Jedro

Razlogi toženke, kot jih je navedla v odpovedi in ki so botrovali sprejeti reorganizaciji držijo, pri čemer je toženka dokazala tudi dejansko reorganizacijo delovnih procesov, zaradi katerih je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 2. 2023 ter ugotovitev, da delovno razmerje še vedno traja do odločitve sodišča o sodni razvezi, zavrnilo je s tem povezane zahtevke za reparacijo, denarno povračilo v znesku 71.150,40 EUR ter stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo (smiselno zoper I. točko izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi sodišču prve stopnje na splošno in glede vsake posamezne dejanske ugotovitve očita napačno in pomanjkljivo presojo izvedenih dokazov, izpostavlja, da sodišče dejstev ni ugotavljalo (toženka pa ne dokazovala) s primernimi dokaznimi sredstvi. Dejansko stanje naj bi bilo zato napačno oziroma nepravilno ugotovljeno. Sodišče je bistvene razloge (napačno) utemeljilo zgolj z izpovedmi prič, ki pa niso bile verodostojne iz razlogov, ki jih navaja v pritožbi, tudi sicer bi sodišče priče moralo presojati glede na njihov položaj pri toženki in glede na njihovo vlogo in dejanja, ki so jih izvajale glede tožnika in njegove odpovedi. Listinski dokazi naj bi bili po mnenju pritožbe le sekundarni, stranski dokaz, pri čemer sodišče vseh dokazov ni medsebojno primerjalo ter jih celovito ocenilo, v listinah je dejansko preverjalo zgolj trditve in podatke, ki jih je podala toženka, ni pa preverilo, kar je trdil tožnik in se do njegovih trditev ni opredelilo. Listinski dokazi ne potrjujejo izpovedb prič, pri čemer izpostavlja, da toženka ni predložila nobenih listinskih (materialnih) dokazov, ki bi potrjevali sprejeto reorganizacijo delovnih procesov. Meni, da bi morala biti reorganizacija, če se je res vršila v letu 2023, omenjena v poročilu za leto 2022, saj je bilo slednje pripravljeno dne 25. 4. 2023 in bi zagotovo toženka okoliščine, ki jih izpostavlja v tem sporu, vanj vključila, če bi res obstajale. Sodišče naj bi kot eno od okoliščin, ki naj bi botrovale reorganizaciji, ugotovilo slabo poslovanje hčerinskih družb v začetku poslovnega leta 2023. Pritožba nasprotuje relevantnosti tega zaključka in načinu njegovega sprejema. Posebej graja, da naj bi se v podkrepitev reorganizaciji od desetih hčerinskih družb navajalo zgolj tri in glede na te posploševalo na poslovanje vseh, iz letnih poročil pa izhaja uspešno poslovanje tako toženke kot hčerinskih družb. Trdi, da naj bi sodišče zaključilo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana zato, ker so hčerinske družbe v letu 2023 poslovale slabo, kar pa ne drži. Iz letnih poročil za leto 2022 ne izhaja slabo poslovanje, vse to je bilo le predmet izpovedi prič. Sodišče ni preverilo, kako je v letu 2022 in prvih 50 dneh leta 2023 poslovala toženka ter hčerinska družba v Rusiji oziroma ostalih 7 hčerinskih družb. Sodišče se je oprlo na predvidevanja toženke o tem, kakšno bo poslovanje v letu 2023, pri čemer pa takšna predvidevanja ne izhajajo iz listin. Izpostavlja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da je delal zgolj na področju hčerinskih družb, prav tako ugotovitev, da je toženka delovne naloge delovnega mesta, na katerem je bil zaposlen, reorganizirala tako, da so njegova dela prevzeli drugi zaposleni, proces poročanja hčerinskih družb pa je avtomatizirala. Tudi ugotovitev o dejanskem prenosu nalog bi tako morala temeljiti na materialih dokazih (listinah, USB ključkih ipd.), saj bi o prenosu nalog in njihovem izvajanju morala obstajati obsežna dokumentacija, ki pa je toženka ni predložila. Vse te ugotovitve sodišče utemelji zgolj s pričami, kar pa ni relevanten dokaz. Priča A. A., ki je edina verodostojna, naj bi izpovedala, da nobena oseba v finančnem sektorju ni prevzela nobene tožnikove naloge in tako ni potrdila odpovednega razloga. Sodišče naj bi ugotovitev o tem, da je bila reorganizacija izvedena tudi na drugih področjih, utemeljilo zgolj na izpovedi priče B. B., tudi sicer pa reorganizacija tudi na drugih področjih ni omenjena ne v odpovedi ne v trditvah toženke. Ni dokaza, da naj bi bila odpoved podana še kakšnemu drugemu delavcu. Vztraja pri svojih navedbah, da se ga je toženka želela znebiti in glede zaposlitve C. C. S slednjim se je toženka dogovarjala za sklenitev pogodbe o zaposlitvi že v jeseni 2022 in to za isto delovno mesto, pogodbo pa je nato podpisal na isti dan, ko je toženka pogodbo odpovedala tožniku. Sodišče teh okoliščin ni preverilo. Sodišče naj ne bi preverilo drugega pogoja za zakonitost odpovedi, to je utemeljenost odpovednega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, še posebej v povezavi z zaposlitvijo C. C. V zvezi z njim izpostavlja še, da je sodišče ugotovilo, da se v večini prekrivajo dela in naloge, ki sta jih opravljala po pogodbi o zaposlitvi. Vztraja, da mu je bila pogodba odpovedana zaradi nesporazuma o višini nagrade za uspešnost. Napačen je tudi zaključek, da ni časovne povezanosti med dogodki 1. 9. 2022 in odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožba razen tega, da zgolj pavšalno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih trditev, ne pojasni, v čem se kažejo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Preizkus po uradni dolžnosti, ki ga je dolžno opraviti pritožbeno sodišče pa pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki utemeljujejo odločitev o tem, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in podana iz utemeljenega razloga. Razlogi so jasni in razumljivi ter jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne ter svoje. Sodišče prve stopnje se je argumentirano opredelilo do vseh odločilnih trditev tožnika, ki jih je podal v zvezi z zakonitostjo presojane odpovedi ter jih logično in prepričljivo zavrnilo kot neutemeljene, zato tudi smiselno zatrjevana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Glede na to, da se je sodišče prve stopnje odločilo, da verjame v celoti bolj logičnim in dokazno podprtim navedbam toženke, obrazložitev sodbe ne terja obširnega dokaznega pojasnjevanja, zakaj sodišče ni sledilo vsaki posamezni nasprotujoči navedbi tožnika, še posebej, kjer gre za navedbe, ki za odločitev v predmetni zadevi niso bile relevantne.

