Jedro

Tožnik konkretno izpostavlja dva sodnika pristojnega sodišča, izraža nestrinjanje z njunim delom in preteklima odločitvama. Preostanek tožnikovega predloga je le posplošena kritika, pospremljena z nezadovoljstvom in skepso pravilnosti ter nepristranskosti odločanja pristojnega sodišča. Konkretnih razlogov, ki bi se nanašali na prav vse sodnike pristojnega sodišča, kot enega največjih sodišč v državi, tožnik ne ponudi.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1.Pred Okrožnim sodiščem v Mariboru poteka odškodninski spor med nekdanjima partnerjema. Tožnik zatrjuje, da mu je toženka povzročila škodo, ker naj bi mu onemogočala stike z otrokoma. Zato od nje zahteva plačilo odškodnine.

2.Tožnik je podal predlog za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Navaja, da mu mariborska sodišča ne zagotavljajo pravice do zakonitega in nepristranskega sojenja, saj že vrsto let sodijo v škodo njega in njegovih otrok. Trdi, da v zvezi s temi nepravilnostmi poteka tudi sodni postopek proti Republiki Sloveniji. Opisuje ravnanji dveh sodnikov mariborskega sodišča (zavrženje tožbe, zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč), prepričan je, da sta odločala neutemeljeno, nezakonito in pristransko, eden od njiju pa glede na letni razpored sploh ne bi smel odločati. Poudarja, da želi nepristransko sojenje.

3.Predlog ni utemeljen.

4.Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (67. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Institut delegacije pristojnosti pomeni izjemo od uporabe splošnih pravil krajevne pristojnosti, zato ga je treba razlagati in uporabljati restriktivno.

5.Vrhovno sodišče med tehtne razloge šteje predvsem tiste, ki težijo k zagotavljanju videza nepristranskosti sodišča. Predlogu ugodi takrat, kadar iz njega izhajajo konkretno utemeljeni razlogi, ki se nanašajo na prav vse sodnike pristojnega sodišča, razlogi pa so dovolj tehtni, da razumnemu, objektivnemu zunanjemu opazovalcu vzbudijo resen dvom v nepristranskost sojenja.

6.Takšnih razlogov v obravnavanem predlogu ni. Tožnik konkretno izpostavlja dva sodnika pristojnega sodišča, izraža nestrinjanje z njunim delom in predhodnima odločitvama. Eden od njiju je razpravljajoči sodnik v tej zadevi, tožnik pa je njegovo izločitev predlagal z isto vlogo in istimi razlogi, s katero utemeljuje predlog za prenos pristojnosti. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da predlogu za izločitev ni bilo ugodeno, v istem sklepu pa je tožnik že dobil odgovore glede zatrjevanih očitkov. Preostanek tožnikovega predloga je le posplošena kritika, pospremljena z nezadovoljstvom in skepso o pravilnosti ter nepristranskosti odločanja pristojnega sodišča. Konkretnih razlogov, ki bi se nanašali na prav vse sodnike pristojnega sodišča, kot enega največjih sodišč v državi, tožnik ne ponudi. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da se postopek zaradi domnevnih nepravilnosti v zvezi s sojenjem, na katerega se sklicuje, nanaša na ljubljansko in ne mariborsko sodišče, kar je razvidno že iz sklepa, ki ga je predlogu priložil tožnik.

7.Glede na navedeno je predlog za delegacijo pristojnosti neutemeljen, zato ga je Vrhovno sodišče zavrnilo.