Jedro

Imenovanje in razreševanje vodij zunanjih oddelkov okrožnih državnih tožilstev je v pristojnosti vodij okrožnih državnih tožilstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (2. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 2981/97-13 z dne 25.2.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbi Okrožnega državnega tožilstva v K. z dne 22.2.1995, s sklepom (1. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnikovo tožbo v delu, ki se nanaša na odločbi Javnega tožilca Republike Slovenije z dne 28.9.1993 in 29.10.1993, pa na podlagi 2. točke 1.odstavka 34. člena ZUS zavrglo.

Z navedeno odločbo je Okrožno državno tožilstvo v K. zavrnilo tožnikov ugovor zoper odločbi vodje Okrožnega državnega tožilstva v K. z dne 5.1.1995, s katerima je vodja tega tožilstva odločil, da se tožnika s 1.2.1995 razreši kot predstojnika zunanjega oddelka v S. in dodeli na delo na Okrožno državno tožilstvo v K., v posledici te odločitve pa je sledila tudi odločba, s katero je bil tožnik razvrščen v I. plačilno skupino, v plačilni razred s količnikom 2,40 in mu je bila določena plača v skladu z določbami Zakona o sodniški službi.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik vložil tožbo pri Delovnem sodišču v K., Oddelku v N.G., in da je navedeno sodišče v tej zadevi izdalo sodbo in sklep z dne 21.12.1995, Višje delovno in socialno sodišče pa je s svojim sklepom z dne 16.10.1997 izpodbijano sodbo in sklep Delovnega sodišča v K., Oddelka v N.G. razveljavilo in odstopilo zadevo stvarno pristojnemu upravnemu sodišču (tedaj še Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije) kot stvarno pristojnemu sodišču. Upravno sodišče prve stopnje se je strinjalo s toženo stranko, da je bilo treba zaradi uveljavitve Zakona o kazenskem postopku s 1.1.1995 začasno postaviti enega od okrožnih državnih tožilcev namesto suspendiranega tožnika kot vodje Zunanjega oddelka v S., v posledici česar je vodja Okrožnega državnega tožilstva v K. tožniku izdal v upravnem postopku izpodbijani odločbi prve stopnje. Poleg tega pa sodišče ugotavlja, da Zakon o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 63/94, v nadaljevanju ZDT) nima posebne določbe, ki bi določala način imenovanja in razreševanja vodij zunanjih oddelkov tožilstev, kar kaže na to, da je imenovanje in razreševanje, v skladu z zahtevami in potrebami delovanja zunanjih oddelkov, izključno v pristojnosti vodij okrožnih državnih tožilstev v okviru pristojnosti, ki jim jih daje 56. člen ZDT glede organiziranja in koordiniranja ter vodenja tožilstev ter organov.

S pritožbo tožnik izpodbija le sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi ali pa razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma da pritožbeno sodišče samo opravi glavno obravnavo in izda novo sodbo. V prvi vrsti navaja, da je sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, kršilo pravila postopka v upravnem sporu (2. odstavek 72. člena ZUS). Sodišče prve stopnje pa naj bi tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko navaja, da je vodja okrožnega državnega tožilstva po spremenjenih pristojnostih po sprejemu novega ZKP s 1.1.1995 moral ukrepati in imenovati začasno vodjo Zunanjega oddelka v S. Nov vodja pa ni bil imenovan in je zato vodja Okrožnega državnega tožilstva v K. zagotavljal še naprej opravljanje nalog na zunanjem oddelku z razporejanjem delavcev tega tožilstva v S. Sodišče naj bi kršilo tudi materialno pravo, ko je pritrdilo, da je imenovanje vodij zunanjih oddelkov v pristojnosti vodje okrožnega državnega tožilstva. Okrožni državni tožilec namreč ni funkcionar, ampak zanj veljajo pri razporejanju pravila Zakona o delavcih v državnih organih in Zakon o delovnih razmerjih.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so z uveljavitvijo ZDT vodje tožilstev prišli v drugačen položaj, kot so ga imeli po Zakonu o javnem tožilstvu ter da je njihovo poglavitno delo organizacija ter koordinacija dela tožilstva, ki ga vodijo. Pri svojem delu imajo vodje tožilstev v skladu z določbama 1. in 3. odstavka 56. člena ZDT poleg pristojnosti in nalog, ki jim jih daje ZDT, tudi druge pristojnosti, ki jih imajo po splošnih predpisih predstojniki državnih organov. Vodja tožilstva svoje pristojnosti izvaja seveda tudi na zunanjem oddelku tožilstva, ki pa je po določbi 3. odstavka 53. člena ZDT v upravnem in nadzornem pogledu podrejen neposredno vodji okrožnega državnega tožilstva.

Skladno z navedenimi pristojnostmi vodij tožilstev in ob uporabi določbe 2. stavka 1. odstavka 55. člena ZDT, ki določa, da delo oddelka vodi namestnik vodje državnega tožilstva ali drug državni tožilec, ki ga z razporedom dela določi vodja državnega tožilstva, so po mnenju pritožbenega sodišča vodje državnih tožilstev pristojni tudi za razrešitev vodij oddelkov, torej tudi za razrešitev vodje zunanjega oddelka okrožnega državnega tožilstva. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča imel vodja Okrožnega državnega tožilstva v K. vsa zakonska pooblastila za razrešitev tožnika z mesta vodje zunanjega oddelka tega tožilstva v S. in hkrati tudi za njegovo prerazporeditev na delo okrožnega državnega tožilca s pripadajočo plačo. Pritožbeno sodišče pa zavrača ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki naj bi ga storilo sodišče prve stopnje zaradi tega, ker ni opravilo glavne obravnave. Tožnik oprave glavne obravnave ni zahteval v tožbi, ki jo je vložil pri Delovnem sodišču v K., Enoti v N.G. (ki pa je opravilo glavno obravnavo), in je tudi po pozivu upravnega sodišča prve stopnje, da naj izkaže pravni interes (ker je že vpisan v imenik odvetnikov), ni predlagal. Hkrati tožnik tudi ni navedel, v čem naj bi bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, zaradi česar naj bi bila glavna obravnava potrebna. Po presoji pritožbenega sodišča dejstvo neoprave glavne obravnave ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe in zato tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (4. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.