6.Ključni pritožbeni očitek tožnika prvostopenjskemu sodišču je, da slednje ni sledilo ali verjelo njegovim navedbam, temveč navedbam toženke. Sodišču tožnik tako očita predvsem napačno dokazno oceno, ki naj bi temeljila na neprimernih dokazih, zato naj bi bilo dejansko stanje nepravilno oziroma napačno ugotovljeno. Pritožbeni očitek, utemeljen na kršitvi 8. člena ZPP, ni na mestu. Ta kršitev je podana, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, česar sodišču prve stopnje ni mogoče očitati. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da so bili izvedeni dokazi skrbno in analitično ocenjeni, posamezno (sodišče je podalo prepričljive in življenjsko sprejemljive argumente o vrednosti vsakega posameznega dokaza) in kot celota (posamezne dokaze, vključno z vsebino listin je med seboj primerjalo), pri odločitvi in sprejetih zaključkih pa je upoštevan tudi uspeh celotnega dokaznega postopka, torej celotnega procesnega dogajanja. Dokazna ocena je racionalno sprejemljiva ter vsebinsko prepričljiva, zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da slednja ni sprejeta upoštevajoč metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Sprejeta odločitev sodišča prve stopnje ne predstavlja napačne ugotovitve dejanskega stanja, niti kakšne procesne kršitve, temveč logično in zakonito dokazno presojo sodišča.

