Jedro

Trditev o plačilu vtoževane terjatve je nedvomno bistvenega pomena za pravdo, zato je lahko tak tudi o tej trditvi ponujeni dokaz. Razlogi prvostopenjskega sodišča o plačilu dolga in listini pod B2 so taki, da jim je mogoče zaradi njihove nejasnosti glede okoliščine, ali je bil ta dokaz sploh izveden in zaradi pavšalnosti morebitne dokazne ocene ponujene listine očitati tako pomanjkljivost, da zaradi nje prvostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti. V postopku na prvi stopnji je torej prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na to procesno kršitev pa mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti, saj je našteta v drugem odstavku 350. člena ZPP. Zato je presoja pritožbenega sodišča o neobstoju uradno upoštevnih procesnih kršitev posledica pomanjkljivo opravljenega uradnega preizkusa, kar tudi pomeni procesno kršitev.

Izrek

1. Postopek s predlogom za obnovo postopka z dne 11.2.2006 se prekine do končanja revizijskega postopka. 2. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 3. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora tožnici iz naslova posojilne pogodbe z dne 26.10.1992 plačati znesek 28.858,74 EUR s 17,5% obrestmi od 15.5.1998 dalje in ji povrniti pravdne stroške. Posojilna pogodba je bila sklenjena v Avstriji, kljub temu pa je sodišče uporabilo slovensko pravo, čemur tožnica ni ugovarjala. Sodišče je presodilo, da je toženka sklenila posojilno pogodbo in da je zato dolžna izpolniti svojo pogodbeno obveznost, saj pogodba ni neveljavna, izjava I. K. o prevzemu obveznosti napram tožnici ne učinkuje, predložena dokumentacija pa tudi ne izkazuje, da naj bi K. vrnila denar.

To sodbo je toženka izpodbijala z laično pritožbo, vendar je prvostopenjsko sodišče izdalo sklep o umiku pritožbe, ker ni bila plačana sodna taksa za pritožbo. Nato je toženka najela odvetnika in vložila (prvi) predlog za obnovo postopka, po pravilni vročitvi sklepa o umiku pritožbe pa tudi pritožbo proti temu sklepu. Sodišče druge stopnje je tej pritožbi ugodilo in sklep o umiku pritožbe razveljavilo, ker plačilo sodne takse ni procesna predpostavka za vložitev pritožbe.

V nadaljnjem postopku je sodišče druge stopnje zavrnilo toženkino pritožbo proti sodbi in izpodbijano sodbo potrdilo.

Proti drugostopenjski sodbi je toženka vložila pravočasno revizijo, vendar je prvostopenjsko sodišče prekinilo postopek z revizijo, o predlogu za obnovo postopka pa odločilo tako, da ga je po meritornem obravnavanju uveljavljanih razlogov zavrglo. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep ob pritrditvi razlogom prvostopenjskega sodišča in ugotovitvi, da je bil predlog tudi preuranjen, ker v času njegove vložitve prvostopenjska sodba še ni bila pravnomočna.

Prvostopenjsko sodišče je toženkino revizijo, vloženo 17.12.2003, predložilo revizijskemu sodišču 17.6.2005, z dopisom z dne 11.2.2006 pa ga je obvestilo, da je toženka vložila nov (drugi) predlog za obnovo postopka. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za situacijo iz drugega stavka prvega odstavka 404. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s četrtim odstavkom 402. člena ZPP. Revizijsko sodišče je upoštevaje dosedanji potek postopka in v obeh izrednih pravnih sredstvih navedene razloge ocenilo, da je bolj smotrno najprej odločiti o reviziji. Zato je v izreku pod točko 1 tega sklepa postopek s predlogom za obnovo postopka prekinilo do končanja tega revizijskega postopka.

Toženka v reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka v reviziji opozarja, da je kljub laičnemu odgovoru na tožbo in laični pritožbi navedla vse potrebno, vendar eden od njenih ugovorov ni bil obravnavan ne na prvi ne na drugi stopnji. Toženka se strinja, da z izjavo K. res ni prišlo do prevzema dolga, ker upnica vanj ni privolila, opozarja pa na svojo nadaljnjo trditev, da je K. poravnala toženkin dolg in da je toženka o tem predložila pridobljeno listino o "razporeditvi kredita Š. - K. z dne 26.7.1994", iz katere izhaja, da je bil K. dodeljen drug kredit, na podlagi katerega pa ji ni bil izplačan denar, ampak so se poplačale obveznosti drugih kreditojemalcev, med njimi tudi toženke. Izpolnitev s strani tretje osebe je vedno dopustna in jo mora upnik upoštevati. Mogoče je sodišče prve stopnje to prezrlo, ker je toženka v vmesnem času spremenila priimek, vendar pa je njen prejšnji priimek naveden tudi v bančnih dokumentih. Sodišče bi zato moralo zaslišati I. K. Sodišče prve stopnje je kršilo toženkino pravico glede predlaganja in izvajanja dokazov.

