Jedro

Ko mora sodišče pri odločanju o deležih zakoncev na skupnem premoženju upoštevati raznorodne postavke - med katerimi je le nekatere mogoče izraziti v denarju kot vrednostni kategoriji, ki ustreza vrednostni sferi premoženja - pri odločanju o višini deležev na skupnem premoženju zakoncev ne more iti za eksaktne obračune, ampak gre lahko le za celovite ocene.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da se pritožba tudi v preostalem delu zavrne kot neutemeljena in se v celoti potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo odločilo, da se glede skupnega premoženja pravdnih strank, stanovanjske hiše na parc. št. 3037/1 k.o. P. II ugotovita solastninska deleža 50% za tožnika in enako za toženko. Obenem je zavrnilo tožnikov večji tožbeni zahtevek (z njim je tožnik zahteval ugotovitev deležev na skupnem premoženju v razmerju 70% zanj in 30% za toženko).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo prve stopnje v odločitvi o višini deležev pravdnih strank na obravnavanem skupnem premoženju tako spremenilo, da je ugotovilo delež 60% za tožnika in 40% za toženko. Obenem je v preostalem delu (tožnik je tudi v pritožbi vztrajal pri 70% deležu) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila pravočasno revizijo, s katero izpodbija delno spremembo sodbe prve stopnje. Navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge, zlasti pa zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da v spisu ni podlage za sklep, da je bil tožnikov prispevek k skupnemu premoženju večji kakor njen. Tožnikov osebni dohodek ni bil dvakrat večji ampak enkrat. Poudarja, da je tožnik skrbel le za svoje delo in zase, medtem ko je ona v času gradnje (1980-85) skrbela tudi za dva otroka (rojena 1977 in 1980), za njuno varstvo in vzgojo, za gospodinjstvo, pretežni čas gradnje pa je bil tožnik sploh odsoten in je bila zato na njej vsa skrb za vodstvo gradnje obravnavane hiše. Vse to pa zanesljivo odtehta tožnikov večji denarni prispevek. Toženka predlaga spremembo izpodbijane sodbe druge stopnje, tako da bo obveljala sodba prve stopnje, ali pa razveljavitev sodb in novo sojenje na prvi stopnji. V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku) tožnik na vročeno revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Utemeljena je revizijska graja uporabe materialnega prava, ki jo pomeni izpodbijana delna ugoditev tožnikovi pritožbi na drugi stopnji. Pravna podlaga za odločanje o deležih zakoncev na skupnem premoženju, pridobljenem v zakonski zvezi, je vsebovana v določbah ZZZDR (zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS št. 14/89, prečiščeno besedilo), predvsem v njegovem 59. členu. Ta določa kot pravilo, da se pri delitvi skupnega premoženja po razvezi zakonske zveze šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka - hkrati pa dopušča možnost, da zakonca dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (1. odstavek). Za primer dokazovanja drugačnih deležev na skupnem premoženju obenem (2. odstavek) določa, da sodišče v takem sporu upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer medse- bojno pomoč zakoncev, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Pravkar citirana vsebina 2. odstavka 59. člena ZZZDR jasno izraža zakonodajalčev namen, da se morajo pri odločanju v sporu o deležih zakoncev na skupnem premoženju upoštevati poleg vrednostno opredeljivih postavk tudi takšne, ki se jih da ovrednotiti le pogojno ali pa še to ne. Med vrednostno opredeljive postavke je mogoče (omejujoč se na tisto, kar je sicer le primeroma našteto v obravnavani zakonski določbiĐ) brez pomisleka uvrstiti le dohodke enega in drugega zakonca pa delo (Đ) pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Med tiste postavke z istega "seznama", ki se sicer pogojno dajo vrednostno opredeljevati, ne da pa se jih (vsaj praviloma) eksaktno ocenjevati v denarju, je mogoče uvrstiti: skrb za ohranitev premoženja; sodelovanje (Đ) pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja; opravljanje domačih del; in pomoč, ki jo en zakonec daje drugemu. Načelno sicer ni mogoče izključiti vrednotenja varstva otrok, a je ta možnost praktično zanemarljiva, ker je varstvo otrok (kot prispevek zakonca in praviloma obenem tudi roditelja) takorekoč brez izjeme neločljivo povezano z vzgojo otrok - le-te pa (v kontekstu obravnavane zakonske določbe) niti pogojno ni mogoče šteti za vrednostno opredeljivo . Poleg vzgoje otrok so tudi vseh drugih doslej še ne omenjenih, v 2. odstavku 59. člena ZZZDR primeroma navedenih okoliščin ne da vrednostno meriti.

Pri tako razumljeni vsebini 2. odstavka 59. člena ZZZDR pa je seveda jasno dvoje, prvo na splošni in drugo na konkretni ravni: 1) Ko mora sodišče pri odločanju o deležih zakoncev na skupnem premoženju upoštevati tako raznorodne postavke - med katerimi je le nekatere mogoče izraziti v denarju kot vrednostni kategoriji, ki ustreza vrednostni sferi premoženja - pri odločanju o višini deležev na skupnem premoženju zakoncev ne more iti za eksaktne obračune, ampak gre lahko le za celovite ocene. To sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali.