7.Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Po tej določbi lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na njegovi strani preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po drugem odstavku navedenega člena mora biti odpovedni razlog utemeljen in onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

8.Toženka je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga utemeljila z racionalizacijo, optimizacijo in reorganizacijo nekaterih delovnih procesov v družbi, med drugim tudi tistih, ki zadevajo tožnika, nazadnje zaposlenega na delovnem mestu "vodja sektorja D.". Racionalizacijo in reorganizacijo je opravila zaradi negotovih razmer na trgih, kjer je prisotna, zaradi zviševanja stroškov energentov, stroškov dela in drugih stroškov. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (predvsem skladnih in prepričljivih izpovedi E. E., B. B., F. F., A. A. in G. G., pa tudi na podlagi listinske dokumentacije) pravilno ugotovilo, da razlogi toženke, kot jih je navedla v odpovedi in ki so botrovali sprejeti reorganizaciji držijo, pri čemer je toženka dokazala tudi dejansko reorganizacijo delovnih procesov, zaradi katerih je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Dela in naloge tožnika so namreč prevzeli drugi zaposleni, poleg opravljanja svojih rednih delovnih nalog (predvsem direktor družbe, vodja finančno računovodskega sektorja ter direktorji profitnih centrov).

9.Ne držijo pritožbene navedbe, da listinski dokazi, ki jih je predložila toženka, ne potrjujejo navedb prič. Tožnik izpostavlja predvsem, da so o reorganizaciji, ki je bistvo odpovednega razloga, izpovedovale zgolj priče, iz listin pa ne izhaja, zato dvomi, da je do reorganizacije dejansko prišlo. Kot nenavadno navaja predvsem, da v Letnem poročilu toženke za leto 2022 reorganizacija ni omenjena. Iz obrazložitve sodbe je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje izpovedi prič natančno primerjalo z vsebino listin, kolikor so se ti dokazi nanašali na enaka dejstva (npr. o obstoju ekonomskega razloga kot povoda za reorganizacijo). Iz listin glede navedenega tako ne izhaja drugačno stanje, kot iz izpovedi prič (E. E., B. B., F. F., A. A. in G. G.), ki so skladno potrdile negotove tržne razmere v spornem obdobju, kar je bil razlog za racionalizacijo poslovanja in reorganizacijo delovnih procesov pri toženki. Tudi iz listin (Letno poročilo toženke za leto 2022) izhaja, da glavni izziv toženke za leto 2023 predstavljala rast stroškov (predvsem energentov ter aktivnosti vlad in centralnih bank za zniževanje visoke inflacije) ter precejšnja negotovost v državah, ki so blizu vojne v Ukrajini, kjer je opazna večja previdnost pri nakupih trajnejših dobrin. Resda sama reorganizacija delovnih procesov v Letnem poročilu toženke za leto 2022 ni navedena, vendar pa navedeno ni ključno za presojo. Bistveno je, kar je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, da je toženka reorganizacijo delovnih procesov dejansko izvedla. Nenazadnje pa reorganizacijo v delu, ki se nanaša na tožnikovo delovno področje (hčerinske družbe) dokazuje tudi matrika odgovornosti (listina - B19), o kateri sta izpovedovali tudi priči G. G. in B. B. in ki določa naloge in medsebojna razmerja tistih, ki po reorganizaciji opravljajo delovne procese na področju hčerinskih družb.