V nadaljevanju toženka opozarja, da je tudi v pritožbi navedla, da je tretja oseba dejansko vrnila denar. O tem vprašanju se drugostopenjsko sodišče ni izjasnilo in ni zavzelo nobenega stališča. Sodišče druge stopnje bi moralo to trditev obravnavati, paziti pa tudi na uradno upoštevne procesne kršitve ter pravilno uporabo materialnega prava. Ob upoštevanju pritožbenih trditev bi moralo preizkusiti, ali je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo preostale dokazne predloge. Toženka se sklicuje na odločbe revizijskega sodišča, po katerih pomeni nedopustna zavrnitev dokaznega predloga kršitev pravice do izjave v postopku, ki je element pravice do kontradiktornega postopka. Drugostopenjsko sodišče je preverilo le trditev o prevzemu dolga, ne pa tudi trditve o plačilu dolga.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijske trditve o nedopustni zavrnitvi dokaznih predlogov, pravici stranke do izjave in pomenu načela kontradiktornosti nakazujejo na uveljavljanje kršitve ustavno varovane pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS), vendar le s posplošenim zatrjevanjem na odločbe revizijskega sodišča in so zato navedene revizijske trditve premalo substancirane. Ker pa je ustavna pravica iz 22. člena URS procesnega značaja in je izpeljana tudi v ZPP kot procesnem zakonu, je revizijsko sodišče preizkušalo tiste revizijske trditve, ki jih je lahko opredeliti za uveljavljanje revizijskih razlogov o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka in so v reviziji opisno tudi dejansko uveljavljane. Med njimi je očitek pritožbenemu sodišču, da ni opravilo uradnega preizkusa o uradno upoštevnih procesnih kršitvah ter očitek prvostopenjskemu sodišču v zvezi z ugovorom plačila in listino z dne 25.7.1994. Iz podatkov spisa izhaja, da je toženka v laičnem odgovoru na tožbo poleg ostalega navedla tudi, da ji je K. zatrdila, da je dolg že poravnan in ji o tem predložila dokument "razporeditev kredita Š. - K." z dne 25.7.1994, iz katerega izhaja, da je v tej zadevi sporni kredit zaprla s svojim kreditom. Toženka je listino priložila odgovoru na tožbo, sodišče pa jo je vložilo med priloge pod oznako B2. V razlogih ugodilne sodbe je na koncu druge strani navedlo, da je izvedlo vse zbrane listinske dokaze in jih potem naštelo, vendar med naštetimi dokazi ni listine pod B2. Navedlo je še, da je ostale dokaze zavrnilo, ker ne bi bolj razjasnili dejanskega stanja. Po presoji revizijskega sodišča ti razlogi ne izkazujejo zanesljivo, ali je prvostopenjsko sodišče dovolilo in izvedlo tudi dokaz pod B2. V nadaljevanju se je ukvarjalo predvsem z drugimi toženkinimi ugovori, o ugovoru plačila pa je na sredi tretje strani navedlo le, da K. denarja ni vrnila, "vsaj dokumenti, predloženi s strani tožene stranke, tega ne izkazujejo". Revizijsko sodišče ugotavlja, da so taki razlogi pavšalni in zato tudi v primeru, da bi bilo mogoče šteti, da je sodišče vpogledalo sporno listino, ne morejo pomeniti dokazne ocene pomembne listine, napisane na tožničinem papirju z vsebino, kot jo zatrjuje revizija.

Nadalje revizijsko sodišče ugotavlja, da je toženka v laični pritožbi med drugim ponovila, da je denar že vrnjen in ponovno predložila isto listino. Pritožbeno sodišče je le povzelo razloge prvostopenjskega sodišča, jim pritrdilo in dodalo pravno podlago iz 1065. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). O v pritožbi ponovljeni trditvi o plačilu in o ponovno predloženi listini se ni posebej izjavilo. Navedlo je še, da niso podani niti uradno upoštevni procesni razlogi.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je trditev o plačilu vtoževane terjatve nedvomno bistvenega pomena za pravdo, zato je lahko tak tudi o tej trditvi ponujeni dokaz. Prej povzeti razlogi prvostopenjskega sodišča o plačilu dolga in listini pod B2 so taki, da jim je mogoče zaradi njihove nejasnosti glede okoliščine, ali je bil ta dokaz sploh izveden in zaradi pavšalnosti morebitne dokazne ocene ponujene listine očitati tako pomanjkljivost, da zaradi nje prvostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti. V postopku na prvi stopnji je torej prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na to procesno kršitev pa mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti, saj je našteta v drugem odstavku 350. člena ZPP. Zato je presoja pritožbenega sodišča o neobstoju uradno upoštevnih procesnih kršitev posledica pomanjkljivo ali napačno opravljenega uradnega preizkusa, kar tudi pomeni procesno kršitev navedene zakonske določbe v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP v postopku na pritožbeni stopnji. Utemeljen je torej tudi revizijski očitek pritožbenemu sodišču v zvezi z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami.

Revizijsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi obeh sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.