2)Obenem pa se v konkretni zadevi izkaže, da so, presojano s stališča pravilne uporabe materialnega prava, bile v sodbi prve stopnje ugotovljene z zadostno natančnostjo vse odločilne okoliščine. Tako je dejanske ugotovitve prve stopnje ocenilo tudi sodišče druge stopnje. Za revizijsko presojo je vselej (3. odstavek 385. člena ZPP) odločilna le tista dejanska podlaga, ki jo je pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

Dejanske ugotovitve, ki jih je vrhovno sodišče zato upoštevalo pri preskusu izpodbijane pravne presoje in ki jih zaradi preglednosti kaže povzeti, so naslednje: - Pravdni stranki sta živeli v zakonski zvezi od leta 1976 do 1989, pred tem pa od leta 1974 v življenjski skupnosti.

- Obravnavano skupno premoženje je stanovanjska hiša, ki sta jo zgradili v letih 1980 do 1986 toliko, da sta dobili uporabno dovoljenje za spodnjo etažo, nato pa sta do leta 1989 dokončali še zgornji etaži. - Ugotovljeni so primerljivi osebni dohodki strank za obdobje od 9.9.1976 do 3.9.1985 (torej do vključno leta 1985, ko je bila spodnja etaža dokončana in sta pravdni stranki začeli pridobivati dohodke z oddajanjem sob). V tem času je prejel tožnik 4,018.465 tedanjih dinarjev medtem ko je toženka prejela 1,836.868 din. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi primerjave teh osebnih dohodkov ugotovili, da so bili tožnikovi dohodki "več kot dvakrat večji" od toženkinih. Dvakrat večji seveda pomeni za 100% večji in ne za dvakrat (za 200%) večji, zato toženka v reviziji čisto brez potrebe negoduje nad takim izražanjem. Primerjava zapisanih zneskov seveda (po preprostem računu) pokaže, da gre za razmerje 1 : 2,18, kar da pravo vsebino nekoliko nedoločni formulaciji "več kot dvakrat večji". - Dodatnih dohodkov ne na strani tožnika (od vodovodnih instalacij) ne na strani toženke (od provizij v zvezi s njenim delom v turistični agenciji) sodišči nista šteli za dokazane. Šteli sta za dokazano, da sta tožnik in toženka nadomestila za prehrano oz. dnevnice porabila za prehrano oz. za stroške v zvezi z delom.

- Tožnik je iz podedovanega premoženja prispeval večji del denarja za nakup oken in vrat. - Tožnik je v hiši tudi osebno delal (instalacije).

- Stranki sta (praktično po dograditvi hiše, kakor je zapisalo sodišče druge stopnje), oddajali turistično stanovanje (sobe) turistom in dohodek od tega investirali v nadaljevanje gradnje.

- Toženka je opravljala večji del opravil, ki so bila potrebna za izvajanje dejavnosti oddajanja turističnih sob.

- Toženka je k nastanku skupnega premoženja prispevala tudi vse delo in skrb za varstvo in vzgojo otrok ter za vodenje gospodinjstva. Pravdnima strankama sta se rodila dva sinova, prvi leta 1977 in drugi 1980 (torej v letu začetka gradnje).

- Toženka je v času gradnje skrbela za posle v zvezi z njo - za nabavo (tudi uvoz) in prevoz materiala, nadzor nad izvajalci, vse formalnosti v zvezi s krediti - saj je bil tožnik kot pomorec večji del časa odsoten.

Pri taki dejanski podlagi revizijsko sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da sta bila prispevka pravdnih strank k nastanku obravnavanega skupnega premoženja enaka. Zlasti ugotovljena dejstva že za čas do leta 1985, ko je bilo pridobljeno uporabno dovoljenje za spodnjo etažo (in sta zato pravdni stranki lahko začeli z oddajanjem turističnih kapacitet) ne dajejo podlage za presojo, da bi bil po takratnem stanju tožnikov delež na tem skupnem premoženju večji kakor toženkin. Tako pa tudi ne more imeti posebne, za odločanje o različnih (in ne enakih) deležih pomembne teže ugotovitev in poudarjena ocena sodišča druge stopnje, da je toženka dodatni prispevek k nastajanju skupnega premoženja iz naslova pretežnega dela pri oddajanju turističnih sob pač ustvarjala iz dotlej nastalega skupnega premoženja. Posebne teže po presoji revizijskega sodišča tudi ne more imeti ugotovitev sodišča druge stopnje, da je toženka "imela v gospodinjstvu pomoč tudi pomočnice" (to še zlasti, ko je ta ugotovitev tako posplošena).

Po vsem povedanem se je revizijsko sodišče prepričalo, da je revizija utemeljena. Dejstva, ki jih je iz ugotovljene dejanske podlage izpodbijane sodbe po 2. odstavku 59. člena ZZZDR treba upoštevati, niso takšna, da bi bila izpodbita zakonska domneva (iz 1. odstavka istega člena) o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, pridobljenem med zakonsko zvezo. Zato je bilo na podlagi 1. odstavka 395. člena ZPP treba ugoditi reviziji s spremembo sodbe, ki je razvidna iz izreka. Sodba sodišča prve stopnje je namreč pomenila odločitev na podlagi pravilne uporabe materialnega prava.

O stroških pritožbenega in revizijskega postopka ni bilo potrebno odločati, ker toženka na pritožbo ni odgovorila, revizijskih stroškov pa ni prijavila.