10.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala toženka predložiti materialne dokaze (listine, USB ključke itd.), iz katerih bi bila razvidna dejanska reorganizacija delovnih procesov oziroma dejanski prenos nalog, in ker jih ni, bi sodišče moralo dejstva, ki jih je dokazovala predvsem s pričami, šteti za nedokazana. S temi navedbami tožnik smiselno zatrjuje, da sodišče dejstev ni ugotavljalo s primernimi dokaznimi sredstvi oziroma, da bi bilo potrebno določena dejstva dokazovati zgolj z materialnimi dokazi, ki imajo po njegovem mnenju večjo dokazno vrednost. Takšno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. V sistemu proste dokazne presoje je namreč sodnik tisti, ki ocenjuje dokaze, pri čemer ni vezan na nobena dokazna pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev. Pravdni postopek pa tudi ne pozna pravil, ki bi pravdnima strankama narekovala vrsto dokaza, ki ga morajo predložiti za dokazovanje določenega dejstva. Toženka tako ni bila dolžna dokazovati svojih trditev z listinskimi dokazi, pa čeprav ti morda obstajajo, temveč je odločilna dejstva lahko dokazovala tudi zgolj na podlagi izpovedi stranke oziroma prič. S pritožbenimi trditvami, s kakšnimi dokaznimi sredstvi bi toženka morala dokazovati svoje trditve oziroma na kakšen način bi sodišče moralo ugotoviti določeno dejstvo, tako tožnik ne more uspeti.

11.Tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zaslišane priče (B. B., E. E., F. F., G. G. in C. C.) napačno ocenilo za verodostojne, ni utemeljen. Ne obstaja namreč razlog, zaradi katerega bi sodišče prve stopnje moralo podvomiti v verodostojnost njihovih izpovedi. Dejstvo, da so nekatere bile ali so še zaposlene pri toženki ni okoliščina, ki bi sama po sebi vzbudila dvom o njihovi verodostojnosti. Drugih okoliščin, ki jih sedaj tožnik zatrjuje v pritožbi celo za priče, ki jih je sam predlagal (B. B., C. C., F. F., E. E.) in s katerimi je bil že takrat seznanjen, pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, kar očitno kaže na njegovo taktiziranje v postopku, ki zmanjšuje njegovo lastno verodostojnost. Spornih okoliščin, ki bi lahko kazale na neverodostojnost prič ni zaznalo niti prvostopenjsko sodišče, ki je neposredno spremljalo in ocenjevalo izvedbo dokazov z zaslišanji in je izpovedbe prič dokazno ocenilo po neposrednem vtisu ter po medsebojni primerjavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Kot je razvidno iz prepisov zvočnih posnetkov o zaslišanju prič, je sodišče prve stopnje pri zaslišanju prič preverilo, na kakšen način se je posamezna priča seznanila z določnim dejstvom (ali ga je zaznala sama ali ji je o tem povedal kdo drug), posebej je pri pričah, ki pri toženki niso več zaposlene (B. B., F. F., A. A.) glede verodostojnosti preverilo tudi odnos teh prič do toženke in sicer z vidika načina prenehanja delovnega razmerja (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 7. 12. 2023, str. 22, prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 29. 5. 2024, str. 2 in 19). Priči B. B. in F. F. nista več zaposleni pri toženki, zato sta z izidom postopka kvečjemu povsem neobremenjeni. Priča B. B. in direktorica E. E. sta bila zaslišana dvakrat, obakrat sta izpovedovala razumljivo in povsem konsistentno, kar je razvidno iz prepisov, zato je sodišče prve stopnje tudi v kontekstu izpovedi ostalih prič ter listinskih dokazov njuno izpoved utemeljeno dokazno ocenilo kot prepričljivo in verodostojno. Okoliščine, ki jih tožnik izpostavlja v zvezi z njuno izpovedbo (B. B. je bil direktor v času podaje odpovedi, E. E. pa v času teka postopka, oba sta po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku prevzela del njegovih nalog, zato naj bi bila bistveno zainteresirana za izid postopka) ob izostanku kakšnega konkretnega razloga, ki bi nakazoval, da sta izpovedovala prirejeno ali pristransko, ne vzbujajo dvoma v njuno verodostojnost. Tožnik neutemeljeno izpodbija tudi oceno sodišča o verodostojnosti priče F. F. Zgolj dejstvo, da je priča F. F. kot pravnica sestavila besedilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne poraja dvoma v njeno verodostojnost. To še posebej ob dejstvu, ker je tudi ta priča prejela odpoved iz istih razlogov, kot tožnik, kar je priča sama izpovedala. Glede na takšno situacijo, pa bi bilo življenjsko in izkustveno bistveno bolj verjetno, da slednja ne bi izpovedovala o dejstvih, ki so toženki v korist. Ker temu ni bilo tako, je sodišče prve stopnje, upoštevajoč tudi preostale izvedene dokaze, utemeljeno sklepalo na njihovo resničnost oziroma njeno verodostojnost.

