Iz odločb je razvidno, da so tendenciozne, z namenom, da se tožniku onemogoči vsak poskus vrnitve v RS. V kolikor bo sodišče odločilo negativno, bo to samo še dokaz več, da Slovenija ni pravna država. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

15. Tožena stranka je sodišču skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila upravne spise in v odgovoru na tožbo navedla, da tožnik v tožbi uveljavlja enake razloge kot v pritožbenem postopku in da se je do njih opredelila že v drugostopenjski odločbi. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

16. Tožba ni utemeljena.

17. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je ta zavrnil prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ker je ugotovil, da tožnik v postopku ni izkazal dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje.

18. Po oceni sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ, zaradi česar sodišče v celoti sledi obrazložitvi upravnih organov in skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na njuno obrazložitev. Glede na tožbene ugovore pa dodaja še naslednje:

19. ZUSDDD v prvem odstavku 1. člena določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je glede na določbo drugega in tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost, ne glede na razlog odsotnosti, v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, oziroma v primeru, če je odsotnost tujca trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz zakonsko taksativno določenih razlogov, med drugim, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (1. alineja tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD).

20. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ, da je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče na Bledu. Sporno pa je, ali je pri tožniku izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje in s tem povezano vprašanje, ali je bila odsotnost tožnika iz Republike Slovenije, ki je trajala več kot leto dni, upravičena, pri čemer tožnik graja, da pri določanju v upravnem postopku niso bili upoštevani vsi predloženi dokazi.

21. Po presoji sodišča sta oba upravna organa na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodila, da pri tožniku pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje ni izpolnjen. S tem v zvezi je utemeljen zaključek upravnih organov, da tožnikov odhod iz RS, ne glede na tožnikovo drugačno zatrjevanje v postopku, ni bil posledica izbrisa, saj je bilo na podlagi tožnikove izjave in izjav zaslišanih prič ugotovljeno, da je tožnik RS zapustil leta 1992, to pa je bilo pred datumom, ko bi mu glede na zavrnjeno prošnjo za sprejem v slovensko državljanstvo prenehala prijava stalnega prebivališča po Zakonu o tujcih. Prva zavrnilna odločba o sprejemu v državljanstvo je bila namreč tožniku izdana šele 7. 7. 1993 in kasneje odpravljena, druga zavrnilna odločba pa je bila izdana dne 14. 10. 1996 in tožnikovi pooblaščenki vročena dne 4. 11. 1996, kar vse je bilo torej po letu 1992 in tožnik zato ob zapustitvi RS ni mogel biti prepričan, da je izbrisan in se je zaradi tega odločil zapustiti državo. Tožnik je bil sicer iz Registra stalnega prebivalstva izbrisan dne 28. 6. 1993, vendar ne zaradi začetka veljavnosti določb Zakona o tujcih, temveč na podlagi določb Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva po ugotovitvi Občine Radovljica, da daljši čas ne prebiva več na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča na Bledu. Navedeno potrjuje, da je tožnik RS dejansko zapustil že v letu 1992. Iz predloženih fotokopij izkaznic tožnika in njegove žene za razseljene osebe, ki so jih izdali pristojni organi Črne gore, poleg tega izhaja, da je se je tožnik kot razseljena oseba v Črni gori prijavil dne 18. 6. 1993 (listine so sicer v tujem jeziku, vendar so iz njih razvidni datumi odločitev pristojnih organov), kar je bilo tako pred njegovim izbrisom iz Registra stalnega prebivalstva na podlagi odločbe Občine Radovljica dne 28. 6. 1993, kot tudi pred izdajo prve (kasneje odpravljene) zavrnilne odločbe MNZ glede sprejema v državljanstvo dne 7. 7. 1993, tako da tožnikove izjave v postopku, da je bil njegov razlog zapustitve RS izbris iz Registra stalnega prebivalstva, ni mogoče sprejeti kot verodostojne. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta tudi sicer pravilno navedla, da je mogoče kot upravičen razlog odsotnosti osebe iz RS v smislu 1. alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD šteti le odhod osebe iz RS zaradi posledic izbrisa iz registra na podlagi določb Zakona o tujcih, ne pa zaradi izbrisa na drugih pravnih podlagah (v konkretnem primeru Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva), do česar bi pri tožniku prišlo, če ne bi bil iz registra izbrisan že prej, šele dva meseca po izdaji dokončne odločbe glede sprejema v državljanstvo RS, tj. dne 4. 1. 1997. Glede na navedeno je odločitev upravnih organov o tem, da tožnikov odhod iz RS ni bil posledica izbrisa in da zato njegove odsotnosti ni mogoče šteti za upravičene v smislu tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, pravilna, drugih razlogov za upravičeno odsotnost, ki je nesporno trajala več kot eno leto, in ki jih našteva tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD, pa tožnik v postopku ni zatrjeval. 22. Tožnik s predloženimi dokazili, ob upoštevanju vseh preostalih dokazov, ki jih je v postopku izvedel prvostopenjski organ po uradni dolžnosti, tudi po presoji sodišča ni uspel izkazati dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje. Prvostopenjski organ je tako pravilno ugotovil, da tožnik pogoja dejanskega življenja ne izpolnjuje za obdobje od 23. 12. 1990 do 19. 10. 1995 in za obdobje od 1. 10. 1997 dalje, drugostopenjski organ pa je poudaril, da za odločitev zadostuje že ugotovitev, da se že tožnikov odhod leta 1992 ne more šteti za upravičenega in da njegova odsotnost do leta 1995 ni upravičena oziroma taka, da bi bil pogoj dejanskega življenja v RS za tožnika od 23. 12. 1990 dalje izpolnjen. Tožnik glede na ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku torej od sredine leta 1992 do leta 1995 ni dejansko živel v RS, prav tako pa je državo ponovno zapustil leta 1997 in se nazaj, glede na izjave zaslišanih prič, več let ni vrnil zaradi izogibanja kazenskemu postopku. Pogoj dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje, kot ga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zahteva prvi odstavek 1. člena ZUSDDD, tako za tožnika ni izpolnjen niti za obdobje od 1992 do 1995, niti za obdobje od leta 1997 dalje, zaradi česar sodišče pritrjuje odločitvi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tožniku po določbah ZUSDDD niso podani.

