Jedro

Smisel prvega odstavka 271. in prvega odstavka 272. člena ZPIZ-1 je v tem, da dajeta pravni temelj za to, da je končni povzročitelj škode tisti, ki nosi breme za s civilnim deliktom tretjemu povzročeno škodo. Drugi odstavek 271. člena ZPIZ-1 zgolj dopolnjuje ureditev prvega odstavka 271. člena ZPIZ-1, in sicer s tem, da za škodo, ki jo povzroči delavec, odgovarja njegov delodajalec.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskem sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zoper domnevnega povzročitelja delovne nezgode glede vrnitve nadomestil, ki jih je tožeča stranka plačala svojemu zavarovancu.

2. Tožeča stranka je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri njej je bil zavarovan A. A. Po trditvah tožeče stranke je bil zavarovanec 9. 8. 2005 poškodovan pri delovni nezgodi in je postal invalid II. kategorije. Do delovne nezgode naj bi prišlo zaradi malomarnega ravnanja delavca tožene stranke. Tožena stranka je bila naročnik del, ki jih je opravljal zavarovanec tožeče stranke.

3. Tožeča stranka je po lastnih trditvah zavarovanca napotila na poklicno rehabilitacijo, v tem času mu je plačevala posebno dajatev, ki se imenuje nadomestilo. A. A. je poklicno rehabilitacijo samovoljno prekinil. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev plačanega nadomestila od tožene stranke.

4. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da ni pravnega temelja za povrnitev zatrjevane škode v 271. ali 272. členu ZPIZ-1. Obrazložitev, kolikor se nanaša na ta pravni temelj, se glasi takole: „Po oceni sodišča ima tožena stranka prav, ko trdi, da za povrnitev zatrjevane škode, to je nadomestila za čas poklicne rehabilitacije, ni temelja v določbah navedenih s strani tožeče stranke.“ (str. 5 zgoraj). Pravnega temelja tudi naj ne bi bilo v 131. členu OZ (str. 5 zgoraj). Prvostopenjska sodba ugotovi, da zavarovanec ni izpolnjeval svojih obveznosti in je bilo zato ustavljeno izplačevanje nadomestila. Zavarovanec je bil tisti, ki je kršil pogodbo. Tožena stranka naj bi torej ne bila odgovorna za povrnitev škode (str. 5 spodaj).

5. Pritožbo je vložila tožeča stranka. V pritožbi pritožba navaja, da bi moral biti uporabljen 271. člen ZPIZ-1. V nadaljevanju se pritožba sklicuje na poročilo Inšpektorata RS in pravnomočno kazensko sodbo, ki naj bi oba ugotovila, da je do škode pri zavarovancu prišlo zaradi delavca tožene stranke P. Navaja, da bi glede na pogodbo lahko od zavarovanca zahtevala sicer povračilo stroškov, ki so bili v zvezi s rehabilitacijo. Pravica do nadomestila naj ne bi spadala k stroškom rehabilitacije.

6. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila. Opozorila je na to, da so trditve o kazenski obsodbi nove in da zanje ni opravičila. Predvsem pa naj bi določbe pogodbe o rehabilitaciji pripeljale do tega, da ima tožeča stranka zahtevek le do zavarovanca in ne do nje.

7. Pritožba je utemeljena. Na temelju 14. točke 2. odstavka 339. in 1. odstavka 354. člena ZPP je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

8. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ni dvoma, da se je dogodila delovna nezgoda 9. 8. 2005 v kateri je bil poškodovan zavarovanec tožeče stranke A. A. Zavarovanec je bil spoznan za invalida II. kategorije z odločbo z dne 8. 12. 2006. Tožena stranka je bila naročnik del, ki jih je izvrševal zavarovanec.

9. Zavarovanec je bil napoten na poklicno rehabilitacijo. 15. ali 16. 2. 2007 je bila sklenjena pogodba o poklicni rehabilitaciji. Pogodbene stranke sta bili tožeča stranka, bivši delodajalec zavarovanca, izvajalec izobraževanja in zavarovanec sam. Izobraževanje se je končalo zato, ker zavarovanec ni izpolnjeval svojih obveznosti iz pogodbe o poklicni rehabilitaciji. V času med 1. 1. 2009 in 12. 10. 2009 je tožeča stranka plačevala nadomestila vključno s prispevki. Z odločbo z dne 20. 2. 2007 (odločba št. 2 3 3035636) je tožeča stranka zavarovancu priznala pravico do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije v znesku 369,69 EUR mesečno, in sicer za čas od 31. 12. 2006 naprej.

10. Tožeča stranka je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Je nosilec obveznega invalidskega zavarovanja. Pravni položaj tožeče stranke, njene pravice in tudi obveznosti je v času, v katerem se je dogodila delovna nezgoda, urejal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1).