12.Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ocenilo tudi izpovedi G. G. in C. C., saj sta bili vsebinsko skladni z izpovedbami vseh preostalih zaslišanih prič ter direktorice E. E. Tudi za njiju velja, da tožnik ne predstavi nobene konkretne okoliščine, ki bi lahko vzbudila dvom v njuno verodostojnost, sam obstoj delovnega razmerja, pa takšna okoliščina ni, kot že zgoraj pojasnjeno, prav tako na njuno neverodostojnost ni mogoče sklepati na podlagi tega, kdaj sta bila v postopku zaslišana in kdo je bil pri zaslišanju prisoten. Razlog, da sta potrdila navedbe toženke, je očitno v tem, da je toženka v postopku trdila to, kar se je resnično zgodilo. Z dejstvi, ki jih je zatrjevala toženka, sta bili priči seznanjeni in sta jih zato potrdili. Tožnikove dejansko povsem posplošene teze o neverodostojnosti navedenih prič tako ne omajejo skrbne, logične in prepričljive dokazne ocene, ki jo je opravilo prvostopenjsko sodišče. Skladnost podatkov iz listin z izpovedmi prič pa gre pripisati njihovi resničnosti, nenazadnje so bile litine pričam tudi predočene in so podatke, ki so jih navajale, razbrale tudi iz listin.

13.Ni mogoče mimo dejstva, da tožnik ni uspel predlagati nobene priče, tj. nobenega sodelavca, ki je še zaposlen ali je bil zaposlen pri toženki v spornem obdobju, ki bi potrdil njegovo videnje dogodkov. Tudi tiste priče, ki jih je predlagal, so o ključnih okoliščinah izpovedovale drugače kot tožnik. To velja tudi za pričo A. A., ki ji tožnik edini priznava neodvisnost in objektivnost, ker pri toženki ni več zaposlena. Pri tem pa spregleda, da je sodišče prve stopnje tudi izpoved te priče štelo za verodostojno ter skladno z izpovedjo preostalih prič, saj je odločitev oprlo tudi na njeno izpovedbo (glej točki 12 in 17 obrazložitve). Tožnik v pritožbi njeno izpoved povzema prirejeno, saj priča ni izpovedala tako, kot skuša v pritožbi prikazati tožnik. Drži sicer, da je priča izpovedala, da konkretnih novih nalog v času, ko je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni prevzemala, ker je bila v odpovednem roku, izpovedala pa je, da se je na finančni sektor prenesla izdelava poročil in poročanje, ter da se je direktor B. B. pogovarjal z njeno naslednico (E. E.), ki je prevzemala tudi njene naloge, kar je E. E. tudi potrdila, saj je pojasnila, da so šle s strani tožnika prevzete naloge direktno nanjo in na (takratnega) direktorja B. B. Priča A. A. je potrdila tudi, da je pri toženki prišlo do avtomatizacije poročanja hčerinskih družb (kar je bil eden od ukrepov reorganizacije) ter da se je o tem s takratnim direktorjem B. B. pogovarjala. Neresnične so zato pritožbene navedbe, da naj bi priča izpovedala, da nobena oseba v financah ni prevzela dela, ki ga je pred tem opravljal tožnik, da ni potrdila reorganizacije poslovanja (o reorganizaciji na splošno niti ni bila vprašana) in da naj bi bila njena izpoved skladna s tožnikovo. Toženka ni trdila, da bi bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi slabega poslovanja hčerinskih družb v letu 2022, kot to skuša predstaviti tožnik v pritožbi, temveč je reorganizacijo poslovanja opravila zaradi negotovih tržnih razmer (še posebej v vzhodni Evropi). Da so bile tržne razmere v spornem času negotove pa smiselno izhaja tudi iz zaslišanja priče A. A., ki je pojasnila, da so bili v Rusiji na splošno vedno slabši rezultati, kot pri ostalih hčerinskih družbah, ter da so imele hčerinske družbe vsa leta določene probleme z zalogami ali rezultati in da je bil v letu 2022 glede na leti 2021 napredek, z izjemo določenih družb.