23. Upravna organa sta se v svojih odločbah izrecno in obrazloženo opredelila do dokazov, ki jih je v postopku predložil tožnik, kot je to povzeto predvsem v točkah 8., 9. in 13. obrazložitve te sodbe, zaradi česar se ni mogoče strinjati s tožbenim ugovorom, da predložena dokazila v postopku niso bila upoštevana. Prvostopenjski organ jih je upošteval, vendar pa ta dejstva in dokazi niso mogli vplivati na pravnorelevantno dokazno oceno. Upravna organa sta prav tako celovito, obširno in natančno utemeljila relevantno dejansko stanje ter se opredelila do izvedenih dokazov, zato njune odločitve ni mogoče šteti za tendenciozne ali arbitrarne in v tem smislu nezakonite. V upravnem postopku so bile upoštevane izjave prič, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da je tožnik RS zapustil leta 1992 in nato ponovno 1997, kar je tekom postopka povedal tudi tožnik sam. Ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo v letu 1991 tudi po oceni sodišča še ne more zadoščati za dokaz dejanskega življenja v RS v obdobju od 1992 dalje, saj je lahko družba ustanovljena in obstaja tudi brez tega, da bi njen lastnik dejansko prebival v RS, iz odločbe Obrtne zbornice Slovenije pa izhaja, da je tožniku konec leta 1994 obrtno dovoljenje prenehalo veljati. Podatki ZPIZ poleg tega ne potrjujejo, da bi tožnik med leti 1992 in 1995 delal v RS, saj je bil zaposlen le med letoma 1996 in 1997. Nazadnje niti fotokopija izkaznice za razseljene osebe iz Črne gore ne dokazuje, da bi tožnik dejansko prebival v RS od leta 1992 dalje, temveč izkazuje ravno nasprotno, to je, da je tožnik dne 18. 6. 1993 vložil zahtevek za prijavo pri pristojnih organih Črne gore, kar je glede na njegove navedbe v pritožbi storil zaradi uveljavljanja pravic iz socialnega in zdravstvenega zavarovanja, zato v se tem času očitno ni nahajal in živel v RS.

24. Izpodbijana odločba je glede na vse navedeno pravilna in zakonita, tožba tožnika pa neutemeljena, zaradi česar jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.