11. Če se pri delovni nezgodi telesno poškoduje delavec, lahko on kot oškodovanec nedvomno zahteva povrnitev škode od njenega povzročitelja in tudi od druge osebe, če ta na temelju posebne norme odgovarja za ravnanje povzročitelja škode. Delavec lahko zahteva povrnitev škode od povzročitelja na temelju 1. odstavka 131. člena OZ, oziroma na temelju določb odgovornosti drugega za škodo, ki jo povzroči pomočnik (na primer 1. odstavek 147. člena OZ; tudi pravno pravilo § 1315 ODZ).

12. Vendar pa tožeči stranki ni nastala nobena lastna škoda, za katero bi bila lahko odgovorna tožena stranka. Telesna poškodba, ki je pripeljala do invalidnosti II. stopnje, je nastala le pri zavarovancu. On ni niti stranke tega postopka. Tožeča stranka zato tudi ni uveljavljala lastnega odškodninskega zahtevka, temveč zgolj t. i. regresni zahtevek.

13. Če Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (tožeča stranka) plača različne dajatve iz sicer obveznega zavarovanja v korist zavarovanca pravzaprav odpravi del škodnih posledic on sam. Za nastanek škodnega dogodka tožeča stranka ni odgovorna, nosi pa breme odpravljanja posledic. Ni razloga, da bi pri tem ostalo. Ni razloga torej, da bi bil povzročitelj škode deloma ali v celoti oproščen nošenja bremena, ki je nastal zaradi po njemu krivdno povzročenega škodnega dogodka zgolj zaradi obstoja obveznega zavarovanja. Smiselno isto velja tudi za osebo, ki sicer ni povzročitelj, in vendarle odgovarja za škodo na temelju posebnih določb. Takšne določbe so v 271. in 272. členu ZPIZ-1. 14. Smisel 1. odstavka 271. in 1. odstavka 272. člena ZPIZ-1 je prav v tem, da dajeta pravni temelj za to, da je končni povzročitelj škode tisti, ki nosi breme za s civilnim deliktom tretjemu povzročeno škodo. 2. odstavek 271. člena ZPIZ-1 zgolj dopolnjuje ureditev 1. odstavka 271. člena ZPIZ-1, in sicer s tem, da za škodo, ki jo povzroči delavec, odgovarja njegov delodajalec.

15. Takšnemu zahtevku se sicer tožeča stranka kot nosilec obveznega invalidskega zavarovanja lahko odpove. Odpoved pa mora biti seveda dovolj jasno izražena. Tudi če pogodba o poklicni rehabilitaciji vsebuje določbo o morebitni odgovornosti zavarovanca A. A., če ne bi izpolnjeval svojih obveznosti iz pogodbe o poklicni rehabilitaciji (priloga B4), je to lahko zgolj pravni temelj za morebitne zahtevke zoper samega A. A. Ne pomeni pa, da se je tožeča stranka zahtevkom zoper toženo stranko s tem odpovedala.

16. V tej zadevi tožeča stranka ni zahtevala povrnitve škode od delodajalca zavarovanca, temveč od delodajalca povzročitelja. Svoj zahtevek je v pravnem smislu oprla na 1. in 2. odstavek 271. člena ZPIZ-1. V to smer so šle trditve, ki so bile postavljene že v tožbi in potem še kasneje v pripravljalnih vlogah.

17. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek na temelju 271. in 272. člena ZPIZ-1 (str. 5 obrazložitve zgoraj). Svoje odločitve ni obrazložilo.

18. Prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo nobenih dejstev, čeprav so bila zatrjevana, s pomočjo katerih bi lahko odločilo o utemeljenosti zahtevka na temelju 1. in 2. odstavka 271. člena ZPIZ-1. Ti dve določbi namreč predpostavljata, da je bila invalidnost povzročena, in morala je biti povzročena namenoma ali iz velike malomarnosti. Ne nazadnje je za odgovornost tožene stranke potrebno še to, da je škodo A. A. povzročil delavec tožene stranke.

19. Medtem ko ni dvoma, da je A. A. invalid II. kategorije, so vsa ostala dejstva ostala neugotovljena. Prvostopenjsko sodišče naj v ponovljenem postopku presodi, ali vztraja pri svojem pravnem stališču. Če bo vztrajalo, naj ga v novi sodbi obrazloži. Če pa bo spremenilo svoje pravno stališče, naj ugotovi, ali so trditve tožeče stranke o okoliščinah delovne nezgode takšne, da bi lahko bil njen zahtevek utemeljen na temelju 1. in 2. odstavka 271. člena ZPIZ-1. 20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.