14.Neresnične so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče kot eno od okoliščin, ki so botrovale reorganizaciji, ugotovilo slabo poslovanje hčerinskih družb. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (tako izpovedi prič, kot izčrpne presoje listin) ugotovilo, da je bila reorganizacija izvedena zaradi negotovih tržnih razmer, ki so bile tudi posledica rusko-ukrajinske vojne (zviševanje cene energentov), zviševanja stroškov dela (sprejeta uredba o zvišanju minimalne plače), negotovega poslovanja z Rusijo in upada naročil na trgih vzhodne Evrope (hčerinske družbe Poljska, Češka, Romunija). Ekonomski razlog, kot ga je ugotovilo sodišče, je bil zgolj povod za sprejeto reorganizacijo. V avtonomni poslovni domeni toženke je, da delovne procese reorganizira tudi, če za njih ekonomski razlog ne obstoji. Toženka je organizacijski razlog, zaradi katerega je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi dokazala, zato na drugačno presojo ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ki grajajo ugotovitve prvostopnega sodišča, nanašajoče se na poslovanje toženke in njenih hčerinskih družb v spornem obdobju. Sploh pa se sodišče prve stopnje, ki je sicer preverilo tudi trditve toženke o negotovih tržnih razmerah, ki so botrovale reorganizaciji, ni osredotočalo na slabo poslovanje toženke in njenih hčerinskih družb, temveč zgolj na negotovost v poslovanju, pri čemer je s tem v zvezi zgolj izpostavilo upad povpraševanja v treh konkretnih hčerinskih družbah. Pri tem pa svojih ugotovitev o negotovih tržnih razmerah, ki jih je zatrjevala toženka, ni utemeljilo zgolj na izpovedih prič, kot to neresnično zatrjuje pritožba, temveč tudi na podlagi listinske dokumentacije (npr. Letno poročilo za leto 2022 - B20, podatki o poslovanju hčerinskih družb - B11, B12, B13). Toženka se v odpovedi ni sklicevala na slabo poslovanje ali na slabe poslovne rezultate, temveč na negotove tržne razmere, ki jih je tudi dokazala. Kako je na splošno poslovala toženka in kako so poslovale druge hčerinske družbe, kaj vse bi moralo pisati v Letnem poročilu za leto 2022 in kaj vse bi moralo sodišče preveriti pa ni (npr. poslovanje toženke in družbe v Rusiji v prvih 50. dneh leta 2023), glede na odpovedni razlog, tako ni relevantno, posledično pa so brezpredmetne vse s tem povezane pritožbene navedbe. Tožnik pa tudi sicer v pritožbi konkretizirano ne oporeka podatkom, ki jih je v podkrepitev ugotovitvi o resničnosti negotovih tržnih razmer sodišče prve stopnje navedlo v 12. in 13. točki obrazložitve. V Letnem poročilu za leto 2022 pa je tudi sicer, v nasprotju s pritožbenimi zatrjevanji, izrecno omenjena navedba o negotovosti poslovanja in sicer v poglavju "Načrti za leto 2023" (str. 27), kjer je zapisano, da "še vedno obstaja precejšnja negotovost v državah, ki so blizu vojne v Ukrajini, tam je opazna večja previdnost pri nakupu trajnejših dobrin".

15.Tožnik ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na delovnem mestu vodja sektorja D. opravljal zlasti naloge na področju hčerinskih družb, ne more izpodbiti s pavšalno pritožbeno navedbo, da je sodeloval s sodelavci na področju komponent, da je sodeloval pri povezovanju profitnih centrov ter, da je pripravljal pravilnik o uporabi službenih vozil. Tožnik je navedeno zaslišan res izpovedal, ker pa njegove izpovedi v bistvenem ni potrdila nobena od zaslišanih prič (E. E. je sicer izpovedala, da je tožnik pripravil pravilnik, vendar je poudarila, da je bila to zgolj enkratna zadeva), prav tako to ne izhaja iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo njegovim navedbam, da je od 1. 9. 2022 dalje le manjši del svojih nalog opravljal na področju hčerinskih družb.

16.Na podlagi skrbne in natančne analize izvedenih dokazov (zaslišanja prič E. E., B. B., A. A., F. F.) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da je toženka delovne naloge delovnega mesta, na katerem je bil zaposlen tožnik, reorganizirala tako, da so njegovo delo prevzeli drugi zaposleni, poleg opravljanja drugih delovnih nalog, proces poročanja hčerinskih družb pa je avtomatizirala. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da toženka ni dokazala dejanskega prenosa nalog na posamezne zaposlene, ker o tem ni predložila materialnih (listinskih) dokazov. Glede na odsotnost dokaznih pravil, je zgrešena tožnikova pritožbena zahteva, da bi morala ugotovitev sodišča temeljiti na materialnih dokazih. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve o dejanski reorganizaciji ter o tem, na katera delovna mesta so bile prenesene tožnikove naloge, utemeljeno oprlo na izpovedi prič, ki so bile v relevantnem času zaposlene pri toženki in so bile v prevzemu nalog udeležene, so pri tem sodelovale ali so bile s tem seznanjene. O prevzemu tožnikovih nalog pa je poleg zgoraj navedenih prič izpovedovala tudi G. G. (potrdila je avtomatizacijo poročanja, vzpostavitev matrike odgovornosti glede hčerinskih družb, prevzem nalog s strani E. E., direktorjev sektorjev in direktorja družbe), kar toženka pravilno izpostavlja v odgovoru na pritožbo in kar torej še dodatno potrjuje pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje.

17.Ne drži niti pritožbeno zatrjevanje, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovitev o tem, da je bila reorganizacija dejansko izvedena tudi na drugih področjih znotraj toženke, utemeljilo zgolj na izpovedi priče B. B. Iz obrazložitve sodbe (tč. 21, 22) namreč izhaja, da je to ugotovitev sodišče prve stopnje sprejelo tudi na podlagi izpovedi prič E. E., G. G. in F. F., pri čemer je slednja izpovedala, da je zaradi reorganizacije tudi sama prejela odpoved, s čimer je potrdila izpoved B. B., da tožnik ni bil edini, ki je v tej posledici prejel odpoved, zato ne drži niti pritožbena navedba, da ni dokaza, da naj bi bila odpoved podana še kakšnemu drugemu delavcu. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da reorganizacija tudi drugih področij v odpovedi ni navedena, saj iz odpovedi izhaja, da se je delodajalec odločil za racionalizacijo in optimizacijo ter reorganizacijo nekaterih delovnih procesov v družbi, med drugim tudi tistih, ki zadevajo tožnika, pri čemer pa je med drugim delno že reorganiziral proces nabave, podobno pa je tudi z drugimi procesi. Razvidno je torej, da se navedba o reorganizaciji nanaša na različna področja znotraj toženke. O navedenem pa je toženka tudi tekom postopka podala obširne trditve, zato nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene.

18.Protispisna je pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se dela in naloge tožnika in C. C. v večini prekrivale. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ravno nasprotno, ta ugotovitev in sicer da sta kljub enakemu poimenovanju delovnega mesta tožnik in C. C. opravljala povsem različne delovne naloge, ki se niso prekrivale in da torej toženka C. C. ni zaposlila namesto tožnika, pa je tudi v celoti dokazno podprta. Da so bile njune dejanske delovne naloge povsem različne, pri čemer se je tožnik ukvarjal izključno s hčerinskimi družbami, C. C. pa izključno s področjem komponent, izhaja iz izpovedi vseh zaslišanih prič (razen A. A., ki pri toženki, ko je z delom začel C. C. ni bila več zaposlena), ki so nazorno opisale razliko med delom tožnika in delom C. C. Prav tako navedeno izhaja iz primerjave njunih pogodb o zaposlitvi, kar vse je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljeno upoštevalo. Nasprotnih tez, ki merijo na to, da se je toženka tožnika hotela znebiti, kar naj bi dokazovala časovnica dogovarjanja toženke s C. C. za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, tožnik ni uspel dokazati in tudi s pritožbenim ponavljanjem svojih ugibanj, ki jih je argumentirano zavrnilo že sodišče prve stopnje, ne more uspeti. Pritožbeno sodišče se v tem delu sklicuje na razloge, ki jih je podalo sodišče prve stopnje (točka 24 - 29 obrazložitve) in jih ne ponavlja.

19.Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni preverilo obstoja drugega pogoja za zakonitost odpovedi, to je utemeljenost odpovednega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je potreba po tožnikovem delu iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi prenehala, ker je toženka njegovo delo porazdelila med ostale zaposlene. Nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi tako ni bilo več mogoče. Tožnik v pritožbi glede navedenega pogoja vztraja, da bi lahko v okviru sklenjene pogodbe opravljal enako delo, kot C. C., vendar pa potrebe po nadaljnjem delu ne more utemeljevati z opravljanjem nalog, ki v pogodbi o zaposlitvi, ki mu je bila odpovedana, niso bile predvidene in jih tožnik po tej pogodbi tudi ni opravljal (delovno področje komponent, vodenje centra H.).

20.Zmotna je tudi ponovljena pritožbena teza, da naj bi mu toženka pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi nesporazuma o višini nagrade za uspešnost. Takšne trditve se v dokaznem postopku niso potrdile. Sodišče prve stopnje je glede na trditveno podlago strank in uspeh celotnega dokaznega postopka s tem v zvezi vero utemeljeno poklonilo tedanjemu direktorju toženke, ki je odločno zanikal, da bi bila odpoved tožnika rezultat njunega nesoglasja glede izplačila višine nagrade. Ob dejstvu, da je toženka dokazala reorganizacijo, ter da je bila tožniku nagrada izplačana in sicer v višini 5.900,00 EUR, pritožbeno sodišče v dokazno presojo sodišča prve stopnje tudi v tem delu nima nikakršnih pomislekov. Pri tem pa ne drži niti pritožbena navedba, da toženka v postopku ni pojasnila, zakaj tožniku ne pripada nagrada v pričakovani višini oziroma zakaj mu pripada nagrada v izplačani višini (slednje je pojasnila v prvi in drugi pripravljalni vlogi).

21.Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožnik morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobil izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.

22.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

23.Tožnik ni uspel s pritožbo, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve), sklep VS RS, opr. št. III Ips 84/2017.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.